Ko je bila igra Cyrano de Bergerac prvič odigrana pred občinstvom, je bila deležna neverjetnega navdušenja: od vzklikov je dvorana pariškega Théâtre de la Porte Saint-Martin tako rekoč eksplodirala – česar Edmond Rostand, avtor te »heroične komedije«, gotovo ni predvidel, saj je bilo vzdušje na vajah vse prej kot vzpodbudno in se je zato bal polomije. Uspeh generalke je naslednji večer, na dan premiere, 28. decembra 1897, potrdil ravno tako vznesen odziv gledalcev.
Prvi interpret naslovne vloge je bil Coquelin starejši, gledališka zvezda tistega časa; pozneje so Cyranoja igrala še druga velika igralska imena. Tudi na slovenskih poklicnih odrih, kjer je bila igra prvič uprizorjena leta 1924; v ljubljanski Drami jo je postavil režiser Boris Putjata, ki je Otona Župančiča nagovoril, naj prevede Rostandovo igro. Nastal je, kot ugotavlja Boris A. Novak, »kongenialen prevod, ki mojstrsko prenaša duhoviti, poetični in dramsko napeti izvirnik« in ki bo »ostal zapisan v zgodovini slovenske prevajalske in gledališke umetnosti kot eden izmed najvišjih dosežkov.«
Vendar prva uprizoritev ne pomeni tudi odkritja Cyranoja na Slovenskem. Janko Traven navaja, da so ga v nemškem gledališču v Ljubljani uprizorili leta 1903, Friderik Juvančič se je z Rostandom in njegovo dramatiko ukvarjal v eseju, objavljenem leta 1910, igra se je pojavila tudi v okvirnem repertoarju Deželnega gledališča …
Uprizoritev, v kateri je naslovno vlogo prevzel režiser Putjata, ni uspela. A upanje, ki ga je v kritiki izrazil Fran Albreht, da se Cyrano »v primerni prezasedbi v doglednem času pokaže v svoji pravi luči«, se je uresničilo. Leta 1928 je v novi uprizoritvi Rostandovega junaka upodobil Ivan Levar, ki se je z vlogo povezal do tolikšne mere, da je z njo leta 1937 proslavil 25-letnico svojega umetniškega dela.
Po treh ljubljanskih postavitvah se je Cyranoja lotilo mariborsko gledališče in z njim odprlo sezono 1940/41, medtem ko je ljubljanska Drama s ponovno uprizoritvijo igre odprla sezono 1954/55. Pozneje so zgodbo o dolgonoscu uprizorili še v Mladinskem gledališču (1975), v Primorskem dramskem gledališču (1988), v Mestnem gledališču ljubljanskem (2001) in kot svojevrstno variacijo tudi v Lutkovnem gledališču Maribor (2013).