Od kod navdih za razstavo Migranti, kjer na ogled postavite precej perečo problematiko migracij in okoljevarstva? Živila (sadje in zelenjava), ki so na izbranih fotografijah, lahko aludirajo na kompleksen in v zgodovino globoko ukoreninjen pojav migracij. Kakšen je vaš pogled na tovrsten družben pojav, ki ste ga prenesli še na prirodo in z njo povezano skrbjo za okolje?
Pri svojem delu sem se lotila že različnih tematik, skupno vsem pa je povezava s tem, čemur rečemo „vsakdan“. Gre za majhne zgodbe, ki so pogosto tako zelo dolgočasne, da jih ne želimo opaziti. Ne gre za to, da bi bile resnično majhne, samo tako jim rečemo, da jih lahko ločimo od velikih tem modernizma, „globokih“ razglabljanj in ukvarjanj s problematiko bivanja in smrti. Poleg potapljanja v „vsakdan“, me je do teme pripeljalo zavedanje, da smo skupaj del enega sveta, in da čeprav se vsakodnevno trudimo delati razlike med nami, smo povezani. Migranti, ki so pri meni hrana, so prav tako migranti kot ljudje-migranti. Pri tem je zanimivo, da so migranti vedno obstajali, da so se ljudje vedno selili na kraje, kjer bi lahko bolje živeli in da z migracijo prav tako označujemo živali, ki se selijo. Migranti v mojem delu so hrana - za katero (pogosto) ne vemo, od kod prihaja, saj je preverjanje države izvora pogosto netransparentno - in s katero lahko na naših jedilnih mizah združimo svet.
S projektom Migranti ste del mreže IMAGINE 2020, kjer gre za opozarjanje na okoljske spremembe preko umetnosti. Deluje? Se morda deset let pred zaključkom že čuti povezava, napredek?
Umetnost, tako kot filozofija, vprašanja zastavlja, in jih ne rešuje. Če se jih zavedamo, jih lahko rešimo skupaj.
Kako dolgo vas izbrana tematika že iritira? Sadeži na fotografijah so kupljeni na slovenskem trgu, kraj izdelave pa je bolj eksotičen. Imate pri izbiri živil distanciran pogled, ali je pomembno le to, da imajo tuje poreklo in so uvožena v Slovenijo?
Izbirala sem hrano, ki je proizvedena zunaj evropske skupnosti. Živimo v bogati družbi, ki uvaža hrano iz eksotičnih držav. Lahko pa zadevo obrnemo in rečemo, je danes svet razdeljen tako, da je hrana, ki prihaja k nam, proizvedena v tako revnih deželah, da je jabolko iz Čila - kljub letalskemu transportu - cenejše kot štajerski jonatan.
Kakšni so bili odzivi na vaš projekt drugod po svetu?
Delo je bilo letos februarja prvič predstavljeno v Galeriji P74 v Ljubljani. Tokrat bo prikazano drugič, zato o svetovnih odzivih ne morem govoriti.
V knjigi Coloured People in Black and White (Yellow) pokažete nabor fotografij, tako v pozitivu kot negativu. Slednjega uporabite kot možnost prepoznave družbenega pojava, torej migracij, ki so transformirana na vprašanje izvora sadežev. Se za tovrstnim principom skriva še drugačna poanta?
Negativ kot drugo sliko enega predmeta sem izbrala zato, ker me negativi spominjajo na slike migrantov, posnete recimo v avtobusu ali tovornjaku, kako se, stisnjenji kot sardine, prevažajo čez mejo v obljubljeno deželo. Na teh slikah ni ljudi, je skupina revežev, ki ji ni uspelo. Tako je vsaka stvar, ki sem jo posnela, predstavljena z dvema slikamo. Na eni strani je pozitiv, kjer je na primer slika jabolka. Nad jabolkom piše, kaj je, pod njim je zapisano, od kod prihaja. Na drugi strani pa imamo sliko, po kateri prepoznavamo migrante.
Umetniško knjigo sem zasnovala šele potem, ko sem naredila fotografije, ki jih je, pozitivov in negativov, vsega skupaj 416. V knjigi pa je vključenih samo 16. Sam naslov Coloured People in Black and White (Yellow) se veže na delo ameriškega umetnika Edwarda Ruscha, ki je eden od najpomembnejših umetnikov na področju umetniških knjig. V njegovi svetovno znani knjigi Coloured People iz leta 1972 so slike kaktusov, za katere je tudi sam rekel, da spominjajo na Afričane. Naslov sem zadržala, saj je tema migracij in „obarvanih“ ljudi tesno povezana, le dodala sem Black and White (Yellow), ker so vse stvari zares rumene.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov