»Obstaja razlika med vljudnostjo, spodobnostjo in nezanimanjem, pa še ignoriranje lahko prištejemo.«

Že dobrih 150 let živimo civilizacijsko prepoznano stanje osamljenosti sredi množice – vsaj v kronologiji zahodnjaške zgodovine. Kljub newageovskim naporom, aktivističnim strategijam in kulturnim ter tudi korporativnim taktikam, ki zadnjih 20 let poskušajo najti ključ za odpiranje še neodkritih vrat v zakladnico pripadnosti; kljub temu da je zavest o nujnosti iznajdevanja novih vzvodov za ustvarjanje skupnosti vse bolj prisotna med ljudmi; kljub pospešenemu razkrivanju skupnih imenovalcev, ki so vzniknili v zadnjih petih letih kot posledica vsesplošne krize. Vsemu temu navkljub je prav občutek osamljenosti tisti, ki spremlja v spanec in zaželi dobro jutro večini pripadnikov našega civilizacijskega kroga. Ta občutek je tako globok in močan, da ponavadi uspešno blokira možnost prvega koraka v obvladovanju osamljenosti: prepoznavanja osamljenosti drugih.

Takšni sta tudi protagonistki drame Indigo Duška Premovića. Čeprav sta generacijsko različni, sta druga drugi zrcalna podoba osamljenega bitja z vprašljivimi karierami in brezdružinskim vsakdanjikom, ki ga že vse življenje zapravljata v nenehnih ponavljanjih enakih spodletelih matrik obnašanja, reagiranja in gradnje odnosov, in sicer v zazankanem prakticiranju štirih stopenj ločenosti: vljudnosti, spodobnosti, nezanimanja in ignoriranja; to ju vsakokrat še bolj prikrajša za kakršno koli možnost združevanja. To sta dve ženski, katerih biografiji temeljita na begu pred lastnim strahom in negotovostjo ter tudi pred odgovorom na vprašanje »Kdo sploh sem in kaj me zares osrečuje?«. Ana in Bela to zrcalnost prepoznata šele takrat, ko se je že vse zgodilo, ko sta vsaka zase prišli do konca slepe ulice in ko ni več možnosti niti za transcendenco njunega odnosa niti za transcendenco na osebni ravni. Gledalci smo priča bitki, ki paradoksalno kulminira v trenutku popolne izčrpanosti – ne le protagonistk, temveč tudi smisla samega boja.

Vendar Premović verjame, da je transcendenca mogoča, četudi se kaže v najmanj verjetni ali všečni obliki, brezupno oddaljena po vseh stopnjah ločenosti. Če je njena prisotnost dovolj vztrajna, jo bo na koncu zagledala in prepoznala tudi najbolj oddaljena točka. Transcendenca se imenuje ljubezen. Preprostost in hkrati zapletenost tega prepričanja pa je, tako se zdi, dandanašnji največji izziv.

*Naslov je parafraza do pred kratkim veljavne teorije o šestih stopinjah ločenosti (angl. six degrees of separation). Ta pravi, da lahko kdor koli v šestih stopnjah (prek sorodnikov, prijateljev, znancev itd.) pride do katere koli osebe na svetu. Nedavna revizija te teorije pa trdi, da dve osebi v povprečju loči le 4,74 človeka.

***
Duško Premović (1964), dramski igralec, dramatik in scenarist

Po diplomi na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti v razredu prof. Predraga Bajčetića (1983) je kot igralec v svobodnem poklicu sodeloval z večino beograjskih gledališč (z Gledališčem Atelje 212, Jugoslovanskim dramskim gledališčem, Narodnim gledališčem, Bitef Teatrom, s Študentskim kulturnim centrom, z Beograjskim dramskim gledališčem) in odigral več vlog v festivalskih produkcijah Splitskega in Ohridskega poletja ter Dubrovniških poletnih iger.

Pred dobrim desetletjem je začel pisati in se je uveljavil predvsem kot avtor filmskih scenarijev. Leta 2007 je na anonimnem natečaju RTV Srbije, razpisanim ob 50-letnici televizijske drame, med 434 prijavljenimi besedili za scenarij Tri zgodbe (Tri priče) prejel prvo nagrado, njegov drugi prijavljeni scenarij Konjska odeja (Konjsko ćebe) pa je žirija RTV Srbiji predlagala za ekranizacijo. Po Treh zgodbah je leta 2009 režiser Marko Novaković posnel televizijski film Nekdo me vendarle čaka (Neko me ipak čeka), ki je med desetimi prejetimi nagradami dobil tudi nagrado za najboljši scenarij na mednarodnem festivalu igranih televizijskih filmov Korona Karpat v Kijevu (Ukrajina) in na festivalu filmskega scenarija v Vrnjački Banji.

Leta 2008 je Premović na anonimnem natečaju Sekretariata za kulturo mesta Beograd prejel nagrado tudi za filmski scenarij Flešbek, na 45. festivalu filmskih igralskih dosežkov v Nišu pa nagrado za najboljšega igralca in producenta v filmu z enakim naslovom, v režiji Aleksandra Jankovića. Premović je tudi scenarist TV-filma, protivojne drame Vitel (Čekrk), ki so jo na srbski televiziji premierno predvajali 17. marca letos.

Duško Premović je avtor šestih dramskih besedil: Agenda, Indigo, Konjska odeja, Matičar in Salto mortale, od katerih so do danes na profesionalnih gledaliških odrih uprizorili le eno – Indigo. Premović je dramo napisal leta 2006, bralno uprizoritev z naslovom Carbon Copy je doživela aprila 2011 v Tuta Theatre v Chicagu, krstno pa 1. avgusta lani ob zaključku 26. festivala Budva Grad Teatar v Črni gori. Uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji festivala, Smart studia iz Beograda in Doma omladine Beograd, je režiral Branislav Lečić, igrali pa so Danica Maksimović, Marija Vicković in Branislav Lečić. Predstava je pozneje doživela še beograjsko premiero in je danes del repertoarja Doma omladine Beograd.

M. T.





Iz gledališkega lista uprizoritve