V Knjižnici MGL Sodobna režija Patrica Pavisa

Javoršek je na včerajšnji predstavitvi Pavisa označil kot sodobnega gledališkega teoretika, ki pa ima zelo praktičen odnos do gledališča. Je namreč sopotnik in spremljevalec sodobnega evropskega in svetovnega gledališča ter zanimiv tudi zato, ker predstavlja zelo različne vidike gledališke umetnosti. Na gledališče ne gleda le ozko nacionalno, ampak vključuje tudi izkušnje drugih gledališč.

Knjiga po besedah urednice Petre Pogorevc ne ponuja enoznačnega odgovora na to, kaj naj bi sodobna režija bila, ampak to vprašanje nenehno proučuje z različnih zornih kotov. Pavis ob tem vse, o čemer razmišlja, podkrepi s primeri predstav, ki jih reflektira.

Pavisova teorija gledališke režije je po Lukanovih besedah izvirna, izmika se metodologijam sodobnih študij scenskih umetnosti, čeprav izkorišča njihove prednosti, v strogem teoretskem smislu pa je pravzaprav hibridna, heterogena, celo eklektična. Pavis pri svojem delu uporablja tri metode: semiološko, fenomenološko in dekonstrukcijsko.


BlaŽ Lukan, Petra Pogorevc in Jan Jona JavorŠek / foto ZAKLOP
Iz spremne besede
V Pavisovi teoriji se dogaja produktivna oblika »prisvajanja« različnih teoretskih konceptov in njihove domala »poetične« nadgradnje v izvirno »kritično teorijo«. Pavis je v svoji teoriji najprej intrigantni opazovalec z izjemno sposobnostjo povezovanja, razumevanja gledaliških znakov in njihovega razločevanja. Čeprav se včasih zdi sociološko »odmaknjen«, politično pa »nevtralen« (ne bomo rekli, da je konservativen, zagotovo pa ni radikalist), kot da bi ga premik iz teksta v kontekst odvrnil od tega, kar je zanj bistveno (»Umetniško delo nas preoblikuje in mi preoblikujemo njega …«), je dojemljiv tudi za intimnejše govorice uprizorjenega sveta in subjektov ter skupnosti v njem. Nato je nemara najtemeljitejši sistematik med gledališkimi teoretiki, kar je zagotovo dediščina njegove »mladostne« semiotične faze. Ta sistematičnost in urejenost se najizraziteje reflektirata v Gledališkem slovarju, pa v delu Analiza predstav in, v povsem praktičnem smislu, v njegovem znanem »vprašalniku za analizo predstave«, objavljenem v knjigi Voix et images. Brez dvoma je zadnja (celo neke vrste »učbeniška« oziroma »priročniška«) lastnost posledica Pavisove dolgoletne pedagoške prakse na francoskih, angleških in nemških, pa tudi španskih, ameriških ali korejskih univerzah. Pavis sledi gledališki praksi s kondicijo gledališkega poročevalca (najbrž ni naključje, da naklonjeno piše tudi o gledališki kritiki: »Namesto da zviška obravnavamo časopisno gledališko kritiko, bi morala bolj subtilna teorija ponižno dvigovati pogled proti njej.«) in v predstavah ne najde samo teoretskih provokacij, temveč tudi povsem osebni užitek, podoben Barthesovemu »užitku v tekstu«. Pri tem ni ekskluziven kot marsikateri sodobni teoretik, ki svoj miselni horizont zoži na razpravljanje o dveh, treh primerih sodobnih scenskih praks, temveč dopuščajoč in odprt v širino: sprejema tako klasične oziroma tradicionalistične forme (kjer pa vidi nujnost »zarezati v meso pisave«) kot postdramske radikalizacije (z že omenjenim pomislekom), tako medijsko posredovane dogodke (ki jih razume ne kot tehnično ali formalno vprašanje, temveč povezane s »celotnim pomenom režije«) kot neposrednost body-arta (kjer je sposoben tudi tako lucidne formulacije kot: »Ali ni performer dejansko sam zase katastrofa, nekdo, ki si nenehno zadaja težave in nesreče?«). Navsezadnje pa je Pavis duhovit in empatičen pisec (tudi sam je dramski avtor), ki misli na svojega bralca in mu pomaga skozi besedilo s pogostimi slogovnimi »ekscesi«, retoričnimi vprašanji, vzkliki in »sentimentalnimi« izjavami. (Blaž Lukan: Pavisova dekonstrukcija sodobne režije)