V Knjižnici MGL o slovenskem postdramskem gledališču

Knjiga je nastala kot razširitev njene doktorske disertacije z naslovom Vloga besedila v slovenskem postdamskem gledališču. Zasnovana je tridelno. Kot je Šorli zapisala v uvodu, je bilo najprej treba orisati slovensko gledališko pokrajino v 90. letih minulega stoletja, da je bilo v njej mogoče prepoznati prostore postdramske produkcije.

Nato je bilo na vrsti poimenovanje, ki se je dandanes že dodobra uveljavilo, a je sprva sprožilo številne polemike. Glavnino študije tvorijo izbrani produkcijski primeri, ki naj pokažejo vso pestrost postdramskega gledališkega dogajanja.

V analizo uprizoritev je poleg v disertaciji izbranih režiserjev - Emila Hrvatina, Tomaža Pandurja, Eduarda Milerja in Sebastijana Horvata - vključila še nekatere druge spregledane prakse tega obdobja, vprašanje ženskih ustvarjalk, kulturne politike ter vloge umetnosti takrat in danes.

Knjiga vsebuje tudi spremno besedo Alda Milohnića z naslovom O sodobnem slovenskem gledališču v "stanju postdramskega".

Pojem postdramsko gledališče, ki ga je ob koncu 20. stoletja v sodobni teatrologiji uveljavil nemški teatrolog Hans-Thies Lehmann, označuje raznovrstne gledališke tokove po letu 1970, ki sledijo avantgardnim težnjam po avtonomizaciji in reteatralizaciji gledališča ter poudarjeno izpostavljajo estetske kvalitete gledališča samega, zlasti čas, prostor in materialnost telesa. Lehmannova študija Postdramsko gledališče je v slovenščini izšla leta 2003 pri založbi Maska.

Šorli je na ljubljanski Filozofski fakulteti diplomirala iz psihologije. Študirala je tudi dramaturgijo, študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je zaključila z doktoratom leta 2011.