Katarina in Daniel sta par srednjih let. Zaposlena sta, partnerja, starša. Tako imenovana najlepša leta njunega partnerstva so minila. Nista več vzhičena drug nad drugim. Malo se pričkata, malo živita drug mimo drugega, ampak nekako shajata, vsaj dokler se ne pojavi njegova bivša, njegova ex, njegova ženska od prej. Podobno situacijo je izbral tudi Roland Schimmelpfennig v igri Ženska od prej (2004), ki smo jo lahko videli na odru SNG Drama Ljubljana leta 2006. Schimmelpfennig se v svoji igri inovativno poigrava z dramsko strukturo in junake popelje v katastrofo, Mayenburgovo igro pa odlikujejo gibki dialogi ter poglobljena kritika družbe. 

Zdi se, da se v družbenem kontekstu, v katerega sta umeščeni obe igri, to je srednji sloj srednjih let v srednji Evropi, ne more zgoditi nič hujšega in bolj nepredvidljivega kot srečanje z bivšo partnerico. V primerjavi z Nemčijo je Slovenija seveda bistveno manjša in verjetnost, da srečaš bivšega na cesti, v nakupovalnem središču ali v gledališču, je precej večja. Zato je stopnja socialne higiene v Sloveniji višja, socialne kompetence so bolj razvite. Znamo neobremenjeno pokramljati, se nevsiljivo ignorirati. Kaj pa, če se ta bivša oseba pojavi pred našimi vrati, če prestopi prag, vdre v našo intimo in s sabo prinese sled nekdanje bližine?

Katarina in Daniel se, ko sta sama, pogovarjata v enozložnicah, v kratkih, pogosto nepopolnih stavkih. To je tip dialoga, ki si ga lahko privoščimo, ko se razumemo tudi brez besed. Ali pa, ko vemo, da se ne razumemo in da se ne bi razumeli, četudi bi še tako elokventno argumentirali. Ko smo poraženi. Ko Janja vdre v njuno intimo, deluje kot katalizator, ki iz vseh, predvsem pa iz Daniela, izvabi poplavo besed, s katerimi se soočijo vsak s svojim porazom. Vrzeli v lakoničnem intimnem dialogu niso premolki, ko bi partnerja prisluhnila drug drugemu kakor kos, ki posluša v noč, temveč brezdanja brezna, ki zazijajo sredi vsakdanjega življenja, v katerem je navidezno vse v redu. »Vse« se pri tem kaže kot negotovo, včasih hektično pozibavanje ob robu teh brezen, kjer so vsakdanje pričkarije dobrodošle, saj odvračajo pogled od njih. Janja zmoti rahlo ravnovesje partnerstva, ki sicer ni srečno, pa vendar dovolj uigrano, da oba obvaruje pred padcem. Zdaj vsi trije začnejo drseti proti breznu, ki grozi, da jih bo vsesalo vase. Oklepajo se drug drugega ter govorijo in govorijo, da ne bi padli.

Mayenburg ni ne mistik ne filozof, v breznu na njegove junake ne preži niti mitska Gorgona niti metafizična resnica, temveč zgolj spoznanje, da je mladost minila, z njo pa vse, kar srce si sladkega obeta za prihodnost. Vsem trem se je nekoč zdelo dosegljivo, kar obljublja evropski sen, ki je od nekdaj precej bolj zapleten od ameriškega. Evropski sen obeta osebnostni razvoj, poklicni uspeh s kreativnim, inovativnim delom za boljši svet in v skupno dobro človeštva, stabilno partnerstvo in izpolnjeno spolno življenje, varno in ljubeče družinsko okolje, ki otrokom omogoča kar najboljši razvoj – vse to in še kaj.

Seveda junaki igre Ex niso povsem poraženi, le srednje uspešni so. Če začnemo pri slednji točki omenjenega evropskega sna: Janja sicer nima otrok in jih, kot kaže, ne bo imela, toda Katarina in Daniel imata dva zdrava, živahna otroka, ki jima nudita vse, kar v sodobni premožni srednjeevropski družbi velja za vzgojno. Problem je le, da sta otroka zaradi motenih odnosov v družini precej izgubljena in na dobri poti, da odrasteta v nevrotika. Kar zadeva spolnost, je Katarina in Daniel že dolgo nimata več, Janja pa je pred nasilnostjo svojega partnerja pobegnila. V poklicu so vsi trije srednje uspešni. Nihče ni brezposeln. Ne vegetirajo na robu eksistenčnega minimuma in ne hlepijo po bogastvu. Niso bogati dediči in denar ne pada z neba. Vsi trije morajo delati, da zaslužijo za svoje sorazmerno udobno življenje. Vsi trije so se v svojih službah znašli na točki, ki je očitno vrhunec kariere, ta pa ni tako visoko, kot so si nekoč umišljali, da bo. Na tej točki jim sicer ne manjka nič razen perspektive. Nič ne kaže, da bi lahko še bistveno napredovali, bistveno spremenili smer, v kateri bi lahko z zanosom delali naprej. Janja že od nekdaj dela v trgovini za živali in bo to počela še naprej. Rada ima živali, ampak kreativnost je pač omejena na prilagajanje novim oblikam trženja. Katarina je sicer uspešna zdravnica, ampak Nobelove nagrade za medicino ne bo dobila. Daniel je arhitekt, dela v svojem poklicu, toda obtičal je pri načrtih za evakuacijske poti iz parkirnih hiš. To je sicer hvalevredna dejavnost, ki bo morda komu rešila življenje, toda daleč od ambicij njegove mladosti, ko je sanjal o tem, da bo revolucioniral arhitekturo v dobro ljudi in narave. 

Za Daniela je delni neuspeh v poklicu bolj frustrirajoč kot za ženski. Spolno zaznamovan je že izbor poklica, ki ga Mayenburg pripiše svojemu protagonistu. Edini je, ki je v kreativnem poklicu. To je seveda dediščina konvencionalnih spolnih vlog, ki se v Nemčiji ohranja še precej boj zagovedno kot v Sloveniji, saj jo je v 20. stoletju močno ojačal nacionalsocializem. Tradicionalna naloga žensk je bila biološka prokreacija, podarjanje in ohranjanje življenja, rojevanje bodočih delavcev in vojakov. Moški so se morali potrjevati s kreativnostjo na področjih kulture in gospodarstva, torej z ustvarjanjem kulturnih dobrin in profitov. Daniel bi torej moral zgraditi hišo, ne pa samo praskati po tujih hišah, v katerih sploh nihče ne živi. 

Seveda tudi v Mayenburgovi igri želja po smiselnem, kreativnem in inovativnem delu na eni strani ter frustriranost z občutkom odtujenosti od rezultatov lastnega dela in zapravljanjem intelektualnih potencialov na drugi ni omejena po spolu. Katarina zvečer, v prostem času, gleda film o znanstvenici, ki je odkrila HIV. Sama o takšni znanstveni odličnosti lahko samo sanjari, ko so otroci zvečer v postelji. Tudi njena obetavna kariera se je ustavila, ni niti primarijka niti višja zdravnica, kaj šele velika odkriteljica. Danielov poskus, da bi povprečnost njunih poklicnih dosežkov razložil s starševstvom, torej krivdo prevalil na otroka, Katarina zavrne. Dolgo časa je bila v razvitem zahodnem svetu razširjena modrost dvomljivega porekla, da ženska ne more imeti obojega, ampak se mora odločiti bodisi za otroke bodisi za kariero. 

Janja nima otrok, pa tudi bleščeče kariere ne. Zdi se, da potrjuje drugo Danielovo tezo, da je pač kriv sam, ker je »nula«. Janja je, po kriterijih trga delovne sile, »nula«, ker ni dovolj izobražena. Ampak tudi sama poskuša razumeti sebe in svet ter nekako udejanjiti svoje intelektualne in kreativne potenciale. Pri tem jo odnaša v ezoteriko. To pri njej v zasebnem svetu deluje simpatično naivno in nenevarno. Katarina se zaradi tega norčuje iz nje in pri tem opozori, da takšne ezoterične kompenzacije, razlage sveta iz tega, »kar napol prežvečeno pobereš na internetu«, v drugačnih okoliščinah lahko postanejo nevarne. Njena pikrost do Janje morda izvira iz ljubosumja, toda s to izjavo na posreden način krivdo za svojo sorazmerno neuspešnost v poklicu zvali na njo samo, na njene pomanjkljive intelektualne sposobnosti: »To z abstraktnim mišljenjem ti pa nikoli ni bilo blizu, a ne, Janja?«

Osebnostni razvoj, nekoč pojmovan kot predpostavka za srečno življenje posameznika in za pravično družbo, saj demokratična družba lahko deluje le, če so v njej združeni zreli in odgovorni posamezniki, pri Mayenburgovih junakih nekoliko šepa. Saj ne, da ga ne bi bilo, le celosten ni. Janji manjka izobrazba in zmožnost abstraktnega mišljenja. To do neke mere kompenzira s tako imenovano čustveno inteligenco. Ta pa ni prav zanesljiva, saj se je v stiski znašla zaradi napačne izbire partnerja. Zdaj je napako sicer spoznala, toda izhod iz stiske išče pri Danielu, ki pa osebnostno očitno tudi ni idealen. Predvsem je zelo egoističen, saj ji ponuja samo občasna srečanja, enkrat letno, ki bi njemu pomagala iz vsakdanje bede, sploh pa ne pomisli, kaj bi to pomenilo za njo. Ob takem predlogu seveda podvomimo, da je razmerje med Janjo in Danielom sploh kdaj bilo tako dobro, kot se ga zdaj spominja Janja. Na drugi strani je Katarina, ki vzorno in odgovorno skrbi za otroka, malo manj za moža, je pa malenkostna in posesivna. 

Kje je sredi vse te srednje žalosti ljubezen? Je čarobni napoj, ki mu junaki pripisujejo moč, da jih reši iz te bedne povprečnosti? Enkrat letno, za eno noč? Ali zgolj slepilo, ki jim preprečuje spoznanje, da nikoli niso imeli šans?

Zdi se, da so posamezniki sami krivi za svoj neuspeh. Zdi se, da je uspeh mogoč, če bi bil posameznik malo bolj nadarjen ali bolj inteligenten, če bi se malo bolj potrudil. Zdi se, da prizadevanja na enem področju onemogočajo uspeh na drugih. Frustracije v poklicu dušijo zasebno življenje in onemogočajo osebnostni razvoj. Neuspeh v tem razvoju onemogoča uspeh v poklicu in v partnerstvu kot zvezi zrelih posameznikov. Frustracije v spolnem življenju onemogočajo kreativnost v poklicu. Ali obratno, uspeh v poklicu onemogoča ukvarjanje z družino, partnerstvom, osebnostnim razvojem. In tako naprej. Kakor koli, nikoli ni dovolj. Še bolj bi se morali potruditi. In ljubezen naj bi bila čarobni napoj, ki bi dala moč za to?

Mayenburgovi junaki so se znašli pod steklenim pokrovom. Stopnice, ki vodijo navzgor, pot, po kateri naj bi se vzpenjali, je vidna, pa vendar ne gre naprej. Nenehni občutek nezadostnosti pomeni nenehni pritisk. Stekleni pokrov preprečuje vzpon, hkrati pa pušča odprt pogled tja gor. Stekleni pokrov ni napaka posameznika, temveč družbenega sistema. Izraz stekleni strop se je sprva nanašal predvsem na diskriminacijo žensk, ki so se v hierarhijah lahko povzpele le do določene točke, naprej pa ni šlo. Toda problematika presega binarno ureditev družbe. Stekleni pokrov, tako se vsaj zdi, ko gledamo Mayenburgovo igro, zadeva večji del srednjega sloja srednjih let v srednji Evropi. Danielova predstava, da bi ljubezen – enkrat letno za eno noč – bila dleto, ki bi prebilo to steklo, je njegovo zadnje upanje: iluzorno, smešno in neskončno žalostno.

Povezava: PDF gledališkega lista