Kako naj začnem? Kako naj sploh pišem o gledališču? Kako naj delček vsega zajamem v nekaj besedah?
Iščem najboljšo strategijo. Najbolj točen format. Ali je to dialog? Morda izmišljen, in sicer neposredno s teatrom. Ali pa bi mu napisala pismo – najbolj ljubeče in hkrati polno jeze. Mogoče bi sestavila seznam vsega, kar je gledališče. Moj prvi neskončni seznam o gledališču z elegantno poanto na koncu. Morda bi pa vseeno morala k zadevi pristopiti akademsko – dodati definicijo ali dve, morda kakšno utemeljitev. Filozofski esej?
Moram izbrati med vsemi podobami gledališča, nekaterih sploh še ne poznam.
Naj torej o gledališču mislim skozi vprašanja? In spet mi zmanjka besed ali pa jih je preveč in se razletijo na tisoč strani. In kljub temu hočem, da bi bil to sestavek s preštetimi besedami, ki bi navdihnil in nam dal misliti. Konkreten, da bi si besede in misli živo predstavljali in te besede bi bile tehtne in iskrene; predvsem iskrene. Besede in misli, ki bi bile dogodek.
Kje torej začeti?
Pri igralki na svobodi pod narekovaji?
Pri igralki k. g. – kobajagi?
Svobode pri gostu je pač vse manj.
»Svakog gosta tri dana dosta.«
Naj torej pišem o pomanjkanju? O pomankanju prostora, časa, sredstev, vlog in tekstov? O tem, da potrebujemo tudi prostor za eksperimente in napake? Ali niso napake del učenja in rasti?
Ali naj pišem o odtegovanju, zategovanju, zapiranju, pokrivanju, zamejevanju, prekinitvah, odpovedih, o rezih in o »metru in pol«, o zaščitnih rokavicah, o vizirjih … O tem, da se je gledališče še pred kakšnim letom predvajalo?
A naj pišem o tem, ko mislim na gledališče danes? Mogoče bi se pa spodobilo govoriti bolj premišljeno … Svobodno, vendar premišljeno, pa hkrati ne preračunljivo, ker ni recepta in pravzaprav ni metode.
Tako kot se mi izmika ta sestavek, ta dan in človek v ljudeh, tako se mi izmika tudi gledališče. Na tem mestu bi lahko poslušali zgodbo o tisočletnem iskanju gledališča, pa je predolga.
Izmika se nam torej 27. marec 2022. Ampak ni ga še konec. Besed je še na pretek in še več, ampak dovolj z besedami … Hitro, rajši akcija, da bo prostor še za en trenutek svobode. Ponovno se izumi in v zameno dobiš čudež! Dogodek na novo izumljenega trenutka svobode za vse nas.
Za trenutek stopimo v ptičjo perspektivo, ta ima vedno svoj čar in svojo moč. In jaz se odmaknem in se končno lahko začnem igrati …
»Večer je, visimo nekje nad mestom, čez kakšno uro ali dve se bodo prižgale ulične svetilke, promet na obvoznici se je končno umiril, vidimo ljudi, ki so prišli domov, morda zagledamo tudi sami sebe. Za minuto ali dve se usedejo, pojedo, hiter tuš, preobleka. Morda kdo ostane v mestu in se dobi na poznem kosilu in pijači ter gleda na uro, da se ne bo zagovoril in pozabil na čas. Morda je kdo prišel od daleč in ni pogosto tukaj. Pripravljajo se. Kar nekaj od teh, ki jih gledamo, ima skupen cilj. Zberejo se pred gledališči. Sprejmejo jih hostese in hostesniki, oblečeni so v uniforme – čakali so jih. Oder je pomit, rekviziti pregledani, kostumi zlikani, maska pripravljena, vse žlahtno mrgolenje, zbiranje, pripravljanje je potihnilo.«
Tukaj smo. Skupaj. Vzeli smo si čas. Zbrali smo se, ker verjamemo, da se bo zgodil čudež – da se bo zgodilo gledališče. Trenutek tišine. Še čisto malo manjka, vse vodi k trenutku, ko si bomo dali igro.
Nataša Keser, dramska igralka