Izseki iz gledališkega lista predstave

Tudi socialistični realizem, ki se je na koncu izrodil v servilno hvalnico režimu, je bil pri Gorkem intoniran še zelo nedoločno, kot kritični realizem, začinjen s pozitivnim zgledom ustvarjalnega človeka jutrišnjega dne, nekakšnega romantičnega upornika, čigar osnovni imperativ je nenehna dejavnost, izboljševanje življenja in boj z naravnimi silami.
Seta Knop: Mali človek z velikim Č (Gorki, Čehov in Lenin)

V pisateljevem modeliranju novega sveta se pričenja estetska funkcija izgubljati, vse pomembnejši postajajo aforizmi in filozofske sentence, ki spreminjajo like v rezonerje, važno vlogo dobiva simbolika, ki napoveduje vizijo prave resničnosti. (…) Gorkemu naj bi v Malomeščanih uspelo zabeležiti nenehni razpad idej in konstruktov, ki zrcalijo hitro se spreminjajoče predstave o svetu kaosu na prehodu v 20. stoletje. V tej ambivalentnosti postajajo liki vse bolj komično-tragični in izmuzljivi. Ta izmuzljivost pa se zrcali v dilemi, kaj Malomeščani sploh so: družbeno angažirana drama, filozofska drama, drama idej ali tragikomedija?
Miha Javornik: Cepitev Maksima Gorkega (O Gorkem, njegovi zgodnji dramatiki in Malomeščanih)

Skupina dramskih junakov, ki jih Gorki združi z najširšim skupnim imenovalcem malomeščani, je notranje jezikovno nadvse heterogena, njena jezikovna variabilnost sega od primarne ljudskosti na vseh jezikovnih ravneh služkinje Stepanide, najverjetneje nepismene, do visoko intelektualne, s citati, ironijo in parodiranjem prepredene dikcije faliranega bogoslovca Teterjeva. Z vsemi stopnjami vmesnih govoric. (…) Na redko zastavljena vprašanja osebi –  v igri Malomeščani kljub velikemu številu besed, ki jih izrekajo liki, in paleti jezikov, ki jih govorijo med seboj, zelo redko kdo koga zares posluša. Sicer kar naprej prisluškujejo; že navodila o scenografiji namigujejo na neprestano preverjanje, prisluškovanje, prestrezanje …
Tatjana Stanič: Ko se nam zgodi Maksim Gorki

Tragedija in drama v Malomeščanih izvira iz tega, da otroka gresta, ampak se bosta prisiljena vrniti. Slovenska mladina ima samo tragedijo, ne pa drame –  mi preprosto
nismo in ne bomo nikoli nikamor odšli.
Nejc Gazvoda: Tragedija brez drame

Malomeščani so drama o tesnobi, in še preden katerikoli izmed likov naznani to tesnobo z besedo, jo lahko razberemo iz tako vsakdanje, pa vendar skoraj patetično moreče zasičenosti stanovanja, v katerem ne moreš svobodno stopiti, ne da bi brcnil v zagamano omaro. (…) Hišo Besemjonovih odlikujejo tesnobnost, dretje in dolgčas. Kar se tiče čustvene dinamike družinskega življenja, se Gorki izkaže kot prvovrsten diagnostik. Nad vsem in vsemi neprestano leži očetov duh, ki spreminja stanovanje iz bivalnega prostora v katransko mlako, v kateri so gibanje, govor in svobodne odločitve praktično onemogočeni.
Katja Perat: Paradoks Gorki ali Čudovita katastrofa