Gledališče Glej, 18. 2. 2010

Slovenec po čudežu

Kako sem postal Slovenec je resnična zgodba o človeku, ki zaradi čudežnega spoznanja zapusti svoj dom, družino in prijatelje ter se odpravi v Slovenijo.

foto Katja Koritinik Komljanec

Spremljamo ga na poti spoznavanja ljudi in navad v 'obljubljeni deželi'. O svojih velikih pričakovanjih, dogodivščinah, pasteh in zablodah nam protagonist pripoveduje s avtoironijo in humorjem. Preko songov se sooča z novim jezikom in svojo novo identiteto.

Slovenec kot beseda pa nima samo nacionalne oznake, temveč skozi pripoved pridobiva vedno bolj poetičen, filozofski in oseben eksistencialni podton.
Predstava Kako sem postal Slovenec je intimni kabaret, ki nas popelje skozi tragikomično iskanje boljšega, lepšega in pametnejšega življenjskega okolja – nekakšnega utopičnega kraja, kjer bi protagonist lahko živel po lastnih vrednotah in od lastne pameti. Nekateri pravijo, da je ta kraj našel, drugi pa – da ga je zgrešil.

Nebojša Pop-Tasić je priznan slovenski umetnik, ki piše dramska besedila, pesmi in glasbo. Kot pisec, dramaturg ali glasbenik je sodeloval pri številnih predstavah večjih in manjših slovenskih gledališč. V slovenskem gledališkem prostoru je poznan predvsem kot dramaturg (Mornar, Podzemni blues, Medeja, Oresteja ...), v zadnjem času pa se vse bolj uveljavlja kot dramatik (Ep o Gilgamešu, Bodi Marilyn Monroe, Nižina neba ...). Je dobitnik Borštnikove, Šeligove in Grün-Filipičeve nagrade.

O predstavi: 

Tasič je zabaven in duhovit, njegov nastop je suveren, mehko prehaja iz ene epizode v drugo in se pri tem pošali malo iz (tukaj) večinskega, malo pa tudi iz svojega lastnega napačnegarazumevanja. Pri tem je prav šarmanten, njegov pogled, s katerim malo spominja na (mladega) Jimmyja Staniča, je mehak in skoraj pomirjen, za njim pa slutimo lucidnost in živahno dogajanje, ki ga v izvedbi dobro in disciplinirano podredi izvedbenemu minimalizmu, ki je igralskozadržan, glasbeno pa kantavtorski, morda z nekaj primesmi starogradskih pesmi. (…) Vsekakor pa je to topel in intenziven, s svojo samoironijo in destereotipizacijo diskretno na smejalno žlezo usmerjen gledališki dogodek.
Matej Bogataj, Sodobnost
 
V svojih pripovedovanjih razdela različne segmente slovenstva in jih nenehoma povezuje s svojo percepcijo in z odnosom do njih. Pri tem Pop Tasić niha med otroško naivnostjo opazovalca in med preračunanimi trenutki komike v dramaturški kompoziciji, vzporedno pa se poglablja njegova razmišljujoča filozofska podlaga, ki nenehno preizprašuje njegovo vsakokratno trenutno pozicijo. Skozi trenutke, ko igra kitaro in ob spremljavi Matije Vastla na trobenti izvaja svojo kantavtorsko glasbo, je resnično z nami. Takrat sta njegova koncentracija in vpliv na avditorij najmočnejša. (…) Pop Tasić se usede na barski stol, izgubi pozo uglajenega Slovenca in skozi svoj šarmanten, mestoma še vedno eksotično zveneč govor s srbsko poudarjenimi vokali prelije svojo (slovensko) dušo med občinstvo. Takrat ga tudi zares vzamemo za svojega.
Eva Kraševec, Delo

Projekt Slovenec problematizira prav paradoksalnost dejstva, da v anekdotični "priliki" o izgubljenem sinu le-temu poskus pripadnosti novemu (boljšemu?) svetu uspeva prav ob potenciranju njegove trpkosti - tako zaradi posvojevanja tipično slovensko morbidnih tematik kot tudi vsesplošne nezadovoljnosti z mačehovskim odnosom države. (…) Spekter žanrskega preigravanja upravičuje opredelitev uprizoritve kot "tragikomične kabaretne izpovedi" ter narekuje optiko oziroma, bolje, akustiko recepcije, ki postaja z vsakim korakom bolj osredotočena na glasbeno komponento (od kostumsko-scenskega zastavka do uspelega dialoga med trobento in električno kitaro).
Nika Leskovšek, Dnevnik

besedilo, songi, glasba, režija in izvedba: Nebojša Pop-Tasić
kostumografija in scenografija: Katja Komljanec Koritnik
pomoč pri režiji: Gašper Tič
trobenta: Matija Vastl

• Kdaj: v petek, 19. februar ob 20.00 uri
• Kje: Gledališče Glej

Gledališče Glej, 29. 5. 2013
Dve premieri v Gledališču Glej
Gledališče Glej, 27. 10. 2010
"Poslušaj" - izobraževalni program