Takt

Zvočnost jezika je dražljaj plesnega izraza, likovni impulzi stopijo v dialog s plesom. Takt je tako za protagonistke kot tudi za gledalce čutna izkušnja in izmenjava senzibilitet. Taktilnost nastopi kot najobčutlivejša zaznava plesalčevega premika/giba – prostorski detektor, ki narekuje dinamiko takta in čutno odzivnost telesa.

• Koreografija Uršula Teržan
• Dramaturgija Klavdija Zupan
• Scenografija Alen Ožbolt
• Glasba Mario Marolt
• Duh časa Primož Čučnik
• Kostumografija One Fiction FactorY (Irena Tozon Mrhar, Metka Megušar Bizjan)
• Plesalke in oblikovalke giba Alena Medich, Marinka Ribič, Lane Stranič

Sodelovanje koreografinje Uršule Teržan ter dramaturginje Klavdije Zupan s slikarjem Alenom Ožboltom, pesnikom Primožem Čučnikom in skladateljem Mariom Maroltom temelji na medsebojni radovednosti in želji po prestopanju mej posameznih umetniških praks. Prehajanja med umetniškimi izrazi so izhodišče za čutno-čustveno raziskavo plesalk različnih generacij. Transformacija njihovih čustvenih in čutnih spominov spodbudijo in senzibilizirajo gledalca, da vstopi v ustvarjeni taktilni svet plesalk in dopusti transformacijo svojega izkustvenega slovarja.

Takt ne želi biti slikarska inštalacija kot tudi ne literarni performans, še najmanj pa niz plesnih etid. Tako za protagoniste kot tudi za gledalce naj bi postal edinstvena zaznavna izkušnja in izmenjava fizičnih sinergij umetnških praks in polov v realnem prostoru.

 SO, 21., TO, 24., SR, 25., in ČE, 26. novembra 2009, ob 20. uri

Uršula Teržan (1970), plesalka, koreografinja in profesorica umetnosti giba na AGRFT, si je plesno izobrazbo pridobila na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani (1987), na akademiji London Studio Centre v Londonu (1991), kjer je dokončala tudi magisterij iz uprizoritvenih umetnosti na akademiji London Contemporary Dance School (1997). V letih 1989 – 2006 se je dodatno izobraževala na plesnih in plesno - gledaliških seminarjih pod vodstvom mednarodno priznanih plesnih pedagogov in plesalcev - koreografov doma in v tujini.

Kot plesalka je od leta 1987 nastopila v več kot tridesetih plesnih in gledaliških predstavah, projektih in performansih. Od leta 1991 je članica Plesnega teatra Ljubljana, kjer je sodelovala kot plesalka, koreografinja in pedagoginja. Ustvarila je več plesnih in gibno - gledaliških predstav (v okviru Celinke dvanajst avtorskih plesnih predstav ter tri koreografije za Društvo Baletnih Umetnikov Slovenije), sodelovala pri različnih predstavah v slovenskih institucionalnih in neinstitucionalnih gledališčih (Drama Ljubljana, SMG, MGL, SLG Celje, CD, Glej, PTL, KONJ – lutkovni ustvarjalci, Šentjakobsko gledališče, idr.), na modnih revijah in v performansih ter z njimi gostovala na domačih in tujih festivalih.

Leta 2003 je napisala avtorsko knjigo Sodobni ples v Sloveniji, v založbi Knjižnice Mestnega gledališča ljubljanskega, 2004 sodelovala v preglednem katalogu Moderne galerije: Razširjeni prostori umetnosti 85 – 95, ter pripravila recenzijo plesne sezone za Slovenski gledališki letopis 2003/04.

Poučevala je na Umetniški gimnaziji v Ljubljani - smer: sodobni ples, v plesnem studiu Intakt, za JSKD in FŠ, vodila več plesnih in koreografskih delavnic ter poučevala sodobne plesne tehnike in balet. Od leta 1992 predava umetnost giba na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer je leta 2006 v okviru Univerze v Ljubljani prejela tudi Priznanje za pomembna umetniška dela - umetniški doktorat.

Klavdija Zupan (1971) je takoj po končanem študiju dramaturgije na ljubljanski AGRFT že dramaturško sodelovala v gledaliških predstavah z režiserji: D. Jovanović, M. Pograjc, S. Horvat, M. Peljhan, V. Taufer, V. Möderndorfer, Zijah Sokolović (BIH), Marcandrea (Italija), Hallmar Sigurdsson (Islandija), Galin Stojev (Bolgarija). Kot dramaturginja plesnih predstav s Teržanovo vse od ustanovitve tvori umetniško jedro Celinke in je kot dramaturginja sodelovala pri plesnih predstavah 100%, 200%, Doma se mi zdi, Karneval; Maske, Dvojno zlo ter projektu V kraljestvu proteusa. V pretekli sezoni je kot avtorica dramske predloge in režije soustrvarjala predstavo Lili – razglednice futuristične ljubezni, koprodukcija Celinke in kot dramaturginja sodelovala pri avtorskemu projektu Spovedi z Dušanom Jovanovićem.

Alen Ožbolt (1966 ) se je izobraževal na zagrebški in ljubljanski Akademija likovnih umjetnosti kot gostujoči umetnik (“visiting artists”) pa tudi na SFAI, San Francisco Art Institute. Med leti 1984-1995 deloval v umetniški skupini Veš slikar svoj dolg (V.S.S.D.). Od leta 1996 samostojno. Realiziral številne in raznovrstne umetniške projekte in razstave doma in v svetu. Prejel različne umetniške štipendije ter obiskal nekaj “Artis in Residence” programov. Za svoje delo je 2003 prejel nagrado Prešernovega sklada. Objavil več avtorskih ‘vizualnih esejev’, krajših člankov in nekaj daljših teoretskih tekstov o umetnosti, umetniških prostorih in pojavih (galerijski katalogi umetnikov, revija Mladina, Rival, Eseji, Problemi, M’Ars, Maska, Likovne besede, PlatformaScca). V letih 1996-1997 je pripravil, izbral in izdal knjigo umetniških izjav, tekstov in vizualnih tekstov z naslovom »Beseda slike (VSSD vbesedi)«, (Zbirka Analecta); 2006 skupaj s Karižem, Čučnikom knjigo umetnika »Ljubezen je bojno polje« (Zbirka Šerpa).

Primož Čučnik je diplomiral iz filozofije in sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. Med 1999 do danes je izdal vrsto samostojnih pesniških zbirk ( Dve zimi, Ritem v rôkah, Oda na manhatnski aveniji, skupaj z G. Podlogarjem in Ž. Karižem, Akordi, Nova okna, Sekira v medu, Delo in dom), njegove psmi pa so bile objavljene tudi v vrsti antologij v tujini, prav tako pa tudi v priznanih literanih revijah. Za svoje delo je prejel vrsto nagrad med katerimi je najpomembnejša nagrada Prešernovega sklada 2008 za zbirko Sekira v medu.

Ukvarja se tudi s prevajanjem iz poljščine in angleščine. Udeležil se je vrste literarnih festivalov doma in v tujini, kot soavtor pa aktivno sodeluje tako z glasbeniki Tomažem Gromom, Taom G. V. Sambolcem, Sašom Kalanom, kot tudi vizualnima umetnikoma Žigo Karižem in Alenom Ožboltom. Skupni projekt Ljubezen je bojno polje je po nastopih v Sloveniji in ZDA izšel tudi v knjižnji izdaji.

Mario Marolt (1966) je skladatelj, saksofonist in glasbeni producent. Bil je vodja glasbene skupine Miladojka youneed, član glasbene skupine Rotor, ki so tekom let izdali vrsto plošč, oblikoval je glasbo za plesne predstave Sinje Ožbolt (Čudovite ruševine, Zrcaljenja…) in Uršule Teržan (100%, 200%, Doma, se mi zdi, Sirene, Maske, Kraljestvo proteusa, Lassana hear show, Dvojno zlo). Zadnje čase pa se uveljavlja kot glasbeni producent doma in na tujem: Peter Mihelič, Darva…

Meta Megušar Bizjan in Irena Tozon Mrhar - One fiction factory - sestavljata ustvarjalno dvojico od leta 1990. Kot kostumografki, stilistki, oblikovalki maske, nakita in bodypaintinga, sodelujeta z različnimi avtorji, skupinami in institucijami kot so: Gledališče Helios, Gledališče Ane Monro, Plesni teater Ljubljana, Marko Kovačič, Cirkus Kansky, One Fiction Factory, Laibach, En-Knap, Magnifico, Matej Filipčič, Eduard Miler idr.

V zadnjih letih sta delovanje na umetniških projektih razširili tudi na komercialno oglaševanje (Gospodarska zbornica

Slovenije, Spar, Hervis, Citypark, Mercator, Hit Casino, Nova Ljubljanska banka, Lisca, IUV, Lek, Krka, Renault, Toyota, Allied

Domecq, Clark, Milka, Sony, Podravka …), kjer sodelujeta kot oblikovalki kostumografije, stylinga, grafičnega oblikovanja, nakita in maske. S Celinko sta sodelovali pri predstavah: Maske, V kraljestvo proteusa, Dvojno zlo, Lili – razglednice futuristične ljubezni terpri plesni ministuri Insekti (DBUS).

O društvu CELINKA:

Celinka je leta 2000 ustanovljeno društvo sodobnih plesalk. Kot skupina se je Celinka začela formirati že leta 1998 pri nastajanju predstave “100%“ v koreografiji Uršule Teržan in dramaturgiji Klavdije Zupan in produkciji Plesnega Teatra Ljubljana, v okviru programske sheme “Prvenci“. Od nastanka skupine so v produkciji Celinke nastale še plesne predstave: “200%“ (2000 - Gledališče čez cesto), "Vesolje 2002" (2001, delo v nastajanju - PTL), “Doma, se mi zdi“ (2002 - LGL), "Sirene" (2003 - MGL, Mala scena), "Karneval" (2004 - Veliki oder MGL) in "Maske" (2005 - Veliki oder MGL, Šentjakobsko gledališče), “Etide na Zločin in kazen” (2006), “Kraljestvo proteusa” (2006 - Postojnska jama, Ljubljanski grad), “Lassana hair show” (2007 - Cankarjev dom, Lj), “Dvojno zlo” (2007 - MGL, Mala scena), Lili – razglednice futuristične ljubezni (2008 – MGL, Mala scena), vse v koreografiji Uršule Teržan.

Poleg nje sta stalna sodelavca še dramaturginja Klavdija Zupan in tehnični mojster Anže Kreč. Medtem, ko se ostali stalni in občasni akterji ter sodelavci zbirajo projektno; do sedaj so sodelovali: Dominika Kacin, Tanja Skok, Marinka Ribič, Elena De Vega, Neja Kos, Nina Skrbinšek, Jana Menger, Petra Žist, Gašper Jarni, Žak Valenta, Mojca Funkl, Nataša Živkovič, Juta Žuraj, Urša Vidmar, Sonja Kerin, Rosana Štorgelj, Matevž Biber, Gašper Malnar, Mirjam Korbar, Milan Štefe, Igor Sviderski.

Festivali s predstavo 200%: Break 21 - Ljubljana (2000), Gledos - Kranj (2000), Ana Desetnica - Ljubljana (2001), Poletni primorski festival - Koper (2001), Sarajevo - 2001, 10. bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja, Infant - Novi Sad (2002), BELEF - Beograd (2002), Gibanica - Ljubljana (2003), Dvojno Zlo: Eksodos (2007).