Vodstveni delavci v kulturi ugotavljajo, da zakonsko predvideni okvir imenovanja in delovanja ne zagotavlja varovanja njihovih osnovnih delavskih pravic, saj so izključeni iz socialnega dialoga v vseh razsežnostih (kot delojemalci in kot delodajalci).
Imenovanje vodstvenih kadrov v kulturi za mandatno obdobje pomeni delovno razmerje za določen čas, umestitev delovnih mest v plačne razrede pa je, brez ustrezne sistemske podpore in pogajanj, povzročila, da so ta delovna mesta za določen čas razvrščena na dno zgornje tretjine plačnega razpona v kulturi. Menedžerji v kulturi in umetnosti so pogosto v primežu pritiskov politike, zaposlenih in javnosti in nosijo levji delež odgovornosti za poslovanje javnih zavodov. V enem najbolj nestabilnih okolij so uspeli popeljati kulturo in umetnost skozi krizno obdobje, navkljub še vedno krizni javni podpori, pa jim uspevajo rezultati na mednarodno zavidljivi kakovostni ravni.
Menedžerji na področju kulture in umetnosti želijo, da bi v obdobju, ki prihaja, kultura dobila ustreznejše mesto v družbi, zato zahtevajo, da se jih upošteva pri pripravi sistemskih sprememb in strateških usmeritev, terjajo konec kriznih razmer v javni podpori in spoštovanje njihovega dela.