Kot igralka je Vika Gril vselej znala vsako vlogo razumsko dobro razčleniti, vsak odrski lik pa zmerom tudi psihološko pravilno poglobiti in mu še zlasti dati tudi pravi zunanji izraz. Vso svojo igralsko dobo je torej poznala vsa, tudi najsubtilnejša izrazna sredstva umetniškega ustvarjanja, so o igralki zapisali pri ljubljanski Drami, katere članica je bila vso svojo igralsko kariero.
V prvih desetletjih igralske poti je v Drami ustvarila veliko izjemnih vlog: od mladostnih do karakternih, a tudi veselih in komičnih. Začela je predvsem s Francko v Kralju na Betajnovi in z Nežko v Linhartovem Matičku, a tudi z Lenčko v Finžgarjevi Razvalini življenja, da je zatem posegla že po naslovni vlogi v Lorcovi Yermi.
Kmalu nato je že bila radoživa Katarina v Ukročeni trmoglavki. Sledile so še številne vidne vloge najrazličnejših odrskih zvrsti v delih, kot so Molierov Žlahtni meščan, Izsiljena ženitev in Šola za može, ali pa Višnjevskega Optimistična tragedija, oz. Kreftovi Kranjski komedijanti.
Bila je tudi posrečena Kolombina v Pristlejevi drami Odstranite norca, Mary Warren v Millerjevem Lovu na čarovnice, Ana Marija v Kruczkovskega Gubernatorju ali Alice Moore v Boltovem Človeku za vse čase. Bila pa je tudi Pearcova v Shawovem Pygmalionu in še Katarina v Sartrovem Hudiču in ljubem bogu ter Voditeljica zbora v Evripidovi Medeji.
Rodila se je 20. julija 1924 v Preddvoru pri Kranju. Sodila je med najbolj izobražene igralke svoje generacije. Že v času gimnazijskih let je študirala deklamacijo in dramsko igro, po maturi pa je absolvirala slavistiko na ljubljanski Univerzi; od leta 1946 do 1950 je bila poleg tega še redna slušateljica na Akademiji za igralsko umetnost, kjer je dokončala študij na oddelku za dramsko igro in umetniško besedo.
Razen v filmu Trenutki odločitve je zaigrala tudi v filmih Vest in pločevina (1974) in Dekameron (1971), navaja mednarodna spletna podatkovna baza o filmih IMDb.