De Falla je svojo partituro večkrat spremenil, nazadnje v enodelno baletno pantomimo. V tej različici je delo še danes najbolj poznano. Prvič so ga uprizorili leta 1925 v Parizu, dve leti kasneje pa še v Metropolitanski operi.

Začarana ljubezen je zgodba o andaluzijski Ciganki z imenom Candela. Kljub ljubezni do moškega z imenom Carmelo je bila obljubljena drugemu, s katerim so jo tudi poročili. Po dolgih letih, ko Candelina moža ubijejo, je vdovi ponovno omogočeno ljubezensko razmerje s Carmelom, a jo še vedno preganja možev duh, s katerim vsak večer pleše. Po pogovoru z vaškimi ženami ugotovi, da ji je bil nezvest, njegova ljubimka pa je bila žena njegovega morilca, so zgodbo baleta povzeli v CD.

Galvan se je koreografije loteval počasi: "Rad se namreč spreminjam in grem skozi različne stopnje. Zame je to nujno. Začetna ideja je bila plesati na Fallo in tako omogočiti, da partitura v meni razvije novo gibanje. Glasba in ples, brez pritiska, da vam povem zgodbo, to je bila tudi tokrat moja osnovna ideja," je povedal po zapisu v CD.

"Vedno znova sem se vračal k ideji prve vaje: plesati proces glasbene tranzicije, ki poteka od verzije Pastora Imperio do verzije La Argentina Antonia Merce. Pot od neuspeha do uspeha. Osredotočil sem se na to obdobje ter poskušal ustvariti El Amor Brujo brez orkestracije in brez plesne zasedbe. Pozval sem duhove, da vstopijo vame samo s pomočjo klavirja, glasu in kitare. Moje iskanje v plesu je preobrazba in v tem primeru mi stari mojstri pred občinstvom in ogledalom dajo ključ do spremembe telesa in duše, nov bailaor," je še povedal.