Amaterska noč v gledališču Apollo je znana po tem, da je publika kralj in se lahko obnaša tako, kot se skuša Donald Trump v Beli hiši. Tekmovalci so namreč izpostavljeni bučnim izrazom pohval, če so dobri v svojem nastopu, obenem pa prav tako ali še bolj bučnim izrazom nasprotovanja, če so zanič.
Na oder prihajajo pevci, glasbeniki, komiki, plesalci in vsi, ki menijo, da imajo talent, o čemer se potem prepričajo glede na odziv neusmiljene publike. "Našo publiko tvorijo navadni ljudje, ki trdo delajo in si želijo zvečer razvedrila," je dejal producent Marion Caffey in pribil, da tako poceni dobrega teatra v New Yorku ni moč doživeti, saj so vstopnice pod 30 dolarjev.
Na mestu, kjer je danes gledališče Apollo na 125. ulici v Harlemu, so leta 1914 odprli gledališče Hurtig&Seamon's, ki je imelo uvodoma tako imenovane burleskne predstave. Temnopoltih takrat v Harlemu še ni bilo, saj se je njihova množična migracija na sever Manhattna z juga začela šele v 20. letih prejšnjega stoletja.
V danes najbolj znano temnopolto gledališče na svetu leta 1914 temnopolti niso imeli vstopa, kar je trajalo skoraj do leta 1934, ko se je gledališče preimenovalo v Apollo in začelo služiti publiki iz soseske, ki je takrat bila že večinoma temnopolta. "Do 20. let prejšnjega stoletja so tu živeli Nizozemci, Irci, Italijani in Judi," je dejal Billy Mitchel, ki ga kličejo gospod Apollo, saj z gledališčem živi vse od začetka.
Začel je kot 11-letni fant, ki ga je lastnik zaposlil za pomoč in opravke, kot je prinašanje kave in sendvičev za nastopajoče. Mitchell poudarja, da Apollo oziroma tekmovanje amaterska noč, ki se je razvilo iz radijske oddaje Ralpha Cooperja z istim imenom, nikakor ni samo za temnopolte. "Na živce mi gre, ker se nekateri še vedno bojijo odpraviti v Harlem, ki je povsem varen, še posebej tule na 125. ulici," je dejal in naštel skupine, ki so igrale v gledališču, od Metallice do opernih pevcev in pevk.
Med prvimi, ki so nastopili na amaterski noči je bila Ella Fitzgerald, ki je bila predvidena kot plesalka, nato je zapela in odletela med zvezde. Mitchelle se je spomni, kakor tudi Billie Holliday in Michaela Jacksona, ki ga je videl kot desetletnega fanta, pa tudi Jamesa Browna, ki ga je kregal, ko ni imel dobrih šolskih ocen. Apollo so leta 1977 začasno zaprli, nato leta 1984 spet odprli, kasneje pa je postal nacionalni spomenik. Mitchell je bil z gledališčem skozi ves čas.
Za avdicijo na amatersko noč se lahko prijavijo vsi, ki mislijo, da nekaj zmorejo, vendar morajo biti pripravljeni na vse. Na odru je posebno legendarno drevo, ki ga nastopajoči potipajo pred nastopom za srečo. Caffey in drugi producenti pravijo, da imajo veliko dela z izbiranjem nastopajočih, saj se jih prijavi preveč. Večina čaka pred vhodom v gledališče, po novem pa gre tudi preko interneta. Od tujcev se menda največ prijavljajo Japonci.
Izvršna producentka gledališča Kamilah Forbes zagotavlja, da se na njihovem odru dogaja čarovnija, zabava in sprostitev pa naj bi bila v današnjem času še kako potrebna. Apollo je igral odločilno vlogo ne le v karierah številnih glasbenikov, katerih podobe so obiskovalcem na ogled v avli pred vstopom v gledališče, ampak tudi pri nastanku novih glasbenih zvrsti, kot so jazz, swing, blues, soul, hip-hop, R&B ter gospel.