Projekt v režijski strategiji pokaže, kako narediti ogljično nevtralno in samozadostno uprizoritev. O nujnosti zniževanja ogljičnega odtisa in drugih ekoloških temah tako ne le govori, ampak to tudi uresničuje. Na primer, elektriko za luči proizvajata kolesarja na odru, materiale za predstavo so nabavljali iz druge roke, pri predelavi pa poskušali uporabljati čim bolj okolju neškodljive materiale.
Vsebinsko uprizoritev temelji na monodrami mlade ameriške dramatičarke Mirande Rose Hall, ki govori o trenutku, ki ga pravkar živimo, s preizprašujočim pogledom na to, kaj naša dejanja pomenijo za bližnjo prihodnost. V tenkočutnem monološkem formatu nas pripovedovalka v monodrami opomni na trpko resničnost vremenskih sprememb in človeštvo umesti v celostno sliko počasi propadajočega znanega sveta.
"Ekologija je izjemno kompleksen pojem, naša predstava pa si je za svojo žariščno točko vzela najbolj perečo izmed vseh ekoloških problematik, to je izginjanje živalskih in rastlinskih vrst. Znanstveniki so se širom po svetu že poenotili in potrdili termin šestega množičnega izumrtja, kar je stanje, v katerem se nahajamo zdaj. Zadnje, peto množično izumrtje se je zgodilo, ko je padel komet na Zemljo in med drugim povzročil izumrtje dinozavrov. Zdaj pa se prvič v zgodovini dogaja, da ena vrsta, namreč človek, poganja spremembe na Zemlji do te mere, da je povzročila množično izumrtje," je povedal režiser Grabnar.
Kljub temu, da so ljudje morda že siti poslušanja ekoloških opozoril, je po njegovih ocenah nujno vedno znova opozarjati na to. "Nenazadnje to že močno čutimo na lastni koži, od uničujočih požarov in poplav do suš in vročinskih valov. Globalne podnebne spremembe niso več neka oddaljena grozeča prihodnost, ampak postajajo naša vsakdanjost, naša realnost," je dejal.
"V procesu nastanka predstave smo se veliko ukvarjali z vprašanjem, kako nasloviti temo, da bi se izognili pridigarski poziciji, ki je po moje zelo problematična. Ugotovili smo, da je to, kar si želimo, samo sprocesirati vse te emocije, ki se nam ob tem, kar doživljamo, dogajajo. Posvetili smo se torej temu, kako se počutimo, ko spremljamo vse to dogajanje, občutimo strah, občutimo jezo, občutimo tesnobo ali kaj drugega. Zanima nas ta individualni pogled na te gromozanske spremembe," je še povedal.
Igralka Minca Lorenci bere Monolog predvsem kot opomnik. "Človeku se zdi, da ve vse o trenutnem katastrofalnem podnebnem stanju, celo utruja nas kdaj vsakodnevno opozarjanje na brezno in temo, v katero drvimo. Ampak ko smo se na vajah začeli ukvarjati z vsebino, resneje in bolj poglobljeno, se je, vsaj v meni, verjamem, da tudi v drugih, odprla pokrajina različnih občutij. Predvsem grenkih, glede na naše, torej človeško, neumorno teptanje vsega okoli nas," je povedala na novinarski konferenci pred premiero.
Projekt Stages, ki ga sofinancira Evropska unija, spodbuja etično odgovorno in trajnostno zasnovano gledališče, ki temelji na idejni zasnovi britanske režiserke Katie Mitchell in francoskega koreografa Jeromea Bela. Po njunem konceptu so v Vidy Theatre v Lozani v Švici ustvarili prvo takšno uprizoritev.
Namesto da bi predstava gostovala po svetu in s transportom dodatno onesnaževala planet, zdaj partnerska gledališča po Evropi postavljajo vsaka svojo različico te uprizoritve. Pri vsaki sodelujejo lokalni umetniki, uporabljajo samo tehnično opremo tamkajšnjega gledališča, vzporedno z uprizoritvijo pa vsako gledališče organizira tudi delavnice na temo trajnostnega razvoja gledališča.