Kot je na novinarski konferenci povedala direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, je predlog umetniškega dvojca sprejela iz več razlogov, med drugim tudi zaradi osnovne motivike igre, ki je zelo sodobna. Zgodba protagonista, povzpetniškega meščana, gospoda Jourdaina, ki se želi na hitro povzpeti na družbeni lestvici, v predstavi brez nasilnega posodabljanja ponuja srhljivo slutnjo aktualnosti, je poudarila.

Zgodba meščana, ki je za to, da postane aristokrat, pripravljen storiti vse, pri čemer mu pomagajo osebni trenerji, modni kreatorji, filozofi in učitelji, ni le Molierova satira, pač pa njegova parodija na družbeno povzpetništvo in stremuštvo celotne buržoazije, je pojasnila Žanina Mirčevska. To po njenem mnenju nakazuje že vloga glavnega junaka, ki je še najbolj čist v svojih namerah. Iskreno si želi uresničiti svojo željo, v kar vloži veliko učenja, truda in sredstev, medtem ko mu na njegovi poti "pomagajo" posamezniki, ki mu vsiljujejo svoje drage usluge in mu zagotavljajo oziroma lažejo, da lahko le z zunanjimi kozmetičnimi popravki uresniči svojo željo.

Miler, ki ga, kot je dejal, že od nekdaj navdušuje politično gledališče, razume Žlahtnega meščana kot metaforo za današnji čas in sodobne Slovence ter njihovo površnost, pohlep, prestrašenost in nesamostojnost, ko bi se morali odzvati in upreti določenim nesmislom vladajoče elite. Tako pa, kot meni, podobno kot liki v predstavi, "rešujejo le svoje zadnje plati in egoizem".

Gospoda Jourdaina igra Primož Pirnat. Kot je dejal, se je moral otresti predstavam o Molieru in njegovih delih, s čimer so se spopadali tudi njegovi igralski kolegi. Poleg njega in Ive Krajnc Bagola v vlogi Jourdainove žene v predstavi nastopajo še Tina Potočnik Vrhovnik, Ana Dolinar Horvat, Jernej Gašperin, Gregor Čušin, Matej Puc, Ajda Smrekar, Gregor Gruden, Mario Dragojević k. g., Tomo Tomšič k. g. in Milan Štefe.

Scenograf komedije v prevodu Josipa Vidmarja je bil Branko Hojnik, kostumografinja Jelena Proković.

Besedilo za komedijo Žlahtni meščan je nastalo kot libreto za komični balet s plesom in glasbo, ki ga je Moleiru naročil kralj Ludvik XIV. z namenom, da bi osramotil Turke. Kralja naj bi namreč užalil poslanec turškega sultana, je pojasnila Žanina Mirčevska. Moleire je namesto parodije na Turke ustvaril parodijo na ceremoniale, ki jih je izvajalo plemstvo. Vendar parodija v prvotni postavitvi zaradi bogate koreografije, baleta in glasbe ni bila tako očitna, je pojasnila dramaturginja.