Z vidika kvantitete lahko govorimo o sezoni, ki je v primerjavi s prejšnjo v znamenju blagega krčenja produkcije. Število premier se je na primer z 222 zmanjšalo na 214, skupno število predstav pa s 5185 na 5040. Zmanjšalo se je tudi število igranih del in sicer s 505 na 473. Nekoliko večji je upad števila gledalcev in sicer z 976.000 na 884.000. Med povprečji podatkovnih celot, ki pri posameznih gledališčih iz sezone v sezono nihajo v enakomernih, razmeroma majhnih amplitudah, je najti tudi podatke, ki nekoliko štrlijo iz povprečij. Pri ljubljanski Operi lahko na primer opazimo že nekaj časa padajoče število gledalcev, ki kljub 24 igranim delom in 7 premieram ni preseglo 68.000. Upad gledalcev kljub spodbudnemu številu igranih del in premier (25 in 10) beleži tudi Slovensko mladinsko gledališče (29.000). Isti trend pa se nakazuje tudi pri SNG Drami Maribor (34.000). Da slika ne bo povsem v znamenju zmanjševanja, pa lahko denimo za Anton Podbevšek Teater zapišemo, da se je obisk po nekajletnem rahlem upadanju v tej sezoni dvignil na 10.000 gledalcev in da se zadnje sezone dviguje tudi obisk v Lutkovnem gledališču Maribor (53.000).
Zvrstno je sezono ocenilo 5 izvedencev za posamezne gledališke zvrsti. Melita Forstnerič Hajnšek se je posvetila dramskemu in postdramskemu, Maia Juvanc pa opernemu gledališču; področje baleta in plesa je obdelala Nataša Berce, slovenski lutkovni utrip je preučila Nika Švab, slovenski radijski igri pa je »daljo in nebesno stran« izmeril Klemen Markovčič.
Že ob bežnem sprehodu po teh besedilih se srečamo s kopico trajnejših fenomenov slovenske gledališke produkcije, ki jih je odkrila analiza uvodničarjev in ki presegajo značilnosti zgolj obravnavane sezone. Ti fenomeni so:
‒ ekstenzivna naravnanost teatrov, hitro umiranje predstav, čedalje bolj pereče varčevanje pri kostumih, scenografijah, prekarstvo mladih igralcev in igralk; nadalje neinstitucionalne odrske prakse, ki se vse bolj naseljujejo v institucijah, s seboj pa prinašajo uprizoritvene kode, performativ in mnoge stranske učinke »revnega gledališča«; a tudi repertoar osrednjih nacionalnih hiš, ki je še zmeraj zasnovan po varnem načelu ugajanja publiki, za vsakogar nekaj (Melite Forstnerič Hajnšek);
‒ nato: vse bolj okostenela zazrtost slovenske opere v eno samo kolesnico glasbeno-gledališke prakse in iz tega izhajajoč vse bolj okleščeni repertoar, ki se niti ne zgleduje po svetovnem železnem repertoarju, temveč je čudaški destilat, zvarjen za »slovenske potrebe in okuse« (Maia Juvanc);
‒ nadalje: dobro kondicija slovenskega baleta s slavnostne perspektive stoletnice njegovega razvoja, ki pa jo spremljata vsaj dva velika problema: pomanjkanje števila premier, ki upočasnjuje kakovostno rast ansamblov, in pa še vedno nerešena problematika nujnega zgodnjega upokojevanja baletnikov (Nataša Berce);
in spet ‒ ustaljeni, rigidni načini dela, ki prevladujejo v slovenskem lutkovnem gledališču, dojemanje lutkovnega gledališča kot gledališča za otroke, v katerem je najpomembnejša vizualna komunikativnost (torej privlačnost lutk in scenografije), druge kategorije ‒ denimo tehtnost teme, širina obzorja, vključenost drugačnega, pomembnost raznolike reprezentacije ‒ pa so puščene vnemar (Nika Švab);
In naposled ‒ ogroženost slovenske radijske igre, ki je leta izkazovala svojo kakovost in se potrjevala tudi v mednarodnem okolju ‒ spričo ukinjanja predmetnika zanjo na AGRFT (Klemen Markovčič).
Uvodničarji (Melita Forstnerič Hajnšek, Maia Juvanc, Nataša Berce, Nika Švab in Klemen Markovčič) v nadaljevanju odgovarjajo na vprašanje urednika Štefana Vevarja, katere posebnosti in presežke je sezona prinesla in v čem se njene morebitne slabosti.
Več informacij o Slovenskem gledališkem letopisu 2018/2019 najdete na spletni strani SLOGI.