Da dominacija trgov narekuje rezultate produkcije, je dejstvo. Da izraz "sodobno" pretirano uporabljamo in smo iz njega izčrpali vso vsebino in kontekst, je dejstvo. Da je naš jezik ukrivljen tako, da se prilagaja dominantni epistemologiji in spodbuja k priznanju in istovetenju, je dejstvo.

Obupno potrebujemo ponoven premislek o našem jeziku in nov pogled na naše jezikovne znake. Zakaj streči z odgovori na pladnju, če pa že samo vprašanje ogromno pove in ponuja nešteto interpretacij? Radovednost nam zagotavlja več možnosti kot pa rigidni odgovor, mar ne? Mar ni res, da se časi zdajšnjega načina konstruiranja pomenov končujejo? Mar nismo priča vzponu novega jezika, jezika, ki povezuje brez izrazov, za katere so značilni rigidnimi pomeni, kakršen je denimo izraz "poenotenje"? Mar se že ne nahajamo na začetku novih iger konstruiranja pomenov? Mar se že ne oprijemljemo robov različnih jezikov, kjer živijo pajkom podobna bitja, ki si dovolijo biti srečna, ki si dovolijo plesati, ki si dovolijo vzajemno delovati - ne glede na rigidnost konvencionalnega razločevanja?

Spider kot festivni fenomen združuje mlade in stare, preteklost in prihodnost, zdajšnost in večnost. Je provokacija, ki se ziblje na tanki niti med gotovostjo in radovednostjo, med "razumem" in "ne razumem". Predstave, ki jih lahko spremljamo na festivalu Spider, niso ustvarjene zgolj zato, da bi gledalce zadovoljile. Poglede občinstva namreč soočijo z zahtevami in verovanji, ki so včasih celo zahteve in verovanja samih gledalcev, čeprav skrita globoko v njihovem somatičnem svetu. In četudi ustvarjalci teh predstav prihajajo iz različnih okolij, je specifično vprašanje "Kateri jezik bo naslednji?" tisto, kar imajo skupnega.

Kateri jezik se bo razvil po dejanju emancipacije, ki veliko skupino ljudi osvobodi zatiranja? Kakšen bo na pogled? Kako bo zvenel? Kakšen občutek bo vzbujal? Z drugim besedami, katere kretnje si kot družbena skupina delimo? Katere izmed njih nas povezujejo? Na kakšen način oblikujejo naše sožitje? Dejstvo je, da tega zaenkrat ne vemo! Vseeno pa je pomembno postavljati ta vprašanja. Pomembno je razumeti, da je lahko tisto, kar pride po emancipaciji, še bolj pomembno kot emancipacija sama. Pomembno je razumeti, da se moramo boriti in si prizadevati za jezik, ki nas lahko povezuje onkraj preproste uniformnosti, utemeljene na katerem koli že izbranem družbenem ali kulturnem skupnem imenovalcu.

V tem smislu Spider ne išče uniformnosti, temveč kreativnost v vzpostavljanju nikogaršnjega ozemlja med raznolikimi jeziki. Spider se sprašuje o jeziku samem, za kaj pri njem gre in za kaj bi pri njem moralo iti. To ni tipičen "tematski" festival, kjer kustos izvaja svojo nadvlado nad predstavljenimi deli in njihovo interpretacijo. Je bolj predlog o tem, kako lahko umetniki vzamejo moč v svoje roke. Je sugestija o oblikah obstajanja in sožitja, ki segajo onkraj konvencionalnih meja.

Začnimo torej s kreativnostjo in radovednostjo, podobno otroški, pravi Spider. Ugotovimo, kateri zvoki in kretnje so nam skupni. Poiščimo jezik, ki se nahaja onkraj meja dominantne epistemologije. Vrnimo se nazaj k plesu, nazaj h gibom, ki vzhajajo iz razpoke med koncem in začetkom. Prisvojimo si nazaj svoje telo, to telo, ki ga posedujemo, to naše večno-gibajoče se plešoče telo.

Zaplešimo skupaj in si izmenjajmo ne-vednost!

"Popajčimo" se v iskanju novega!

Matej Kejžar,
iniciator projekta in umetniški vodja festivala Pajek sleng