Dimitrije Vojnov (1981, Beograd) je v Srbiji znano ime. Uveljavil se je zlasti kot kontroverzni filmski kritik, ki v svojih zapisih često ni skoparil z ostrimi besedami niti na račun velikih imen srbske kinematografije. V zadnjih letih pa se s kritiko aktivno ne ukvarja več veliko, preusmeril se je namreč v avtorsko delo ter se kot scenarist podpisal pod dva celovečerna in več kratkih filmov.

Toda čeprav sam pravi, da je glavnina njegovega zanimanja posvečena filmu in televiziji ter je tudi zaposlen na Pink TV, je doslej požel največ zanimanja z gledališko igro sKurt (Velika bela zavera). To je drama, ki govori o zadnjih dnevih življenja legendarnega Kurta Cobaina in je bila deležna tako kritiških pohval kot tudi dobrega odziva občinstva, sedaj pa bo uprizorjena že v tretji državi. O sKurtu, vlogi popularne kulture v svojem ustvarjanju, odnosu med gledališčem in filmom ter svojih nadaljnjih načrtih bo Vojnov spregovoril sam.

V Srbiji ste znani kot dramaturg, scenarist, filmski kritik. Kako ste se začeli ukvarjati z dramo in filmom?

V Srbiji sem postal znan predvsem kot otroški igralec v filmu Gorana Markovića Tito in jaz iz leta 1992. Odtlej pa sem se ukvarjal z drugimi stvarmi in mislim, da sem dobro izkoristil začetno prednost položaja, ki sem ga imel kot javna osebnost in mi je omogočal, da so se moje besede, predvsem s področja kritike, slišale dlje. Od filmske kritike sem prešel v vode kreativnega pisanja; film pa me je zanimal že od vedno in ko sem ugotovil, da se bom lahko najbolje izrazil kot filmski scenarist, je bil študij dramaturgije na Fakulteti za dramske umetnosti v Beogradu razumljiva pot. Priznati pa moram, da pred prihodom na fakulteto o gledališču nisem vedel praktično ničesar. Tako me je na primer pred sprejemnim izpitom oče popeljal z avtom po Beogradu in mi  pokazal, kje gledališča sploh so, da se na sprejemnem izpitu ne bi osramotil, če bi me kateri od profesorjev to slučajno vprašal. Prav tako sem si pred sprejemnim izpitom za primer, da me o tem povprašajo, ogledal tudi nekaj predstav. Sicer pa sem dramsko literaturo dobro poznal, saj me je drama kot forma zanimala. Na fakulteti pa so me na oddelku za gledališče zelo vzljubili, saj sem bil še zelo svež in nepokvarjen. Pomemben vpliv name je imel tudi naš profesor in ugleden gledališki kritik Ivan Medenica, čigar delo zelo spoštujem in sem se od njega mnogo naučil.

Pišete tako za film kot tudi za gledališče. Kakšna je razlika v vašem pristopu? Kakšno mesto v vašem delu zavzema gledališče?

To je zelo zanimivo vprašanje. Z gledališčem sem se ukvarjal bodisi v šolskih nalogah – tako je kot drama za izpit v tretjem letniku na Fakulteti za dramske umetnosti pri profesorici Vesni Jezerkić nastal tudi sKurt – bodisi v obliki nekakšnega eksperimenta – tako sem napisal dramo 72 devic. Slednja je bila uprizorjena z igralci srednješolci v beograjskem gledališču Dadov, na katerega sem tudi čustveno navezan, saj je bil v mladih letih v njem zelo dejaven moj oče. To dramo sem napisal, ker sem jo imel za dolg svojemu očetu in njegovim amaterskim dnevom, pa tudi kot poskus, da napišem komedijo za mladino z veliko liki. Sicer pa se z gledališčem praktično ne ukvarjam. Zato je zanimivo, da sem s svojimi gledališkimi deli mnogo bolj zadovoljen kot s filmskimi in če bi moral izpostaviti kako svoje delo, s katerim sem še posebej zadovoljen, bi bila to gotovo najprej katera od gledaliških predstav. V gledališču se počutim kot gost, pri delu sem negotov in imam hudo tremo, ob tem pa verjamem v režiserjevo gledališče, kar izhaja iz mojega dela za film. Torej mi je veliko do tega, da ima predstava režiserja z jasno vizijo. Mislim, da sem imel veliko srečo, da sem v gledališču delal z nadarjenimi režiserji. Moja besedila so za igralce zelo zapletena in ne morejo delovati sama po sebi, brez dobre osmislitve. Kot nekdo, ki se ukvarja predvsem s filmom, v gledališče prinašam nekaj, kar se precej razlikuje od tipičnega gledališkega pisanja. Pri tem pa je zelo zanimivo, da so bili odzivi na vsa moja gledališka besedila boljši kot na filmska.

V srbski filmski kritiki ste znani tudi po uvedbi pojma »novega srbskega filma«, pri čemer se zavzemate za opuščanje tradicionalnih »festivalskih« tematik in zagovarjate približevanje žanrovskim poetikam. Sicer pa imamo tudi v drami sKurt opravka s tematiko, ki jo sicer v gledališču redko vidimo. Kako je bila sprejeta med publiko in kritiko?

sKurt je bil na sporedu Ateljeja 212 pet sezon in vse do zadnje ponovitve je bil zelo dobro obiskan. Mislim, da je ta predstava v gledališče privabila občinstvo, ki dotlej vanj ni zahajalo, ravno tako pa tudi, da je bila režija Miloša Lolića nekaj zelo pomembnega in svežega za našo (srbsko, op. a.) gledališko sceno v celoti. S predstavo z Malega odra smo se uvrstili v izbor Sterijevega pozorja, s strani kritike smo bili deležni zelo resnega sprejema, kritiki so se z našo predstavo resno ukvarjali. Vse kritike, ki smo jih dobili, so imele lastno identiteto in niso bile zgolj posplošene, mnogi kritiki so se spraševali o temi predstave. Z današnjega gledišča je skoraj neverjetno, da predstava živi tako dolgo in da bo sedaj uprizorjena že tretjič, pri čemer je bila dvakrat prirejena tudi za radio, v Srbiji in na Hrvaškem. Ko sem to dramo napisal, so namreč vsi mislili, da bo pozabljena in neuprizorjena končala v kaki mapi, da ne bo nikogar zanimala. Jaz pa sem pri tej zamisli vztrajal ravno zato, ker si nisem mislil, da se bom kdaj ukvarjal z gledališčem, in sem želel zgolj napisati čim boljše izpitno delo.

Kako pa ste sploh prišli do zamisli, da na oder postavite zadnje dneve življenja pop zvezdnika? Vas na grunge in Nirvano vežejo tudi osebne simpatije?

Sem velik ljubitelj rokenrola in bil sem mnenja, da obstajajo forme popularne kulture, skozi katere je mogoče spregovoriti o nekaterih večnih, relevantnih in vsem razumljivih temah. Kot ljubitelj ameriške glasbene scene z začetka devetdesetih sem z Nirvano odraščal in Kurtov samomor je sovpadel z nekaj pomembnimi dogodki z začetka mojih najstniških let. Ob tem pa sem se vselej rad poigraval s popularno kulturo. Ko smo tako imeli v drugem letniku fakultete za nalogo literarno adaptacijo, sem sam priredil strip Vitez teme Franka Millerja v gledališko igro. Napisal sem dramo, v kateri sem Batmana in Supermana obravnaval kot resna, večslojna, tragična lika, kar je zmedlo profesorja, ki je pričakoval komedijo. Potem pa je pred par leti (Christopher, op. a.) Nolan v svojih filmih o Batmanu pravzaprav posnel Viteza teme in pri tem pomembno izstopal prav s tem, da je pop ikono, ki je predvsem sinonim za zabavo, obravnaval kot resen karakter. Torej se mi prav ta spoj popularne kulture in resnega razmišljanja o svetu zdi zelo vznemirljiv. Mislim, da mnogi zanemarjajo popularno kulturo, ker jo imajo samo za odsev, jaz pa mislim, da je zelo pomemben dejavnik formiranja dogodkov. Priznati moram, da me ne zanima, kako se bodo na dramo odzvali tisti, ki tematiko že poznajo – vem, da bodo vselej razpoloženi za polemiko – bolj me zanimajo tisti, ki se ne bodo ukvarjali z detajli, temveč z glavnimi temami, ki jih besedilo odpira.

Sicer pa drama deluje zelo dostopno in komunikativno. Je bilo takšno tudi vaše videnje uprizoritve? V kolikšni meri ste sicer spremljali dosedanje uprizoritve te drame? Kako ste bili z njimi zadovoljni?

Moram priznati, da je bila, kar se tiče mojega dela, prav režija Miloša Lolića nekaj, nad čimer sem občutil nekaj najbližjega navdušenju. Mislim, da je našel ključ, s katerim je izpostavil vse atribute te drame in ji dal poseben scenski jezik. To je bila njegova prva pomembnejša predstava, odtlej pa je delal resnično odlične stvari, tudi zmagal na Bitefu in sedaj je supersila našega (srbskega, op. a.) gledališča. Režija Aleksandra Jevđevića v Sarajevu je bila povsem drugačna. Jevđević je bil režijski veteran, za katerega je bila to zadnja predstava v karieri, in ponudil je drugačen pogled. Predstavi se diametralno razlikujeta, nemara ravno zato, ker je bila ena prva, druga pa zadnja. Obe mi veliko pomenita.

Čeprav drama tematizira popularno kulturo, lahko v njej vendarle zasledimo tudi resnejše teme. Tako lahko spor med Cobainom in diskografsko industrijo dojamemo tudi univerzalneje, kot spor posameznika s sistemom. Kakšna je torej v vaših delih vloga družbene kritike?

V mojih delih ima družbena kritika zelo pomembno vlogo. Ne želim biti pisec v nikogaršnji službi, kot javna osebnost sem bil vedno zelo pazljiv glede tega, kateri politični projekti zaslužijo mojo pozornost in javno podporo, vendar pa mislim tudi, da je vselej mogoče kritično presoditi družbene okoliščine in protislovja, ki nas težijo. Mislim, da je najbrž moje najprovokativnejše politično delo – poleg sKurta, ki ga je neki kritik opredelil kot »delo pesimističnega marksista« – drama 72 devic, ki je od zunaj najstniška komedija, od znotraj pa v resnici predvsem študija odnosa popularne kulture in politike, seksualnosti in sodobnih tehnologij. Všeč mi je, da so moja besedila večplastna. Nobenega razloga ni, da občinstvu ne ponudimo še nekaj več kot tisto, po kar je prišlo. Ko so na primer mladostniki igrali 72 devic, se je dvorana tresla od smeha, toda opazil sem, da so med občinstvom starejši ljudje skozi smeh razbrali tudi nekaj resnega. Zame kot pisca je bilo to dvojno zadovoljstvo – všeč mi je, da se občinstvo smeji tistemu, kar je namenjeno zabavi, toda všeč mi je tudi, ko tisti, ki mora, jasno dojame tudi politično analizo v drugem planu. V sKurtu je ta razsežnost spora umetnika in industrije v prvem planu, delno zato, ker je spor umetnika in industrije del rokenrol scene, o katerem se mnogo govori. Zato me je tudi zanimalo, da grem tja, kamor doslej še niso šli, in postavim vprašanje o oboževalcih ter njihovem vplivu na zlom zvezd. Mislim, da je to moj prispevek k razpravi o rokenrolu.

Vaše delo na področju filmske kritike je vsaj v Srbiji dovolj znano. Koliko pa spremljate sodobno srbsko gledališče? Katere avtorje bi veljalo izpostaviti?

Iskreno moram priznati, da gledališče spremljam zelo slabo in razen del svojih prijateljev le redko gledam predstave. Prijatelji se pogosto šalijo na moj račun, češ da grem v gledališče le tedaj, ko je na sporedu moje besedilo, kar ni daleč od resnice. Pa vendarle – med režiserji bi vsekakor izpostavil Miloša Lolića, ki je sedaj že veliko ime, med pisci pa svoji kolegici Mileno Bogavac in Majo Pelević, ki sta zelo aktivni in za kateri mislim, da ustvarjata zanimive in moderne stvari. Prepričan sem, da obstaja še mnogo odličnih mladih ljudi, toda o tem bi lahko več izvedeli od kakega bolj obveščenega obiskovalca gledališča.

Poleg Srbije ter Bosne in Hercegovine bo sKurt sedaj uprizorjen še v Sloveniji. Kako se počutite, ko že vaš dramski debi, predstava iz študentskih let, doseže takšen uspeh?

Zelo sem srečen. Želel bi si, da bi bilo še katero od mojih del tako opaženo, toda tudi če mi ne uspe, mislim, da se lahko vsak pisec počuti izpolnjenega, če z enim svojim delom nagovori toliko različnih umetnikov v različnih državah. Drami sKurt je očitno uspelo vzbuditi zanimanje pri ljudeh, zaživeti nekakšno čudno vzporedno življenje in najti svoje mesto. Posebej sem ponosen na to, da gre za dramo, ki komunicira z ljudmi različnih starosti, ki s svojimi pomeni presega konkretne okvire zgodbe iz zgodovine rokenrola in ki ostaja relevantna, četudi je na sceni že osem let. Moram reči, da sem zelo hvaležen profesorici Vesni Jezerkić, ki je imela kot mentor pri delu s tem besedilom pomemben vpliv. Četudi so vsi mislili, da besedilo nima prihodnosti, me je kar naprej priganjala, naj pišem nove in nove različice, naj popravljam dramo, da bo morda nekoč uprizorjena. In na koncu je kljub vsemu uprizorjena. Na nek način je tudi vzpostavila nov standard – ko namreč danes kateri od mladih piscev ponuja svoje besedilo o ekscentrični temi, se lahko sklicuje na sKurt.

Kakšni pa so vaši načrti za prihodnost? Je v njih tudi kako delo za gledališče?

Moji konkretni načrti so povezani s filmom in televizijo. Vendar pa bi rad ustvaril tudi še dve stvari za gledališče. Najprej je to adaptacija muzikala Devet (Nine), pri čemer bi namesto o italijanskem govoril o jugoslovanskem režiserju, namesto papeža bi nastopal Tito in tako naprej. To je nekaj, kar bi rad naredil v sodelovanju s kakim navdahnjenim režiserjem. Mislim, da bi bil ta muzikal lahko dobra osnova za raziskovanje jugoslovanske popkulturne zapuščine. Pa tudi pri drugi stvari gre za muzikal, in sicer za nekakšno nenavadno zgodovino jugoslovanskega rokenrola. Ti dve ideji sicer nimata nikakršne konkretne osnove, ničesar še nisem napisal, nimata svojega gledališkega doma in režiserja, toda to je tisto, kar bi želel napisati. Mislim, da je trenutno v Srbiji muzikal v ekspanziji, vendar imam občutek, da bodo najboljše produkcije še nekaj časa ostale rezervirane za prestižne tuje predloge. To pa je tudi dobro, saj se mora vzpostaviti standard.

In še zadnje vprašanje: ali je bila Cobainova smrt samomor?

Cobain je pritisnil na petelina, do tega pa smo ga pripeljali mi vsi skupaj. In sedaj imamo od tega dobiček vsi, od Seattla do Nove Gorice.