Tako v igralstvu kot v politiki je svojo majhno, krhko postavo kompenzirala s tem, kar je britanski časnik The Independent leta 2016 opisal kot "glas biča s kovinsko konico", s katerim je "povzročila uničujoč, nejeveren prezir". "Kdo se boji Glende Jackson? Večina ljudi in z določenim razlogom," pa je leta 2019 zapisal The New York Times.
Rodila se je 9. maja 1936 v Birkenheadu, pristaniškem mestecu blizu Liverpoola v severozahodni Angliji. Pri 18 letih je dobila štipendijo za prestižno Kraljevo akademijo dramske umetnosti v Londonu. Zaposlena je bila v Kraljevi Shakespearovi družbi (Royal Shakespeare Company), kjer je delovala v obdobju od leta 1964 do 1968, tudi pod vodstvom znamenitega režiserja Petra Brooka. Med njenimi izstopajočimi vlogami sta bili Ofelija v Hamletu in Charlotte Corday v Marat/Sade.
Vzporedno je delovala v kinematografiji, še posebej uspešno v zgodnjih 70. letih. Poleg dveh oskarjev je v tem obdobju prejela še dve nagradi emmy za vlogo kraljice Elizabete I. v izjemno uspešni televizijski seriji BBC Elizabeth R iz leta 1971. Isto monarhinjo je istega leta upodobila tudi v filmu Marija Škotska.
Gledališče in film je po 35 letih ustvarjanja opustila, da bi postala poslanka laburistične stranke pod konservativno vlado Margaret Thatcher in Johna Majorja. V politiko se je po pisanju AFP preselila brez težav in izzvala kapitalistično politiko prostega trga Thatcherjeve, za katero je dejala, da uničuje britansko družbo.
Pri 55 letih leta 1992, dve leti po tem, ko je bila Thatcherjeva odstavljena in je vodenje vlade prevzel Major, je bila izvoljena za predstavnico volilnega okrožja severnega Londona Hampstead in Highgate v parlamentu, kjer je ostala do leta 2015.
Od leta 1997 do leta 1999 je bila podsekretarka za promet v laburistični vladi Tonyja Blaira, preden se je neuspešno potegovala za strankino kandidatko za županjo Londona. Visokega položaja v vladi ni nikoli dosegla, je pa postala zagrizena nasprotnica Tonyja Blaira zaradi vojne v Iraku leta 2003 in med tistimi, ki so ga pozvali k odstopu po samomoru svetovalca za obrambo, čigar poročilo je bilo uporabljeno za opravičevanje invazije.
Svetovala je tudi laburističnemu županu Londona Kenu Livingstonu o stanovanjski politiki in se med letoma 2000 in 2004 zavzemala za boj proti brezdomstvu v prestolnici. Ko se je pri 80 letih vrnila k igralstvu, je prevzela moško vlogo in eno najzahtevnejših v gledališču - vlogo Kralja Leara, za katero je prejela veliko pohval.
Leta 2018, stara 82 let, je osvojila svojega prvega tonyja za najboljšo igralko v igri Tri visoke ženske. Leta 2019 je ponovila vlogo Kralja Leara na Broadwayu za predstavo, ki jo je New York Times opisal kot "močno in globoko dojemljivo".