Prispevek je iz gledališkega lista Orkestra Titanik, ki bo v SNG Nova Gorica premierno uprizorjen v sredo, 21. marca 2007. Avtor prispevka je Kralj O'Tone Prvi, ljubljanski (evropski) klošar, redni sodelavec revije Kralji ulice in Zavoda 69
Vsaj pol ure sem dodajal svoj ´chemistry´ francoskim pridelkom, da so izginile mravlje iz okončin. Potem sem se lotil kuhe: knoržupca s pašto, rahlo mešano s porom in čilijem.
Posode nisem opral! Samo obrisal! Nekaj varčnih požirkov ´ice tea´, segretega med potjo na soncu in … hajdi naprej!
Pariz je še 120 km daleč!
Priti bi moral pred nočjo, sem razmišljal skoraj na glas! …
***
Sončni žarki so mi greli hrbet, ko sem v daljavi zagledal kot igla tenak simbol Pariza.
Eiffelov stolp!
Kmalu bom ´doma´! Kar malce evforičen sem bil, ker mi je uspelo tistega dne premagati razdaljo 450 km.
Uff!
Pod katerim mostom bom prespal, sem že vedel! St. Martin je zakon! Tam je vedno najti še kakšnega kolesnega jezdeca ali celo plemenitega pripadnika posebne vrste plemstva.
Les clochards, se imenujejo! Potepuhi! Res so nekaj posebnega! O tem pozneje!
***
Pariz obdajajo trije avtocestni obroči! Od najširšega do pariškega centra je še 15 km. Čeprav je bilo sonce zelo nizko na obzorju, v pariškem kotlu ni bilo nič manj soparno. Peljem ob Seni in s kotičkom očesa opazujem živahen ladijski promet. Mornarja so me ladje vedno privlačile.
Končno!
Eiffelov stolp!
Ustavim! Zaklenem kolo za eno od nog stolpa, zlobno se nasmihajoč češ, če ukradejo stolp, potem tudi jaz ne bom jokcal za kolesom! Turistov, vodičev in mimoidočih nepregledna množica. Mukoma sem se prerinil do blagajne in kupil karto za lift, ki pelje na razgledno ploščad.
Kakšnih 100 m bližje nebesom!
Navajenemu gomazenja po cestah so se mi kolena od višine rahlo tresla. Mogoče je bilo pa to od vetra, ki je »tam gori« kar pošteno vlekel. Stopim k ograji in pogledam dol.
»Heee! Poglej, koliko mravelj leze tam doli!« rečem sam sebi in »špuknem« nekaj kapljic sline.
Ups!
To pa ni bilo lepo od mene! Ne okregam se še do konca, ko pristopi možakar nižje rasti in temnejše barve polti, mi s kazalcem potrka po rami, se skisano nasmehne in zaščebeta:
»Sank frank, silvuplé!« (Sto frankov, prosim!) Ga gledam nekaj sekund … vidim širok rdeč trak na rokavu in na traku nekaj piše.
Le garde! Čuvaj! Zdej sma pej t´m!
Črno se meni piše, pomislim, skomignem z rameni in se kretensko zarežim, češ … no kapito!
»Šprehenzi dajč?« ne odneha mala črna packa pred menoj. Še enkrat obešenjaško skomignem v upanju, da bom prihranil sto frankov kazni.
Packon pa nič, kar sili vame!
»Du ju spik ingliš?« mrhari črnjavko.
»Eeeee!« zablejam vanj. Brez uspeha!
»Parlate italiano?«
Ves ´obupan´ razširim roke!
»Komprendo espanjol?« mi piha v nos.
»Baaa!« zaskrbljeno poškilim proti izhodu.
Možakar nekaj sekund molči, potem pa bolj zase, kot meni zasika:
»Šta sad, u p… m…, da radim s tobom, Kinezu jedan?«
Huronski smeh in krokodilje solze naenkrat bruhnejo iz mene. Kar sapo mi je jemalo!
»E, burazeru, ovo čak i ja, Kinez, razumijem!«
»Majkoviču, pa ti si ´Janez´ (Slovenec, op.pis.)! Što mi bolan, odma´ ne reče?«
»Nisam Janez, nego Tone! Ali iz Janezovine … jesam, bolan!«
»Nema veze, prijatelju moj! Oč´mo na pivu, boga ti tvog janezovskog? Ja sam ti nekad radio u Litostroj, a evo sam sad bjegunac, jebo ga ti!« ni šlo brez folklore naših nekdanjih ´južnih bratov´!
Prijel me je pod roko in odliftala sva k tlom. Tako sva bila vesela eden drugega, da sem skoraj pozabil kolo.
Mujo, tako je bilo ime mojemu novemu kameradu, kar ni mogel verjeti, da sem se s kolesom pripeljal v Pariz. Povedal sem mu, da se vračam s Škotske! Iz Aberdeena!
»Vi Janezi, baš ste luđaci! Kako to? Lutaš po svijetu a neznaš nikoji strani jezik?«
»Ma znam, Mujaga, al´ se pravim lud! Zašto da ti platim sto franaka, kad mogu i da ne platim, a? Inače od rođenja govorim odlično njemački, u školi i na brodu, odlično sam naučio engleski, par godina radio sam u Italiji, a francuski mi je od stranih jezika najmiliji! Jedino španjolski ne znam mnogo riječi, al´ se snađem!«
»Uuuu, jebo ga ti, što me zajeba!« mi smeje se požuga s prstom.
Odšla sva na pivo, dve, tri …
Govoril je, kot bi se mu strgalo! Ni hec! Revež je bil potreben ´domače´ besede, čeprav od Janeza.
Tudi meni je ´pasalo´ razumeti!
Pozno zvečer sva se poslovila z obljubo, da se naslednji dan spet srečava!
Jasno!
Rahlo omotičen od piva in srečanja odidem v smeri mostu St. Martin. Ni bilo daleč!
K sreči!
Znano razsvetljeno obrežje, nekaj glasbenikov na ´mojem´ mostu in par znanih fac.
Pravi Parižan, sedemkratni dr. Jean-Paul, grk Stavros s svojim buzukijem, iz Čada uvoženi kolos Pierre (klicali smo ga Čunga-lunga, ker mi je nekoč pojedel vso tovrstno zalogo!) s ´kontrabasom´ iz plastičnega soda, ročaja metle in nekaj kocin konjskega repa, od rojstva slepa harmonikarica, prav tako Parižanka – Silvy, prava lepotica (imela sva se rada, dokler nisem odšel naprej!), Ibrahim iz Alžirije s kitaro, ki jo je fantastično igral, jaz, Tone – begavček iz Slovenije z orglicami in od kolesarjenja razbolelo ritjo ter še nekaj primerkov neznanega izvora. V glavnem … sami naši!
Les clochards! Potepuhi! Klošarji!
Svobodnjaki, ne po tuji krivdi!
Minute pozdravljanja, objemanja, cmokanja na lica in zraven, ´u sridu´, so minile. Od nekod se je privlekel bradati, lasati Nizozemec Josef (Pepi!) s svojim prav tako zanikrnim cuckom Žoržem in ´bakanalije´ so se lahko začele. Mimoidočim in sebi smo zaigrali vsem znane viže. V mojo nastavljeno kolesarsko čelado so pričeli padati kovanci. Tudi kakšen bankovec je sramežljivo prifrfotal iz teme. Najbrž ga je vrgel Američan, ki ni poznal vrednosti. Nam pa se je smejalo od ušesa do ušesa. Nekdo je odšel po pijačo in nekaj konkretnega za pod zob. Ljudje so prihajali, poslušali naše igranje, pripevali in vrgli kovanec ter odšli svoji noči naproti.
Kmalu po eni zjutraj sta pristopila dva (dežurna) žandarma in nas vljudno opozorila, da je pozna (rana) ura.
I, pa kwa?
Nekaj malega smo še ´kantali´, pospravili za seboj in odšli pod most, kjer so imeli ´domači dečki´ svoj brlog. Le Silvy je odšla domov k petletni hčeri.
Jutri spet pride, je rekla!
Spalke so bile prav na hitro pogrnjene po prijetno hladnih betonskih kvadrih. Sede, sloneč na zidu smo prižigali cigaretne kresničke. Nikomur se še ni spalo.
S starim prijateljem, Jean-Paulom, pariškim klošarjem s sedmimi doktorati (menda se mu je ´strgalo´?), sicer pa čudovit človek, ki ni skoparil z »American Express« kartico, vsevedom in odličnim bobnarjem na kombu, sva čvekljala o bližnji in daljni preteklosti.
V nemško-angleški-francoščini!
Tudi kakšno slovensko je bleknil!
»Ti, Antoan, (tako me je zafrkljivo klical!), ti imaš pa res krasno življenje zadnja leta! Greš, kamor se ti zdi, malo slikaš, da prideš do denarja, malo obiraš sadje po Italiji in Španiji, se zapelješ do Sicilije, ker se ti je zahotelo svežih rib, obiščeš tu in tam svoje otroke v Sloveniji, se vrneš v Francijo obirat grozdje, skočiš v Švico k prijatelju Ernestu, da ti pove, kako je kolesaril iz Pekinga domov … Bogatejši si od Billa Gatesa! Kar malce ti zavidam!«
»Eh, kaj bi mi zavidal! Saj sem bil nekoč tudi jaz ´normalen´! Pa mi ni zneslo! Zdaj sem takšen pa basta! Res imam bogato življenje! Že kar malce razkošno! In dolgo je to moje življenje, bogu hvala! Pa kaj mi nuca, ko pa je kot ´Titanik´!«
»Kako to misliš?«
˝Hja, kaj… oba sva na dnu, a ne!?˝