Kitajsko narodno gledališče za pekinško opero (The China National Peking Opera Company - CNPOC) je leta 1955 v Pekingu ustanovilo ministrstvo za kulturo Ljudske republike Kitajske. Njegov prvi direktor in pobudnik za ustanovitev je bil znameniti igralec pekinške opere Mei Lanfang, nad katerim se je navduševal tudi Zahod, še posebej Bertolt Brecht, Charlie Chaplin in Albert Einstein. Njegova življenjska zgodba pa je bila tudi navdih za film Zbogom, moja konkubina.

Gledališče ohranja kulturno dediščino tradicionalne kitajske gledališke zvrsti, imenovane kitajska opera. Razvija enega od žanrov te zvrsti - pekinško opero, v kitajščini jing-ju. Sestavljajo ga trije ansambli z več stotimi igralci, ki gojijo bogato tradicijo igralske tehnike jing-juja. Njihove predstave redno prenaša glavni kitajski televizijski program s posebnim kanalom, namenjenim prav kitajski operi in njenim različnim zvrstem. Poleg tega so tudi redni gostje velikih svetovnih odrov, od Kennedyjevega centra v Washingtonu do Theatre du Chatelet v Parizu.

Kot so sporočili iz CD, je zgodba Opičjega kralja, ki obstaja v številnih različicah, poleg pripovedke o Beli kači verjetno najbolj znan jing-ju. Glavni junak Sun Vukong oziroma Opičji kralj je eden najbolj priljubljenih likov iz kitajske literature. Je glavna oseba enega od štirih temeljnih klasičnih kitajskih romanov Potovanje na zahod iz 16. stoletja, v skrajšani obliki prevedenega tudi v slovenščino.

Opičji kralj je čudežen lik: obvladuje raznovrstne čarodejske veščine, je pretkan in spreten ter mu je kos edino Buda. Še posebej se odreže kot spremljevalec in pomočnik znamenitega budističnega meniha Svan Dzanga, z duhovnim imenom Tripitaka, ki mora iz Indije na Kitajsko prinesti izvirne budistične spise, na poti pa se mora spopasti s številnimi preizkušnjami, pri katerih mu je v največjo pomoč prav Sun Vukong.

Klasično uprizoritev Opičjega kralja s 50 nastopajočimi v CD napovedujejo kot pašo za oči. Odlikujejo jo bogati kostumi, vrhunski igralci, ki poleg zahtevne igralske tehnike obvladujejo še akrobatske in borilne veščine ter zapleteno umetnost ličenja. Vsak igralec se pred predstavo naliči sam in za to potrebuje približno dve uri. "Za evropskega gledalca pravo popotovanje na Daljni vzhod. In ne nazadnje izviren uvod v novo leto 2016, ki bo po kitajskem horoskopu prav v znamenju opice," so zapisali pred gostovanjem.

Med pekinško ali kitajsko in evropsko opero sicer ni povezave. Čeprav igralce spremlja orkester tradicionalnih kitajskih inštrumentov, gre predvsem za umetnost in veščino igre, uprizorjene zgodbe. Zgodbe pekinške opere, ki se je razvila prav v Pekingu v 19. stoletju, izvirajo iz zakladnice kitajske književnosti. Lahko pa tudi zajemajo iz sodobnosti, kot je Rdeča svetilka, ki se dogaja v japonsko-kitajski vojni.