Za igralko Ano Hribar je projekt predstavljal izziv, saj je prvič nastopila v monodrami. Sprva se je v tunelu počutila utesnjeno, "kot bi jo nekdo zaprl", vendar se ji to zdi, kot je povedala na novinarski konferenci, za dano vlogo zelo primerno. Ob podajanju zgodbe o različnih odvisnostih - med drugim je govora tudi o odvisnosti od hrane - je čutila veliko odgovornost do mladega občinstva.

Tekst Tamare Matevc je predvideval več dialoga med igralko in publiko, čemur pa so se po režiserjevih besedah želeli izogniti. Tako se protagonistka Mura občasno pogovarja s prijateljem v obliki lutke Saletom, občinstvo pa nagovarja zelo poredko.

Po mnenju dramaturginje Nuše Komplet je v ospredju predstave trenutek glavne junakinje, ki se mora soočiti z izgubo prijatelja, ki si zada zlati šus. S tem predstava odpre prostor dogodkom, ki posameznika zaznamujejo vse življenje. Predstava tako govori tudi o emocijah, ki jih mladi danes, tako Kompletova, ne morejo izraziti.

Zlati šus je Čehova prva monodrama. Kot je poudaril, je veliko lažje imeti več igralcev, ki jih že samo dana situacija potegne v igro, medtem ko je v monodrami igra zahtevnejša. Ob tem je opozoril tudi na prostor, ki ga po njegovih besedah definira pozicija igralca. Sicer se mu prostor tunela zdi zelo močan, saj je zelo podoben realnemu prostoru, ki si ga je želel ponazoriti.

Zgodba predstave se začne s sanjarjenjem treh prijateljev: Mure, Vikija in Saleta o poletnih počitnicah. Tekli bodo do Ižakovcev, do Otoka ljubezni. Na poti bodo spali pod milim nebom. Potem pa bodo z brodom prevažali ljudi čez Muro, si ob večerih pekli kruh in delali načrte za prihodnost. Vendar pa še pred valeto Saleta najdejo nezavestnega na šolskem stranišču.

Sale namreč srečo išče po bližnjici. Odriva neprijetne misli in čustva in nenehno išče nove dražljaje, ki bi v čim krajšem času izzvali čim prijetnejša občutja. Eksperimentira z drogo, ki mu širi zavest. Zmotno je prepričan, da je vedno bolj dojemljiv, ljubeč, saj v resnici postaja vse manj občutljiv za tiste trenutke v vsakdanjem življenju, ko mu je resnično lepo, piše v gledališkem listu.

Predstava sodi v sklop, poimenovan Teater ni dolgcajt, lutke so zakon!, ki je namenjen mladim, starejšim od 12 let. Predstave iz omenjenega sklopa bodo uprizarjali ob petkih zvečer, je povedal direktor lutkovnega gledališča Uroš Korenčan.

Scenograf predstave je Marko Turkuš, kostumografinja Branka Pavlič. Avtor glasbe je Laren Polič Zdravič.