Naša nova sezona je odgovor na svet, v katerem smo. Sezono 2011/2012, ki bo ponudila sedem predstav, so v SMG ponazorili s fotografijo zaljubljenega para na tanku. Dihotomija med bližino dveh ljudi in hladom težko premagljivega orožja spominja na človečnost, ki je sposobna obstati v še tako nemogočih okoliščinah, je na novinarski konferenci dejala Uršula Cetinski.
V novi sezoni bodo uprizorili Razrednega sovražnika hrvaškega režiserja Boruta Šeparovića, Nickel Stuff dramatika Bernarda-Marie Koltesa v režiji Ivice Buljana, ki je nastal v koprodukciji z brazilsko produkcijsko hišo Roma Cultural Ltda iz Sao Paula, in predstavo Izgubljena čast Katharine Blum, nastalo po istoimenskem romanu Nobelovega nagrajenca Heinricha Bölla. Režijsko taktirko bo prevzel Matjaž Pograjc.
V koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj bodo uprizorili Dantonovo smrt Georga Büchnerja, čigar pisanje režiser Jernej Lorenci razume kot dramo o nezmožnosti revolucije. Obe sezoni kot nekakšen miselni most povezuje krstna izvedba Stolpa Iva Svetine. Predstavo o pesniku Friedrichu Hölderlinu, čigar čas je določal poraz francoske revolucije, bo režiral Silvan Omerzu.
O tem, da posameznik ni vedno le žrtev krutih, nepredvidljivih in usodnih družbenih okoliščin, temveč tudi žrtev lastne strasti, pa bo po spregovorila drama "L'innocente" Gabriela D'Annunzia. Predstavo, ki v slovenščini nosi naslov Ljubosumje, bo režiral Diego de Brea. Svetovna premiera predstave bo junija 2012 v Italiji, ljubljanska pa bo tri mesece pozneje v SMG.
Za mlajše občinstvo bodo v koprodukciji z Društvom ŠKUC uprizorili pravljico Oscarja Wilda Ribič in njegova duša v režiji Ivana Peternelja.
***
Oscar Wilde: Ribič in njegova duša
Režija: Ivan Peternelj
Koprodukcija Društva ŠKUC in Slovenskega mladinskega gledališča
»Duša je grozno resnična stvar. Lahko jo kupiš in prodaš in zamenjaš. Lahko jo zastrupiš ali izpopolniš. Vsak od nas ima dušo. Vem, da je tako.«Ribič in njegova duša je pravljica o lepoti, strasti, modrosti, bogastvu in ljubezni. Po drugi strani pa je to zgodba, v kateri lepota, strast, modrost, bogastvo in ljubezen zažarijo tudi v svojem krutem nasprotju, v svoji demonski podobi.
(Oscar Wilde)
Ribič se zaljubi v morsko deklico, a z njo se lahko poroči le, če se znebi svoje duše, saj morska bitja nimajo duš. Dušo odreže od svojega telesa, ohrani srce in se požene v globine morskega kraljestva, njegova duša pa se, osamljena in brez srca, odpravi v svet. Ob letu osorej se vrne na obalo, pokliče ribiča iz globin in mu pripoveduje čudovite in strašne prigode, ki jih je doživela po svetu. Obljublja mu modrost, ki jo je spoznala, bogastvo, ki ga je odkrila, vendar ribiča vse to ne premami, saj neskončno ljubi morsko deklico. Tretje leto pa ribiču zaupa čudovito skrivnost in ribič se ji ne more več upirati, zato se z dušo odpravi na pot …
***
Ivo Svetina: Stolp
Režija: Silvan Omerzu
Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča, Umetniškega društva KONJ in Lutkovnega gledališča Ljubljana
Nemški pesnik Friedrich Hölderlin (1770–1843) je pel v »ubožnem času« in se spraševal, »čemu pesniki«. Njegov čas je tudi čas poraza francoske revolucije in začetek prizadevanj za človekove pravice. Hölderlin ni religiozni pesnik, še najmanj krščanski, je pa pesnik božjega, ki domuje tako na nebu kot v človeku. Narava je tempelj, v katerem se srečajo človek in bogovi.
Navkljub svoji popolni predanosti poeziji, je bil Hölderlin tudi človek telesa in srca. Njegova ljubezen do bankirjeve žene Susette Gontard je rodila verze, posvečene Diotimi, njena smrt pa blaznost, zaradi katere je leto dni preživel v blaznici, nato pa še šestintrideset let pri mizarju Ernstu Zimmerju v Tübingenu, v hiši s stolpom ob reki Neckar.
Predstavo Stolp po dramski pesnitvi Iva Svetine, ki jo je dramatik leta 2010 napisal za Slovensko mladinsko gledališče, bo režiral Silvan Omerzu. Z igralci, lutkami, maskami in avtomati se bo poskušal približati tistemu posebnemu stanju pesnikov, ki ga je že Platon imenoval pesniška blaznost (manía), brez katere pesnjenje sploh ni mogoče, o čemer pričajo številni »prekleti pesniki«, ki so svoje življenje in ustvarjanje doživljali na tanki meji med razumom in norostjo, med resničnostjo in utopijo, med treznostjo in pijanostjo.
***
Razredni sovražnik
Re-/ dekonstrukcija
Režija: Borut Šeparović
Izhodišče Šeparovićevega ustvarjanja Razrednega sovražnika bo videoposnetek antologijske predstave Razredni sovražnik v režiji Vita Tauferja; v Slovenskem mladinskem gledališču je bila premierno uprizorjena leta 1982 kot priredba istoimenske drame britanskega dramatika Nigela Williamsa.
Hrvaški režiser Borut Šeparović, ustanovitelj in umetniški vodja zagrebške gledališke skupine Montažstroj, ki bo prvič režiral v Sloveniji, bo skupaj s sodelavci, med katerimi bodo tudi dramaturg Tomaž Toporišič, igralca Marko Mlačnik in Željko Hrs, ki sta pred tridesetimi leti sodelovala pri istoimenski predstavi Vita Tauferja, raziskoval pomenski in simbolni potencial drame Nigela Williamsa, predvsem tistega, ki je povezan s fenomenom nasilja.
Razredni sovražnik izrisuje mikrosvet tako, da vzpostavlja svojo lastno ureditev, v kateri je uporaba nasilja legitimna in upravičena. Predstava bo problematizirala vprašanje, pod kakšnimi pogoji in s kakšnimi morebitnimi učinki in dolgoročnimi posledicami je nasilje lahko generator strukturnih sprememb v družbi, prežeti s politično apatijo in popolno odsotnostjo iniciative.
***
Bernard-Marie Koltès: Nickel Stuff
Režija: Ivica Buljan
Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in brazilske produkcijske hiše Roma Cultural Ltda. iz São Paula
Nickel Stuff, ki ga je Bernard-Marie Koltès ustvaril kot scenarij za film, je izšel šele leta 2009 v Franciji, na našem odru pa bo zaživel v prevodu Suzane Koncut in v režiji Ivice Buljana, ki je v različnih državah na oder postavil večino Koltèsovih del.
V londonskem baru Nickel, ki je namenjen predvsem plesu in kjer se zadržujejo v glavnem temnopolti gostje, se odvijajo »plesni dvoboji« v stilu Vročice sobotne noči (1977), ki je Koltèsa navdihnila pri pisanju. Navdih za osrednji lik Tonyja Allena pa mu je bil John Travolta. Zgodba se začne, ko v ta razmeroma zaprt prostor ene manjšinske skupnosti vstopijo pripadniki druge; njihova plesna tehnika temelji na drugačnih kulturnih vzorcih in idejah, tako da se na plesišču vname »boj« med skupinama.
Predstava bo problematizirala socialno izključenost manjšin glede na etnični izvor, politično opredeljenost, socialni status in seksualno usmerjenost. Getoizirana večkulturna skupnost, ki je v središču Koltèsovega scenarija, edini smisel bivanja išče in najde v plesu, ki postane njeno »orožje«.
***
Heinrich Böll: Izgubljena čast Katharine Blum
Režija: Matjaž Pograjc; priredba po romanu v prevodu Mire Miladinović: Matjaž Pograjc in Blažka Müller Pograjc
Kratki roman Izgubljena čast Katharine Blum (1972) je literarni pamflet Nobelovega nagrajenca Heinricha Bölla. Roman je podnaslovil Kako nastane in kam lahko vodi nasilje in je pet dni trajajoča zgodba o senzacionalističnem novinarstvu, o medijskem linču bulvarskega tiska, ki uniči življenje sedemindvajsetletne gospodinjske pomočnice Katharine Blum. Rumeni tisk jo brez stvarnih dokazov proglasi za »teroristično nevesto«, ker je noč preživela z nekim Ludwigom Göttenom, obtoženim terorizma, za katerega se je naposled izkazalo, da je bil navaden ropar.
»Osebe in dejanje te povesti so prosto izmišljeni. Če so se pri opisovanju določenih novinarskih praktik pojavile podobnosti s praktikami časopisa Bild, potem te podobnosti niso niti nameravane niti naključne, temveč neizbežne,« je zapisal Böll, ki je razgalil nečiste posle policije v »lovu na čarovnice« in razkril, kako se razvijajo teorije zarote v napihnjenem bulvarskem tisku. To, kar se je zgodilo Katharini Blum, se je leta 1971 zgodilo Ulriki Meinhof.
***
Georg Büchner: Dantonova smrt
Režija: Jernej Lorenci
Koprodukcija Slovenskega mladinskega gledališča in Mestnega gledališča Ptuj
Dantonova smrt, Lenz, Leonce in Lena, Woyzeck. Pretresljivo pomembna in sodobna literarna zapuščina za politično angažiranega naravoslovca Georga Büchnerja, ki mu ni bilo dano živeti niti petindvajset let.
Dantonova smrt (1835) ni le drama o francoski revoluciji in ne le drama o obračunu med Dantonom in Robespierrom, temveč predvsem drama o večnih in nikoli do konca odgovorjenih vprašanjih o življenju, morali, smislu in etiki. »Človek ne more poseči v proces zgodovine, človek postane pena na valovih, postane igrača,« je zapisal Büchner v enem od pisem zaročenki Wilhelmine Jeagle.
Jernej Lorenci Büchnerjevo pisanje razume kot dramo o nezmožnosti revolucije, o antirevoluciji vsake revolucije, o krvi revolucije, o nenasitnosti krvi revolucije, o dvomu v napredek, v evolucijo, v zgodovino. Dantonova smrt je zanj drama revolucije in drama zgodovine. Drama posameznika v revoluciji. Drama posameznika in zgodovine.
***
Gabriele d'Annunzio: Ljubosumje (L'Innocente)
Režija: Diego de Brea
D'Annunzio je roman L'Innocente (1892) postavil v razkošen, aristokratski rimski milje 19. stoletja. Je roman o strasti, ljubezni, erosu, zakonu, ljubimkanju in obenem roman o trpljenju, ljubosumju, kesanju in umoru. Premožni Tullio Hermil se znajde v ljubezenskem trikotniku in sprva se zdi, da gre za klasično ljubezensko igro moškega, razpetega med ženo in ljubico. Vendar pa osrednjega junaka te zgodbe nepričakovani dogodki, predvsem pa strast, ki mu megli razum, pahnejo v dejanje, ki ga ni prav lahko doumeti.
Roman je leta 1976 navdihnil velikega filmskega mojstra Luchina Viscontija in po njem je posnel svoj zadnji film. Človek kot ujetnik strasti, ki ni le opojna, temveč tudi usodna in pogubna, človek kot ujetnik nravi, ki ga hkrati osvobaja in uničuje, pa je tista plat življenja, ki jo neizmerno pozorno, natančno in brezkompromisno v gledališču raziskuje Diego de Brea. Svetovna premiera predstave bo junija 2012 v Italiji, ljubljanska pa septembra 2012 v SMG.
***
V prihodnji sezoni bodo v SMG pripravili tudi 4. ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri in šesti festival Prelet.