Odkar se je leta 2003 na pobudo svetovnega združenja lutkarjev Unima 21. marec v koledar zapisal kot svetovni dan lutk, sta minili skoraj dve desetletji. V tem času se je na področju slovenskega lutkarstva nedvomno zgodilo veliko – odprtje Lutkovnega muzeja na ljubljanskem gradu, ponovno je začela izhajati revija Lutka, zaživela je Kritiška platforma sodobnega lutkarstva ECPCP … Sama pa bi rada svoj zapis – kot nekdo, ki se je v preteklem letu z lutkovnim gledališčem srečal prvič – posvetila svojim devetnajstim razlogom: kaj mi naznanja 21. marec, svetovni dan lutk, in zakaj danes praznovati.
1. Ker je pomembno, da ima lutkovna umetnost, ki je na področju gledališča marginalizirana, svoj dan. Pa četudi se ji v ta namen ne prirejajo velika praznovanja in na osrednjem mestnem trgu ne pojejo »hvalospevi«.
2. Ker v pozornih rokah animatorja lutka postane posvečen predmet – tisti znak posvečenega in obrednega, ki je vpisan v matico zgodovine lutkovnega gledališča.
3. Ker gre za umetnost, za katero ni zgolj naključje ali trivialno dejstvo, da je navdihnila imena, ki jih danes pojmujemo kot pionirje sodobnega gledališča.
4. Ker gre za umetnost, ki ne postavlja meja na podlagi razlik, temveč te zaobjema v svojo umetniško govorico in komunicira večjezično.
5. Ker gre za nekaj edinstvenega – za umetnost, ki je groteskno nenavadna, a obenem čudno domača in vabljiva.
6. Ker gre za veščino, ki za marsikoga pomeni prvi stik z umetnostjo in lepim nasploh.
7. Ker gre pri njej za umetniške izdelke, ki živijo desetletja in katerih življenje se, tudi po tem ko se lutka in njen animator zadnjič priklonita občinstvu, nadaljuje v spominih nekoč-otrok.
8. Ker to ni samo dan lutkovnega gledališča, temveč vseh, ki ga ohranjajo živega, ki k njemu prispevajo. Je dan vseh animatorjev in njihove veščine, ki jo sama tako zelo občudujem. Je dan vseh lutkovnih tehnologov – nevidnih src lutkovne predstave. Dan vseh delavnic, ustvarjalnih ekip in tehničnega sektorja, ki skrbi, da lutka sploh najde svojo pot do odra.
9. Je dan za poklon vsem, ki se o lutkovnem gledališču sprašujejo, preizprašujejo njegove potenciale, zmogljivosti in meje tako na praktični kot teoretski ravni.
10. Je dan za poklon umetnosti, ki je integralen in nepogrešljiv del kulturne dediščine.
11. Je dan za poklon vsem bolečim sklepom in hrbtenicam, vnetim živcem, poškodovanim rokam in dlanem, ki nevidno in neslišno nudijo oporo milim in na videz še tako lahkotnim gibom lutke.
12. Je dan za poklon neumorni veščini animatorjev, ki s fokusom, polnim pazljivosti in previdnosti, iz kosa lesa, blaga ali spužve napravijo gibko, lastnih misli polno živeče bitje.
13. Je dan za poklon tej posebne vrste pozornosti, ki pritiče animaciji in ki v sebi nosi toliko tankočutnosti, senzibilitete in spoštljivosti, kolikor nosi tudi energije, moči, pokončnosti ter trdnosti.
14. Ker ima ta posebna pozornost moč, da premika stvari. Jih dela večje ali manjše. Grše ali lepše. Skromne ali neznatne. Krhke ali močne.
15. Ker gre za veščino, ki ima sposobnost in moč, da s spreminjanjem odnosa do stvari spremeni stvar samo.
16. Ker rada trenutek, ko se vse to zgodi, s kotičkom očesa opazujem od daleč, z razdalje – ker se mi zdi, da je v tem zajetega nekaj intimnega, in te vezi ne želim po nesreči pretrgati.
17. Ker je ta nenavadna pozornost zares nekaj nenavadnega v času, ko prevladuje imperativ storilnosti in ki se mu mora pokoriti tudi umetniška produkcija. V času, ko je senzibilnost odslovljena, ker je prepoznana kot šibkost.
18. Je torej dan za poklon umetnosti, ki zaradi te pozornosti lahko deluje kot zgled za ravnanje človeka s svetom okrog sebe – kot zgled za ravnanje človeka s človekom.
Zadnji v vrsti razlogov pa je moj in pravzaprav nima opraviti ničesar z objektivnimi značilnostmi lutkarstva — pa vendar je zame ob tem dnevu najpomembnejši.
19. Rada bi se poklonila tej umetnosti in njenim ustvarjalcem, zaradi katerih se mi je v zadnjih mesecih povrnila vera v to, kar počnem. Ker je okolje, v katerem sem imela priložnost (so)ustvarjati, inspirativno, sprejemajoče in stimulativno. Ker me je spodbudilo k stvarem, na katere sicer zaradi dvomov in negotovosti nikoli sploh pomislila ne bi. Ker sem se počutila dobrodošlo – in čeprav gre pri tem za sebične razloge, so bili ti povsem dovolj, da me je stvar prevzela. In morda to sploh ni malenkost, temveč velika zmaga, ki se je je dobro zavedati ter ta prostor, bogat s toplino, senzibilnostjo in odprtostjo, varovati. Mislim, da je to zame tisto, kar dela to neživo umetnost tako zelo živo. Čas, preživet z njo, mi je dal nekaj, česar se bom oklepala in k čemur se bom v spominu vračala znova in znova.
Zato ob vašem prazniku hvala, za pozornost – do lutk. In drugega.