Kot je povedal, je bil Tugomer prvič uprizorjen leta 1919, nato leta 1949 in nazadnje leta 1991, torej vedno po velikih krizah ali vojnah.

Njena predelava, kot je pojasnila Mirčevska, temelji na Levstikovem Tugomerju, je pa črpala tudi iz Tugomerja Josipa Jurčiča in iz priredbe Bratka Krefta. Nastala je popolnoma nova dramska struktura, v kateri sta bolj jasno predstavljena dva svetova: svet kristjanov oziroma civiliziranih ljudi ter svet poganov oziroma Slovanov.

Med njima je Tugomer, ki je, kot je dejala Mirčevska, edinstven pojav oziroma poseben lik v dramatiki. Je slovanski knez, pogan, humanist, pacifist in tudi edini, ki brez fige v žepu poda roko sprave in ki si resnično želi izogniti krvavim vojnam, a ga izigrata obe strani. Vendar pa se predstava, kot je poudarila Mirčevska, ukvarja predvsem z današnjim časom in ne z minulimi svetovi.

De Brea je Tugomerja označil kot vrhunsko tragedijo. Kot je dejal, je bilo najtežje preseči politični okvir drame in najti psihologijo znotraj Tugomerja, saj je tekst pisan zelo epsko. Kot bistvene je označil osebne vzgibe v tekstu. Ključ pri ustvarjanju predstave je iskanje luči v Tugomerju, ki pa s svojo svetlobo ne more prodreti, ker je sam. Tak je, kot je dejal de Brea, naš svet, kjer je resnic preveč, da bi odkrili pravo.

Izpostavil je še Tugomerjevo drugačnost ob njegovem prihodu, ko je bil tujec v lastnem svetu. Kot je dejal, je to zgodba vseh, ki so bili na Dunaju, v Firencah in drugod, denimo Ivana Cankarja in Jožefa Petkovška, in so se vrnili v domovino. Slovence že od nekdaj na eni strani, kar je tuje, navdušuje, na drugi strani jih navdaja z zavistjo.

Kot je povedal igralec Brane Šturbej, ki je prevzel naslovno vlogo Tugomerja, je tekst sprva bral kot junaški ep, zelo črno-belo. Šele pozneje je ob študiju odkrival psihologijo likov, ki niso tipi, ampak ljudje z osebnostjo. Tugomer, kot ta, ki stoji na čelu s svojo vizijo, je, kot je dejal Šturbej, v svoj cilj verjel do konca, klub dvomom, ki so mu prihajali nasproti.

Tugomer je dramski spev o boju med Slovani in Franki, epsko-dramski prikaz krvavega vdora krščanstva v 10. stoletju s ciljem pokristjanjena poganskega sveta. Spopad narodov in posameznikov zaradi verskih, političnih in osebnih interesov je prikazan skozi skrajno manipulativna in neetična dejanja.

Med tema svetovoma se znajde slovanski knez Tugomer, ki poda roko sprave in sprejme povabilo Frankov da odpelje najvrlejše predstavnike svojega ljudstva na pogajanja in spravno večerjo. Klub svoji dobronamernosti in gesti civiliziranega človeka je Tugomer žrtev lahkovernosti, nepoznavanja ljudi in ideje o sporazumu med narodi, so o predstavi zapisali v ljubljanski Drami.

V predstavi igrajo še Helena Peršuh, Maša Derganc, Silva Čušin, Klemen Slakonja, Valter Dragan, Rok Vihar, Zvone Hribar, Gorazd Logar, Gašper Jarni, Gregor Baković, Alojz Svete, Boris Mihalj, Matija Rozman, Ivo Ban in Vojko Zidar. Kostumograf je Blagoj Micevski, lektorica Tatjana Stanič.