Kaj skriva vaše telo? Čustva? Dobro. Poskusite jih spraviti ven. Po hrbtenici navzdol švisne jeza in požene nogo v korak ... Ali pa se zvijaš od smeha.
Otrok se vrže na tla, ko je nejevoljen. Od žalosti se sesedaš in grbiš vase. Je to ples? No, elementi plesa pa že.
Je krik ples? Ali barvica pleše, ko jo potiskamo sem in tja po papirju?
To vse je dokaz, da je gibanje naše naravno stanje. Tako celo zelo vsakdanje, da ga niti ne cenimo dovolj.
Zato smo kar pretreseni, ko vidimo osebo na vozičku, kako pleše! Kako si želi plesati.
Mi, ki imamo gibljive noge in roke, pa se nam največkrat ne da iti na plesne vaje, ali pa kar doma sami zaplesati.
Smo sedeča civilizacija, kar je nenaravno stanje. Pa se nam zato zdi patetično, če nekdo v zanosu govori, kako je v spremenjenem stanju zavesti - ko pleše.
Pišem o plesu - raje pa bi svoje misli izplesala - za mene, plesalko, je to bolj naravno. Telo čutim kot prostoenergijsko napravo. V njem vrejo čustva.
Kot potrebujemo zrak in vodo, da naše telo živi, tako potrebuje duša možnost, da vse to notranje duševno dogajanje izrazimo. Drugemu. Ali samo sebi - da se osvobodimo. Zato govorimo, pojemo, plešemo, rišemo ... Razveselim se, ko vidim otroka, ki navdušeno poskakuje in ploska, ko opazuje drveči vlak.
Ali ko skupinica mladih miga z rameni, ko gre mimo glasbenika na cesti. Ko starejša gospa maha z roko, ko razlaga svoje misli prijateljici.
Vse miga, vse se giblje ... kri mora teči, če hočemo živeti. Po dveh letih zadrževanja in omejevanja - na polje zdaj, v les šumeč!
Valjanje po travi je zametek plesa.
- Jasna Knez