Drama Maria je nastala po naročilu hamburškega gledališča Thalia, kjer so jo v nemščini krstno uprizorili februarja lani. Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je na današnji novinarski konferenci dejal, da po svoje predstavlja osebno izkaznico prvih 20 let 21. stoletja. Maria, ki jo sicer kličejo Ria, se je v tem stoletju namreč že rodila in jo zaznamujejo vse težave tega časa - prekarnost, življenje v virtualni resničnosti, on-line pogovori, dokumentarni posnetki, nemoč upora ter omejeno upanje in omejene želje.

Protagonistko drame zaznamuje tudi razpadla družina, odsotnost prijateljev in prave ljubezni, hkrati pa gre za junakinjo, ki ne pozna obupa, pokonci jo držijo sanje o nebu in morju oziroma sanje o prostosti in odhodu. Mariin svet je alegoričen, kaj bi mu lahko pomagalo, pa so najbrž pozornost, zaupanje, odgovornost in ljubezen, je še dejal Samobor.

Režiser Kica se je s Stephensovim besedilom tokrat srečal drugič, saj je pred dvema letoma v mariborski Drami režiral njegovo igro Birdland oziroma Tisti občutek padanja. O igri Maria je dejal, da je zelo odprta, kar najbolje dokazuje to, da jo je mogoče na oder postaviti s šestimi, 24 ali pa 14 igralci, kot so to storili v Drami. Režiserja je zelo navdušil lik Marie, ki je praktično ves čas na odru in gledalca tako prisili, da dogajanje spremlja skozi njeno perspektivo. Kica je razkril, da se v drami prepleta več tem, med njimi so turbokapitalizem, prepletanje življenja in smrti in propad institucije družine.

Po besedah dramaturginje Darje Dominkuš je relativno kratka igra z briljantnimi dialogi grobo razdeljena na tri dele, v katerih je Stephens uporabil različne postopke: "Prvi del je običajna moderna dramska igra, Ria je predstavljena nekje v zadnjih treh mesecih nosečnosti, drugi del pa je nekaj popolnoma drugega, zahteva povsem drugačno percepcijo in za gledalca ne bo enostaven. Gre za preklop v drug medij, med neznane, nove osebe, v drugo vrsto dialoga." Tretji del pa se konča v bolnišnici in s slovesom Riine babice (Silva Čušin). Trem delom sledi tudi scenografija Karin Fritz - prvi je postavljen v kuliso severnoangleškega pristaniškega mesta, drugega zaznamujejo zasloni, tretji pa predstavlja telo.

Dramo je poslovenila Tina Mahkota, ki dobro pozna Stephensov opus in ji je zelo všeč njegova dramskost. Mario zaznamuje odsotnost didaskalij, zato je treba besedilu natančno prisluhniti in iz njega razbrati jezikovne lege in pozicije nastopajočih.

Darja Dominkuš je Rio opisala kot tipično postmilenijko, ki pa je po drugi strani tudi oseba, ki prinaša upanje. "Stephens pravi, da je svet, v katerem živimo, krut in grd, on pa se zadnja leta ukvarja s tem, kako v ta kruti svet vnesti žarek optimizma. In zdi se mi, da mu je s to junakinjo to uspelo."

Kica je glavno vlogo zaupal mladi igralki Evi Jesenovec, ki je presodila, da je Ria prava junakinja, ki, kljub okoliščinam, v katerih živi, in zgodnji nosečnosti, nikakor ni tragična. Kljub temu, da je upornica, se zna približati vsem okoli sebe, njen optimizem pa je neverjeten. V prvem delu se Ria sreča z zdravnikom, ki ga igra Saša Tabaković. Ta je ocenil, da drama ponuja razmislek o tem, da si danes vsi ljudje navznoter želijo empatije in razumevanja, ko pa nastopijo svoje službene ali druge vloge, se ujamejo v zanke in empatije, ki jo zahtevajo zase, drugim ne nudijo.