V Miniteatru Bergmanova Persona kot prostor med masko in igralčevim obrazom

Po mnenju Pipana, ki je letos na oder celjskega gledališča že postavil dramo po Bergmanovi filmski predlogi, Jesensko sonato, je Persona Bergmanov najboljši film.

Švedski režiser je s Persono začel ustvarjalno obdobje filmov, tako Pipan, v katerih se je izražal intimno ter se skoraj v celoti odmaknil od družbe. Spregovoril je skozi izključno ženske vloge, kar velja tudi za film Persona.

Središče in težišče zgodbe je gledališka igralka, ki sredi predstave umolkne. Molk ni posledica zdravstvenih težav, ampak zavestne odločitve, ki jo je izzvala inteligenčna in motivacijska izpraznjenost. Polona Juh se v vlogi igralke Elisabet Vogler odpravi na terapijo v počitniško hišo svoje osebne zdravnice, ki jo bo igrala Jožica Avbelj. Molčečo igralko na zdravljenju spremlja bolniška sestra Alma, ki jo bo upodobila Janja Majzelj. Med nepretrganim Elisabetinim molkom bolniška sestra Alma nenehno govori in se igralki zaupa. Ko Alma izve, da je psihično močna Elisabet izrabila njeno zaupanje ter nanjo gleda zviška, še sama zapade v osebnostno krizo.

Pipan je moškemu liku Braneta Završana, ki se imenuje preprosto On, namenil večjo vlogo, kot jo ima v filmu. On predstavlja predmet poželenja sestre Alme. Režiser ga je označil kot uprizoritelja, v čigar glavi se odvrti drama. Moški v Personi je romantični subjekt, ki nikoli ne izpolni ženskih pričakovanj in želja, trudi se biti le protiutež ženskemu svetu.

Kot je še pojasnil Pipan, ima beseda persona več pomenov. Bolj kot na osebo se naslov nanaša na gledališkega igralca z masko, ki upodablja nekoga drugega. Gre za gledališki fokus na obličje igralca, na lik, ki si ga posameznik nadene pred nastopom. Po Jungovi psihologiji, ki je močno vplivala na Bergmana, je persona skupek vseh nanosov, likov, ki zgradijo človeka, je dodal Pipan. Persona se nahaja, tako Pipan, v prostoru med masko in igralčevim obrazom.

Bergman ne podaja odgovorov, temveč le odpira vprašanja, je dejala Polona Juh. Igralci so se strinjali z režiserjevo izjavo, da je vse, kar se dogaja v predstavi, sicer fikcija, ki pa na določenih mestih uhaja in se zliva v resničnost. Minimalistična scenografija je delo Ane Rahele Klopčič, kostumografija pa Rosane Knavs. Glasbo in zvok za predstavo je prispeval Aldo Kumer.