Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa je prvi roman za odrasle angleškega pisatelja Marka Haddona. V njem skozi oči prvoosebnega pripovedovalca Christopherja Johna Francisa Boona spremljamo del njegovega življenja, ki ga je v obliki knjige opisal za domačo nalogo.

Pisatelj, ki sicer piše zlasti za otroke, je izrecno poudaril, da je Skrivnostni primer namenjen odraslim, saj ga hotel napisati predvsem zase, da bi se z njim odmaknil od sveta otroške literature. Gledališki producenti so mu ponujali različne možnosti uprizoritve romana, a je Haddon vse zavrnil. Ob ponudbi, da bi njegov roman uprizorili kot muzikal, se je celo odločil, da bo prevzel vse pravice za možne produkcije. Leta 2006 pa je v Royal National Theatre spoznal dramatika Simona Stephensa, njegovo delo se mu je zdelo kakovostno in tudi osebno mu je bilo precej blizu. Po nekaj več kot letu dni je Haddon Stephensu pisal elektronsko sporočilo, v katerem je izrazil željo, da bi dramatizacijo Skrivnostnega primera napisal prav on. Za Stephensa je bila to prva dramatizacija romana, kar pomeni, da mu je pomenila zelo velik izziv.

Glavna literarna in dramska oseba, Christopher Boone, se že od ranega otroštva spopada z različnimi vedenjskimi težavami, zato hodi v posebno šolo. Pozna vse države na svetu in vsa glavna mesta ter vsa praštevila do 7507. Ne prepoznava razpoloženja in čustev ljudi okoli sebe, ne razume humorja in metafor, ne mara rumene in rjave barve, na njegovem krožniku se različna hrana ne sme dotikati druga druge, rad pa ima matematiko, fiziko, vesolje, pse in računalnike. Roman je v celoti napisan skozi oči glavne osebe; pisatelj Christopherja nikoli ne opiše, zato smo bralci postavljeni v situacijo, da sami gledamo resničnost skozi njegove oči. Po izidu so Skrivnostni primer mnogi knjigotržci promovirali kot priročnik o avtizmu, vendar je roman vse prej kot to. Mark Haddon je v nekem intervjuju dejal, da ni želel napisati priročnika o avtizmu, ampak knjigo o drugačnosti. V romanu tudi nikjer ni eksplicitno zapisano, da ima Christopher aspergerjev sindrom ali kakršnokoli obliko avtizma, bralci samo preko njegovega obnašanja, načina govora in nekaterih specifičnih lastnosti sklepamo o tem.

Ko beremo roman, imamo občutek, da v rokah držimo Christopherjevo knjigo, ki jo je napisal za domačo nalogo. V Stephensovi dramatizaciji je pripovedna perspektiva drugačna. Dramatik je v intervjuju za revijo Journal of Adapting in Film & Performance povedal, da mu je pri pisanju delalo največ težav vprašanje, kako naj prikaže Christopherjev notranji svet, njegove misli ter domišljijo, kar vse je v romanu predstavljeno z besedami samega protagonista, kot jih je zapisal v svoji knjigi. Tak način pripovedi deluje v romanu, v igri pa ne, saj se razmišljanje navzven malo ali nič ne vidi, gledališče pa nujno potrebuje »akcijo«. Odločil se je, da vendarle potrebuje tudi pripovedovalca, a je tu naletel na težavo – Christopher nikoli ne bi bral oziroma govoril veliki skupini ljudi, ki jih ne pozna. Poleg njega sta njegovo knjigo prebrala le še dva, njegov oče Ed ter učiteljica Siobhan. Na koncu se je odločil za Siobhan in okoli nje zgradil celotno igro.

Zgodbo nam torej posreduje njegova učiteljica Siobhan. Le-ta pri pouku učencem predlaga, da bi se učili, kako napisati zgodbo. Do tega trenutka Christopherja že malce spoznamo in od njega sploh ne pričakujemo, da je sposoben napisati kratko zgodbo, kaj šele roman, saj se ne zna postaviti v kožo nekoga drugega in ne zna gledati na svet z gledišča druge osebe. Christopher se odloči, da bo napisal detektivko, ker rad bere detektivske romane. Napisal jo bo iz svoje perspektive, torej bo sam postal detektiv. Še posebno je navdušen nad Sherlockom Holmesom, saj tudi sam – prav tako kot Sherlock – razmišlja logično in v svetu opazi ogromno očitnih stvari, ki jih drugi ljudje zlahka spregledajo.

Simon Stephens je Siobhan dal kar tri različne vloge – nastopa kot bralka Christopherjeve knjige, kot Christopher in kot samostojna oseba, učiteljica Siobhan. Skozi igro nenehno menjava te tri vloge. Tudi dogodki so v dramatizaciji precej pomešani, dogajanje si ne sledi kronološko, temveč skače iz enega časa v drugega: iz sedanjosti v preteklost, iz resničnosti v Christopherjevo domišljijo. Problem pri razumevanju oziroma spremljanju rdeče niti dogajanja lahko nastane tudi zaradi vračanja v različne preteklosti: Christopherjeve misli se včasih vrnejo v čas pred dvema letoma in pol, pred maminim odhodom, včasih pa samo za dan ali dva nazaj. Kaos nastane tudi v njegovi glavi: v nekaterih prizorih spremljamo Christopherjevo mišljenje, ki časovno sploh ni zamejeno, temveč gre za naključne misli, v drugih pa se spomni točno določenega trenutka v svojem življenju in ga poveže s trenutnim dogajanjem. Bralec oziroma gledalec rabi kar nekaj časa, da vse dogodke logično poveže, ko pa se to zgodi, vzročno-posledična razmerja postanejo popolnoma jasna ... Ali pač ne? V prvem delu dramatizacije se zdi, da nam zgodbo bere Siobhan, takoj na začetku drugega dela pa se perspektiva spet spremeni. Siobhan Christopherju pove, da ji je ravnateljica (gospa Gascoyne) naročila, da morajo ob koncu šolskega leta pripraviti predstavo, in mu predlaga, da bi uprizorili kar zgodbo, ki jo je napisal on. Christopher se s tem ne strinja, vendar v nadaljevanju ugotovimo, da je vse skupaj, kar se odvija pred našimi očmi, prav uprizoritev Christopherjeve knjige.

Perspektiva naše uprizoritve je nekoliko drugačna. Igre v igri v njej ni, pred nami se v celoti odvija Christopherjeva zgodba, ki nam jo iz domačega fotelja bere Siobhan. Tudi ona izgubi eno od svojih vlog, in sicer nastopa kot bralka Christopherjeve knjige in učiteljica, kot Christopher pa se ne pojavi v nobenem prizoru. Kot za gledalce je tudi zanjo knjiga nekaj povsem novega. Med branjem pa nas Christopher, njegov oče Ed, mama Judy, gospa in gospod Shears ter mnogi drugi liki popeljejo v Christopherjev svet, v dejanske situacije, ki jih je zapisal v svoji knjigi.

Ekipa s predstavo bolj kot samega Christopherja, avtista, odraščajočega fanta z vedenjskimi in komunikacijskimi težavami, želi prikazati, kako ta fant dojema ljudi in kako vpliva nanje. S hitrim menjavanjem prizorov lahko gledalci začutimo njegov notranji svet. Še preden osebe dodobra stopijo v prizor, se že znajdejo v naslednjem. Stvari okoli Christopherja so prehitre, preglasne, povsod je preveč informacij, ki jih ne zmore obdelati kot drugi ljudje, zato se zateče v svet matematike in števil, kjer je vse logično in urejeno. Dramske osebe gradijo njegov svet, se vanj vključujejo v različnih vlogah, eni mu pomagajo, drugi ga ovirajo na poti do cilja, vseskozi pa Christopherjeva pustolovščina brez njih ne bi bila enaka.

»To pomeni, da mi bo uspelo, kajne?« je zadnja Christopherjeva replika in hkrati tudi konec predstave. Čar uprizoritve je po mojem mnenju prav v koncu, ki si ga vsak gledalec interpretira po svoje, za nekoga je lahko nadvse pozitiven, za drugega daleč od tega. Christopher mogoče zares misli, da mu bo v življenju vse uspelo, a gledalec ve, da je resničnost drugačna. Vseeno pa vsi ostanemo optimistični, saj vemo, da ga bo še naprej spremljala Siobhan in mu bo, kakor do zdaj, stala ob strani v vseh težkih in tudi lepih trenutkih.

Povezava: PDF Gledališkega lista