Rojen leta 1956 je bil Marko Kovačič začetnik novovalovskega performansa, osebno angažirana refleksija družbenih pojavov in utopij pa ga je vodila do fantastičnih futurističnih ambientov in videov. Diplomiral je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter leta 1988 tam tudi končal podiplomski študij kiparstva. Več let je bil član Gledališča Ane Monro, med letoma 1983 in 1985 je bil član umetniške skupine R IRWIN S, zdaj Irwin, kasneje pa tudi glasbene skupine Zlati Kastrioti. Leta 1987 je prejel nagrado zlata ptica, leta 1994 Župančičevo nagrado, leta 2011 pa zlato paličico.
Specifike njegove prakse so povezovanje medijev, domišljena naracija ter menjavanje vlog in osebnih identitet, so sporočili iz družinskega kroga.
V 80. letih minulega stoletja je kot protagonist ljubljanske alternativne scene uprizoril antologijski novovalovski performans Casus Belli. Z značilno ironijo se je loteval političnih tem in družbenih sprememb ter v svoja dela vnašal veliko mero humorja in absurda. Njegov video No More Heroes Any More, parabola o politiki in vojni, uprizorjena kot partija šaha, je v svojo zbirko vključil medijski arhiv Transitland.
"Vzporedno z eksperimentiranjem je vse od fascinacije z 'montažo ekstazo' razvijal osebno angažirano refleksijo sočasnih družbenih pojavov in v duhu zgodovinskih avantgard tematiziral tudi koncepte muzejskih institucij in zbirk, televizije, političnih ideologij in družbenih utopij. Ko je v izpraznjenih televizijskih ohišjih, ki jih je napolnil s svojimi mizanscenami, uprizarjal lastno televizijo, so ga razglasili za 'našo najbogatejšo televizijsko hišo'," še piše.
S "subavkcijo" oziroma zniževanjem cene z uničevanjem umetnine je tematiziral položaj samostojnega umetnika. Kot so še zapisali, je Kovačič ves čas premišljeval razmerje med umetnostjo in znanostjo, preteklostjo in prihodnostjo, osebnim in kolektivnim spominom. V 90. letih minulega stoletja je zasnoval znanstvenofantastično Civilizacijo Plastosov, bitij iz prihodnosti, ter ustvaril fantastične futuristične ambiente in videe, v katerih dominira karakter rekvizitov in scene, kot so mehanične figure, kukala, televizijski objekti, maketa mesta Katastropolis in hrupofon.
Svojo muzejsko zbirko je prvič postavil v Galeriji Škuc leta 1994 in jo v času pandemije leta 2020 razvil v "muzej naše in vaše polpretekle zgodovine" v Javki pri Rdeči zvezdi v Trbovljah. Leta 2022 in 2023 je imel v Slovenski kinoteki retrospektivne prikaz filmskega in video opusa, ki obsega narativna, performativna, eksperimentalna in dokumentarna dela, od zgodnjih analognih na magnetnem traku do poznejših digitalnih formatov.