Srečanje in pogovor z Minu Kjuder

Pogovor bo potekal v torek, 16. junija 2015 s pričetkom ob 18. uri v SLOGI (1. nadstropje, Mestni trg 17, Ljubljana), vodila ga bo Ana Perne.

Minu Kjuder, prejemnica Borštnikovega prstana leta 2009

Igralka nenavadnega imena, ki so ji ga v mladostniškem obdobju nadele sošolke, je profesionalno pot začela že med študijem dramske igre. Na odru celjskega gledališča je prvič nastopila leta 1962 v uprizoritvi pravljice Rdeče in modro v mavrici, v času stalnega angažmaja (1964–1971) pa je med številnimi vlogami tam oblikovala tudi dve Veroniki Deseniški, najprej v Novačanovem Hermanu Celjskem in nato naslovno vlogo v Župančičevi obdelavi zgodbe. Ob premieri leta 1970 je kritik Lojze Smasek ocenil, da je njena Veronika »zelo lep dosežek zaradi odprtosti tega lika, zato ker ni predstavljena skoraj že mitska figura, pač pa preprosto dekle, ki stopa v življenje in ki v tem življenju ukrepa človeško, ne pa institucionalno«.

Leta 1971 se je pridružila ansamblu mariborskega gledališča, kjer je začela kot Nežka v Linhartovem Matičku. Odigrala je več vlog v delih slovenskih avtorjev; bila je denimo Micka v Kreftovih Krajnskih komedijantih, pa Helenca v Partljičevih gledaliških Ščukah (ter tudi njihovi poznejši televizijski priredbi), leta 1979 pa je upodobila naslovno vlogo v Šeligovi Lepi Vidi (v režiji Francija Križaja). Kritik Vasja Predan je zapisal, da je »ustvarila magistralno kreacijo«, pri kateri je »temperament in strast presnovala v racionalno, zavestno ter inteligentno voljo«, in dodal, da »sta racionalizirana volja in razumnost bili domala idealen most med ženskostjo in hrepenenjskimi strastmi, in prav ta “most” je vgradil Vidi popolnoma izjemno plastiko in moč«. Za vlogo je prejela Borštnikovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada in nagrado občinstva na Sterijevem pozorju v Novem Sadu.

Med uprizoritvami, ki se jih spominja z nostalgijo, sta leta 1986 nastala kabareta. »Z veliko glasbe, petja in plesa smo uprizorili poezijo Fleur de Marie Ervina Fritza in Erotični kabaret Bertolta Brechta, ko se na slovenskih odrih še nihče ni s tem ukvarjal,« pove v nekem pogovoru. Med njenimi vidnejšimi vlogami pa so tudi tri, za katere je leta 1989 prejela Glazerjevo listino: Vida v Vojakih zgodovine Borisa A. Novaka, invalidna hčerka, ki jo je po Predanovih besedah »upodobila kot preplet preudarne ženske kljubovalnosti in trpnega občutenja nesreč«, Markiza de Merteuil v Hamptonovi priredbi Laclosovih Nevarnih razmerij, v kateri je bila »pravi krležijanski lik« po oznaki kritika Vladimirja Kocjančiča, »do kraja racionalna«, ter Marija v Möderndorferjevi igri Help, s katero je po Predanovem mnenju »dodala zanesljivo kreacijo« k dotlej ustvarjenim figuram »psihološko zapletenih žensk«.

V času Pandurjevega vodenja gledališča je redkeje nastopala na odru matične hiše; kot gostja je sodelovala s SSG, z igralskimi kolegi iz tržaškega gledališča pa je ustanovila tudi skupino Popotni komedijanti. Formalno se je upokojila z vlogo Mary Cavan Tyron v O'Neillovem Dolgega dne potovanju v noč (1999); po kritiški sodbi Tatjane Greif se je »s pretanjeno popolnostjo vživela v skrajno razrvano žensko eksistenco, a še vedno nepremagljivo manipulatorko, ki so ji bile odvzete sanje o svobodi, domu in družinski sreči, razpeto med zavest o brezizhodnosti svojega položaja in realnost nenehnega izgubljanja«. Vendar je tudi po upokojitvi ostala dejavna, najbolj v Trstu in domačem kraškem okolju.

Ana Perne je diplomirala iz dramaturgije na AGRFT ter iz francoskega jezika s književnostjo in sociologije kulture na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Po končanem študiju je pridobila status samozaposlene v kulturi in na gledališkem področju delovala v različnih vlogah kot kritičarka, urednica, moderatorka pogovorov … Od konca decembra 2014 je zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu.