Znova zajemamo kar najširšo paleto predstav lutkovnih ustvarjalcev iz vse Evrope in Izraela. Tako bomo srečali nekaj starih znancev festivala: avstrijsko lutkarico Natascho Gundacker, Gledališče Monokel prav tako iz Avstrije, Martina Ahrensa iz Francije in Švicarko Margrit Gysin. Večina gostov pa bo prvič igrala predstavo v Mariboru: Gledališče nekega Edija, skupina Bambola, Studio Damuza in gledališče Toy Machine – vsi prihajajo s Češke, madžarski lutkar János Pályi, lutkarica Dina Đuka iz Hrvaške, lutkarji iz Izraela in špansko gledališče Descarnada Senorita. Slovenskih lutkovnih ustvarjalcev bo letos manj – Gledališče Papelito, Lalanit in Pupilla. Razlog je ta, da bomo slab mesec po koncu Poletnega lutkovnega pristana znova praznovali, saj bomo v Lutkovnem gledališču Maribor gostili 6. bienale Ustanove lutkovnih ustvarjalcev, kjer bo na ogled izbor najboljšega lutkovnega ustvarjanja preteklih dveh let.

Pri izboru predstav je vsa leta glavno vodilo kakovost. Ostali kriteriji pa so lovljenje ravnotežja med finančnimi danostmi, prostorskimi okviri (prednost imajo dobre predstave, ki se jih da uprizoriti na prostem, saj smo poletni festival) in ponudbo predstav, ki so v času festivala na voljo. Tukaj se izjemno pozna dobro spletena mreža med prireditelji v Sloveniji – festival PUF na Obali, Emonska promenada in Trnfest v Ljubljani ter festival v Lendavi. Prav predstavniki omenjenih festivalov in festivala Prestopi v Mariboru so hkrati že trdno jedro organizacijskega odbora. V organizacijskem odboru sta tudi igralki lutkovnega gledališča Maribor – Aja Kobe, ki je končala študij v Osijeku in pozna lutkovno dogajanje na Hrvaškem, ter Elena Volpi, ki je končala študij v Pragi in predstavlja vez z aktualnim češkim lutkovnim ustvarjanjem.

Lutkovne predstave v okviru našega festivala bo sicer mogoče videti v Mariboru na prizoriščih okrog in v Minoritih, kjer domuje naše lutkovno gledališče, in v Mestnem parku v Čitalnici na jasi. Kolikor nam je uspelo medfestivalsko sodelovati, bodo nekatere od predstav na ogled tudi na Obali, v Ljubljani in Lendavi.

Sicer pa je čarovnija ravno v tem, da se lutke z vseh koncev sveta zberejo na nekem kraju in ga obogatijo s svojimi raznolikimi estetskimi pojavnimi oblikami. Hkrati pa vedno znova spoznavamo, da so lutkovne zgodbe univerzalne, in četudi drugačne in zelo različne, vedno govorijo na razumljiv način.

Tudi letos boste v okviru PLP pripravili otroške delavnice. Lahko poveste kaj več o tem?

Ena od oblik je enotedenska delavnica, ki jo vodi pedagoginja in lutkovna ustvarjalka iz Lendave Sabina Šinko. Ves teden skupina otrok na pripravljeno temo ustvarja predstavo po vrstnem redu opravil, kakršen tudi sicer velja pri nastajanju lutkovne predstave. Mentorica sicer izbere vrsto lutke, otroci pa razživijo svojo domišljijo in po lastnih osnutkih naredijo lutke. Sledijo vaje na odru in na koncu še predstava pred občinstvom. Skozi leta so nastale imenitne lutkovne miniature, kjer gre obenem za pot in cilj. Prav enako, če ne bolj, je pomemben ustvarjalni proces kot javna preizkušnja.

Ob tej poglobljeni obliki ustvarjanja pa sodelujemo tudi z Umetnostno galerijo Maribor in društvom Mars. S svojimi programi in izmenjavami bogatimo prostore v mestu. Predstave, uvrščene v program našega festivala, preselimo v Umetnostno galerijo in v Čitalnico na jasi, na drugi strani pa pri nas gostimo pedagoške programe, ki jih sicer negujejo v Umetnosti galeriji in pedagogi društva Mars. Tako je ponudba pestrejša, obenem pa opozarjamo občinstvo na raznolikost dogajanja v mestu tudi v času, ko ni poletnih prireditev.

Bo morda letos festival pospremila kakšna lastna produkcija Lutkovnega gledališča Maribor?

Letos ne, pač pa zagotovo v prihodnjem letu, ko bo Poletni lutkovni pristan z mednarodnim predznakom skozi vse leto zaznamoval lutkovni del Evropske prestolnice kulture.

Kakšen je položaj slovenskega lutkarskega prostora v primerjavi z evropskim?

Težko govorimo o enotnem evropskem lutkovnem prostoru. Dežele se zelo razlikujejo po položaju lutkovnih gledališč, skupin in posameznih ustvarjalcev. Ponekod imamo vsaj nekaj lutkovnih gledališč, ki jih financira država, ponekod pa so lutkarji povsem prepuščeni projektnemu financiranju ali pa celo izključno lastnim virom. Delno zaznamuje lutkovno podobo neke dežele tudi možnost šolanja. V Sloveniji in še kje po Evropi nimamo izobraževanja za specifične lutkovne poklice (igralec animator, lutkovni tehnolog). Šole in tradicije do neke mere določajo značilne nacionalne lutkovne sloge. Z gostovanji na festivalih in šolanjem v tujini se poznavanje različnosti krepi in omogoča nastajanje zanimivih posebnih avtorskih poetik, ki presegajo tradicionalne nacionalne okvire.

Slovenci imamo srečo, da imamo vsaj dve lutkovni hiši, ki ju financira država, občini pa omogočata in zagotavljata prostorske pogoje za delovanje. Tako lahko načrtno in sistematično oblikujemo programe in zagotavljamo kontinuirano delovanje v relativno varnih pogojih. Odlične predstave nastajajo tudi v skupinah in pri posameznikih, ki so projektno financirani. En od pokazateljev kakovosti je veliko gostovanj slovenskih lutkarjev na tujem in nagrade, ki jih tam prejemajo. Kakovostni prerez dveh sezon, ki ga je mogoče strnjeno spremljati na bienalu Ustanove lutkovnih ustvarjalcev prav tako priča o močni in zelo raznoliki lutkovni ustvarjalnosti v Sloveniji.

Menim, da je slovenski lutkovni prostor izjemno bogat in kakovostno primerljiv z dobrim lutkovnim gledališčem v tujini.

PLP je festival svetovnega formata. Kakšne odzive dobivate iz tujine, je festival dobro prepoznan in promoviran?

Glede na interes in številno prijavnic, lahko rečemo, da je prepoznan in uveljavljen v tujini. Lutkovni ustvarjalci ga z veseljem navajajo kot referenco na svojih spletnih straneh. Večina si tudi želi znova priti v Maribor. Pri promociji nas še gotovo čaka kar veliko dela. Je pa res, da so se znatno izboljšali pogoji delovanja ne samo Lutkovnega gledališča Maribor, pač pa seveda tudi pogoji, v katerih nastaja festival in v katerih festival izvedemo. Na voljo imamo tri prizorišča: letni oder pred gledališčem, veliko in malo dvorano, kar pomeni, da lahko vsaki predstavi zagotovimo primerne pogoje. V polni meri bomo to preizkusili v letošnjem letu, ko bomo prvič festival v celoti izvedli na novi lokaciji. Nato pa bomo gradili na izkušnjah in razvijali festival v nove in zanimive smeri.