V Mali drami bo sezono uvedla predstava Orkester

V Anouilhovi komediji Orkester (1962) nastopa šest kapricioznih glasbenic in glasbenik. Med koncertom v zdraviliški kavarni z lahkotnim repertoarjem, ki naj bi prispeval k sproščenosti, se ob komedijskem dogajanju postopoma izrisuje slika izpraznjenih odnosov in izgubljenega idealizma povojne Francije.

Po besedah dramaturginje predstave Eve Kraševec so v središče drame postavljene usode žensk, ki jih igrajo Polona Vetrih, Nina Valič, Marijana Brecelj, Zvezdana Mlakar, Maja Končar in Metoda Zorčič, ter ljubezenski trikotnik dveh izmed njih s pianistom, ki ga je upodobil Jernej Šugman.

Od umetnosti in ustvarjanja je članicam orkestra preostalo zgolj igranje v razvedrilo zdraviliškim gostom, ki jih njihovo umetniško ustvarjanje niti ne zanima, od ljubezni pa propadli zakoni, razočaranja, vdovska osamljenost in bežne romance. V drami se silovito in komično razkriva življenje kot igra in svet kot gledališče, je povedala Kraševčeva.

Po njenih besedah vsi liki, z izjemo Suzane Delicias, živijo površinsko in malomeščansko življenje. Glasbenice se vsaka po svoje spopadajo z zavoženo kariero in čustvenimi težavami. Pri tem so smešne in tragikomične. Orkester je doživel izjemen uspeh v Mali drami že ob prvi postavitvi leta 1971. Po besedah Kraševčeve je bil avtor tudi eden prvih, ki so odprli pot francoski dramatiki na slovenske odre že v 50. in 60. letih minulega stoletja.

Kot je dejal de Brea, je pri postavitvi želel ohraniti dve iluziji: tisto, v katero je ujet orkester, hkrati pa iluzijo poslušalcev v sanatoriju, ki jim glasba pravzaprav predstavlja le kuliso. De Brea je to storil s postavitvijo dogajanja v zaodrje, kjer protagonistke med skladbami fantazirajo, česa vse niso doživele. Režiserju je dodaten izziv predstavljala psihologija žensk in obupa, ki jih obseda. Dramaturgija zato gradi napetost z vprašanjem, kdaj se bodo končno odprle ter izpovedale, kako daleč bo šel konflikt, preden se bo potopil v glasbo.

Dramski tekst je prevedla Radojka Vrančič leta 1970. Kot je dejal lektor Arko, je določene arhaizme zgladil, ohranil pa žlahtno patino jezika. Pri predstavi je kot oblikovalec luči sodeloval še Milan Podlogar.