Ob 40. obletnici festivala Teden slovenske drame (TSD) v Kranju, ki od leta 1971 vztrajno in kontinuirano spodbuja ter preverja (domače in tuje) gledališko uprizarjanje slovenske dramatike (kot naslednik prvega Tedna slovenske in jugoslovanske drame leta 1955 v Celju ter poznejših Tednov slovenske dramatike leta 1963 in 1964 prav tako v Celju), od leta 1979 pa z nagrado Slavka Gruma pozitivno vpliva tudi na širši razmah in kakovostno rast domačega literarnega ustvarjanja za gledališki oder, smo se namenili podrobneje pregledati sezname doslej evidentiranih, nominiranih in nagrajenih domačih dramskih besedil ter obuditi spomin na nekatere zanimivosti iz zgodovine podeljevanja Grumove nagrade.
Ker ponujajo zbrane evidence besedil, ki so od leta 1979 konkurirala za Grumovo nagrado (najprej so organizatorji v konkurenco evidentirali vsa uprizorjena ali objavljena ali predložena domača besedila posameznega leta, od leta 1999 dalje pa so upoštevali le od avtorjev posebej poslana oz. predložena besedila za to nagrado), množico podatkov, jih bomo v nadaljevanju pregledali kronološko ter razčlenili po obdobjih, v katerih so besedila prebirale in med njimi izbirale posamezne strokovne žirije ter s tem dajale posameznim obdobjem v razvoju slovenske dramatike (in gledališča) tudi svojevrstne in prepoznavne orientacijske točke.
I. V prvem obdobju (1979-1983) je o evidentiranih besedilih presojala žirija v sestavi Andrej Inkret, Mile Korun, Bojan Štih in Matija Logar (ki ga je leta 1982 zamenjal Lojze Domanjko prav tako iz PG Kranj kot organizatorja TSD). Število evidentiranih besedil je nihalo od 19 (1980) do 39 (1982), med njimi pa najdemo tako dramska besedila za odrasle kot tudi za otroke ter za živo, lutkovno gledališče in radijski igrani program (ugotovitev velja tudi za naslednja leta). Za oblikovanje ožjega izbora izmed evidentiranih so se člani žirije odločili prvič leta 1981, ko so izmed 31 evidentiranih vanj uvrstili kar 14 besedil, v naslednjih letih pa so ožji izbor zožili na pet finalistk, katerega so začeli upoštevati ponovno tudi v konkurenci naslednjega leta.
Prvo Grumovo nagrado je leta 1979 dobila pesniška drama Daneta Zajca Voranc, ki je doživela tudi po tedanji Jugoslaviji odmevno krstno uprizoritev v režiji Mileta Koruna s premiero 16. januarja 1980 v SNG Drama Ljubljana (isti režiser jo je drugič postavil še v tedanjem PDG Nova Gorica s premiero 28. septembra 1989). Med nagrajenci so leta 1980 sledili za tiste čase politično spotakljivi Karamazovi Dušana Jovanovića, ki so doživeli svoj odrski krst pod imenom Prevzgoja srca v režiji Mileta Koruna s premiero 12. decembra 1980 v SLG Celje, in leta 1981 drama Svatba Rudija Šeliga, ki je doživela krst 9. januarja 1981 v režiji Dušana Jovanovića in z vrhunsko igralsko zasedbo v produkciji PG Kranj. Šeligova drama je doživela pozneje še postavitve režiserjev Mileta Koruna v Drami SNG Maribor (9. oktober 1981), Marjana Bevka v Celovcu (12. 12. 1996) in Matija Logarja v SLG Celje (6. 2. 1998). Leta 1982 je dobil Grumovo nagrado za dramo Disident Arnož in njegovi Drago Jančar (krstno jo je na oder SNG Drame Ljubljana 22. 1. 1982 postavil režiser Zvone Šedlbauer, dve leti pozneje, 20. 1. 1984, pa jo je na oder mariborske Drame SNG postavil še Aleš Jan). Takrat se je prvič zgodilo, da je žirija nagradila besedilo iz svojega ožjega izbora prejšnjega leta (1981). Zadnje leto svojega delovanja (1983) je prva žirija za Grumovo nagrado nagradila še dramo Zlata čeveljčka Dominika Smoleta, ki jo je krstno postavil 7. 1. 1983 v ljubljanski SNG Drami Mile Korun (1. 3. 1995 pa v PG Kranj novo različico Matjaž Zupančič).
Kot je videti, so v prvem obdobju dobila najprestižnejšo nagrado za domačo dramo besedila preverjenih književnikov in odrskih umetnikov, ki jih danes uvrščamo že v dramsko in odrsko klasiko zadnje petine prejšnjega stoletja. Vsa besedila so doživela vsaj odrski krst, nekatera celo pred podelitvijo nagrade, in večina jih je močno odmevala tudi po festivalih, gledaliških središčih in specializiranih periodičnih publikacijah nekdanje Jugoslavije. Toda bežen pogled na sezname evidentiranih besedil nam pokaže, da so v omenjenih letih konkurirala za Grumovo nagrado tudi besedila, kot so Jovanovićeva Osvoboditev Skopja in Šeligova Lepa Vida (1979) ali Filipčičevi Ujetniki svobode (1983), če opozorimo le na tista, ki so doživela široko odmevne uprizoritve. Kar pomeni, da v prvem petletju konkurenca ni bila le razmeroma številčna (137 besedil), ampak s prepoznavnimi prispevki uglednih književnikov in preverjenih gledaliških umetnikov kakovostna in močna tudi v najožjem kakovostnem vrhu.
II. V drugem obdobju (1984-1986) je presojala o evidentiranih besedilih za Grumovo nagrado strokovna žirija v sestavi Vasja Predan, Jernej Novak, Dušan Mlakar in Matija Logar (zadnje leto so sprejeli odločitev le slednji trije). Izmed v treh letih skupaj evidentiranih 94 dramskih besedil (od 25 do 38 novitet na leto) so člani žirije vsako leto v ožji izbor uvrstili po 6 oz. 5 finalistk ter te v skladu z že ustaljenim običajem ponovno vzeli v razmislek za nagrado tudi naslednje leto.
Leta 1984 je žirija prvič v zgodovini podeljevanja Grumove nagrade to priznanje dodelila dvema besediloma: komediji Moj ata, socialistični kulak Toneta Partljiča (krst 8. 4. 1983 v režiji Matija Logarja v Drami SNG Maribor, pozneje še različici Jožeta Babiča v SNG Drami Ljubljana, 27. 9. 1983, in Michala Babiaka v SLG Celje, 24. 9. 2004) in politični drami Ana Rudija Šeliga (krst v režiji Dušana Jovanovića v SMG Ljubljana, 24. 4. 1984). Naslednje leto je dobil nagrado Veliki briljantni valček Draga Jančarja (krst 6. 3. 1985 v režiji Zvoneta Šedlbauerja v ljubljanski SNG Drami, mariborska premiera dva dni pozneje, 8. 3. 1985, v režiji Petra Večka v Drami SNG Maribor). Leta 1986 pa je dobila nagrado pesniška drama Kalevala Daneta Zajca (krst 16. 1. 1986 v režiji Mete Hočevar v SNG Mala drama Ljubljana).
Če na hitro pogledamo še med potencialne konkurente, ki so odmevali na gledaliških odrih tistega časa, lahko spomnimo vsaj še na Jovanovićevo Vojaško skrivnost, Pod Prešernovo glavo Alenke Goljevšček ali Škofa Tomaža Hrena Denisa Poniža (1984), Smoletovo Igro za igro, Filipčičevo Altamiro, Jesihovo Ljubiti ali Svetinovo Lepotico in zver (1985) ter Novakove Vojake zgodovine ali Božičevo Špansko kraljico 1986).
III. Tudi v tretjem obdobju (1987-1989) je strokovna žirija (Lojze Smasek, Aleš Berger, Zvone Šedlbauer in Matija Logar) skupno izbirala med 93 evidentiranimi novitetami (od 28 do 37 na leto), izmed katerih je po ustaljeni praksi v ožji izbor (tudi za naslednje leto) uvrstila po pet ali sedem besedil.
Leta 1987 je drugič Grumova nagrada prišla v roke dveh avtorjev: medvojno bratomorno dramo Gabrijel in Mihael Jožeta Snoja (krst je 25. 2. 1987 na odru PG Kranj režijsko podpisal Matija Logar) so izbrali iz ožjega izbora prejšnjega leta (1986) in prejšnje žirije, Biljard na Capriju Iva Svetine pa nagradili iz ponudbe tekočega leta. Slednja nagrajenka je prva in ena redkih, ki vse do danes še ni doživela svoje krstne uprizoritve. Naslednje leto se je dobitnikom nacionalnega priznanja z dramo Evangelij po Judi pridružil Sergej Verč (krst v režiji Borisa Kobala v tedanjem PDG Nova Gorica, 22. 12. 1988), in sicer prav tako iz ožjega izbora prejšnjega leta. Nazadnje pa je ta žirija nagradila še dramo Zalezujoč Godota Draga Jančarja (krst 17. 2. 1989 v SNG Mali drami Ljubljana je zrežiral Marko Sosič, sledile so še postavitve Marjana Bevka v Preddvoru, 29. 1. 1995, in Vinka Möderndorferja v Drami SNG Maribor, 4. 10. 1999)
Med odmevnejšimi igrami tistih let spomnimo vsaj še na Šeligovo Slovensko savno, Jesihovo Afriko (1987), Jovanovićevo odrsko parafrazo Viktor ali Dan mladosti, Jesihove Ptiče (1988) ter Jančarjev Klementov padec, Zajčevo Medejo ali Svetinovo Šeherezado, ki je v Pandurjevi spektakularni krstni postavitvi široko odmevala celo do Latinske Amerike (1989).
IV. Družbeno nadvse razgibano obdobje neposredno ob osamosvojitvi Slovenije in po njej (1990-1994) je navrglo skupaj v branje kar 153 domačih dramskih novitet (od 20 do 43 na posamezno leto), izmed katerih so nominiranke in lavreate izbirali Lado Kralj, Matija Logar, Janez Pipan in Vasja Predan. Leta 1990 so iz ožjega izbora prejšnjega leta in prejšnje žirije nagradili dramo Zid, jezero Dušana Jovanovića (krst 21. 2. 1989 je v SNG Drami Ljubljana podpisal sam avtor), leto pozneje (1991) pa igro En sam dotik Milana Jesiha (krst je 22. 2. 1990 na oder PG Kranj postavil Zvone Šedlbauer). Leta 1992 žirija izmed 20 evidentiranih besedil ni izločila nominirank ali finalistk, nagradila pa je pesniško dramo Vrtovi in golobica Iva Svetine, ki je doživela odrski krst nekoliko pozneje pod imenom Babylon v režiji Tomaža Pandurja in izvedbi Drame SNG Maribor (10. 3. 1996). Leta 1993 je za tragikomedijo Kaj pa Leonardo? dobil Grumovo nagrado Evald Flisar (krst na odru MGL je 9. 10. 1992 postavil Dušan Mlakar), za novo različico starogrškega mita Antigona pa Dušan Jovanović (krst je 15. 10. 1993 v ljubljanski SNG Drami premierno predstavila režiserka Meta Hočevar).
Med besedili, ki so v tistih časih odmevali s slovenskih odrov, naj spomnimo vsaj na igre Izganjalci hudiča Matjaža Zupančiča, Odisej in sin ali Svet in dom Vena Tauferja, Jasnovidka ali Dan mrtvih Dušana Jovanovića (1990), Don Juan na psu Dušana Jovanovića, Slastni mrlič Matjaža Zupančiča (1991), Tugomer ali Tisti, ki meri žalost Vilija Ravnjaka (1992), Jutri bo lepše Evalda Flisarja (1993), Metuljev ples Drage Potočnjak, Grmače Daneta Zajca, Nemir Matjaža Zupančiča ali Vsega je kriva Marjana Deržaj Milana Kleča (1994).
V. Od leta 1995 do 1998 je naslednja strokovna žirija v sestavi Ignacija Fridl, Lado Kralj in Vasja Predan presojala skupaj o 133 domačih odrskih novitetah (od 31 do 36 besedil na leto), a opustila dotedanjo prakso oženja izbora med evidentiranimi besedili pred končno odločitvijo (ter možnostjo upoštevanja kakovostnega besedila iz presejenega izbora prejšnjega leta). Pravzaprav je le leta 1995 še upoštevala tri finalistke prejšnje žirije, a nagradila noviteto tistega leta, Halštat Draga Jančarja (krst v SSG Trst je 7. 10. 1994 režijsko postavil Boris Kobal, naslednjo različico pa 10. 11. 1995 v SLG Celje Franci Križaj). Naslednje leto je med samimi novitetami nagradila igro Tako je umrl Zaratuštra Iva Svetine (krst je 23. 4. 1997 v SNG Drami Ljubljana premierno postavil Janez Pipan), leta 1997 pa edinkrat v zgodovini podeljevanja ni izbrala najboljše drame, čeravno je bilo evidentiranih kar 36 besedil (in med njimi najdemo, denimo, poznejši odrski uspešnici Borisa Kobala Afrika ali Na svoji zemlji in Kdo to poje Sizifa? Dušana Jovanovića). Leta 1998 žirija konča svoje obdobje in obenem tudi obdobje dotedanjega načina evidentiranja vseh uprizorjenih, objavljenih ali predloženih domačih novitet z izbiro igre Vladimir Matjaža Zupančiča (krst 11. 3. 1999 v avtorjevi režiji v ljubljanski SNG Mali drami, sledili sta še postavitvi Tatjane Peršuh v produkciji AGRFT, 24. 1. 2006, ter avtorjeva prenova in priredba 2. 2. 2008 za veliki oder SNG Drame ).
Med uprizorjenimi novitetami obravnavanega obdobja velja spomniti, mimo že omenjenih iz prepoznano kakovostno »sušnega« leta 1997, na igre Ubijalce muh Matjaža Zupančiča, Uganka korajže Dušana Jovanovića, Transvestitska svatba Vinka Möderndorferja, Stric iz Amerika Evalda Flisarja (1995), Štiri letni časi Vinka Möderndorferja, Štajerc v Ljubljani Toneta Partljiča, Razveza ali Sveta sarmatska kri Rudija Šeliga (1996) in Alisa, Alica Drage Potočnjak (1998).
VI. Z letom 1999 je predsedovanje žiriji in umetniško vodenje v PG Kranj prevzela dramaturginja Marinka Poštrak, ki je namesto dotlej uveljavljenega aktivnega evidentiranja uprizorjenih, objavljenih in nemara tudi neposredno predloženih domačih novitet s strani organizatorjev TSD postavila v aktivni položaj odločitve za sodelovanje na natečaju njihove avtorje, ki morajo odtlej sami predložiti svoja besedila v določenem številu izvodov in do določenega roka. V sodelovanju s člani žirije Pavlom Lužanom, Teo Štoka, Nikom Goršičem in Alešem Novakom je tako spodbudila že v prvem letu novega mandata dotlej rekordnih 48 prijavljenih novitet, izmed katerih so brez oženja izbora nagradili dramo Vlak čez jezero Zdenka Kodriča (ki jo je 23. 12. 2000 krstno postavil na oder PG Kranj Mile Korun). Naslednje leto je Marinko Poštrak iz PG Kranj nadomestil Matjaž Višnar, izmed 26 novitet pa je žirija izločila najprej 6 nominirank, nazadnje pa nagradila noviteto To Roka Vilčnika s psevdonimom rokgre (krstno postavitev v mariborski Drami SNG, 4. 6. 1999, je zrežiral Rene Maurin). V zadnjem letu tega obdobja (2001) se je Marinka Poštrak vrnila v žirijo, Teo Štoka in Pavla Lužana pa sta zamenjala Tina Kosi in Jakob Jaša Kenda. Iz rekordnega števila 51 prispelih iger so presojevalci tokrat izbrali 7 nominirank in nagradili dve sodobni tragikomediji: 'M te ubu! Zorana Hočevarja (krst 23. 5. 2002 v režiji Matjaža Latina v PDG Nova Gorica) ter Goli pianist ali Mala nočna muzika Matjaža Zupančiča (krst 5. 4. 2001 v avtorjevi režiji v MGL).
Med 125 prijavljenimi novitetami iz tega časa se velja spomniti po uprizoritvah vsaj še novitet Kamenje bi zagorelo Rudija Šeliga, Vaja zbora Vinka Möderndorferja, Kasandra Borisa A. Novaka, Ojdip v Korintu Iva Svetine (1999), Enajsti planet Evalda Flisarja, Mrtvi Blaža Lukana, En dan resnice Toneta Partljiča (2000) ter Kalea Drage Potočjak in Blok Roka Vilčnika (2001).
VII. Naslednji dve leti je žiriji predsedovala Alja Predan, v njej pa so sodelovali Matej Bogataj, Vesna Jevnikar, Jakob Jaša Kenda in Vilma Štritof. Leta 2002 je izmed 34 predloženih besedil nominirala štiri in nagradila Ekshibicionista O. J. Travna (pozneje razkritega avtorja Dušana Jovanovića, ki je režijsko postavil tudi krstno uprizoritev v ljubljanski SNG Mali drami, 8. 12. 2001). Pošiljanje besedil pod psevdonimi je postalo to leto posebej opazno, saj so bili med štirimi nominiranci kar trije podpisani z umetniškimi imeni (Erik Kjirs, Pavel Rohrman in že omenjeni O. J. Traven). Podobno željo po prikrivanju identitete (ter s tem po izogibanju vnaprejšnjim sodbam žirantov na osnovi imen in ne na osnovi presoje teksta samega) kaže tudi leto 2003, ko so med sedmimi nominiranci kar trije ostali skriti, izmed 31 novitet pa je nagrado dobil Hodnik Matjaža Zupančiča, ki se ni poslužil »maske« in se je podpisal (krst je 24. 9. 2004 v ljubljanski SNG Drami režijsko postavil sam avtor).
VIII. Med nominiranci iz leta 2003 je žirija z novo predsednico Vilmo Štritof Čretnik ter z Matejem Bogatajem, Tomažem Gubenškom, Aljo Predan in Darjo Reichman našla Grumovega nagrajenca leta 2004 (ob 27 prispelih novitetah), in sicer tragikomedijo Nora Nora Evalda Flisarja (krst 25. 9. 2004 v režiji Dušana Mlakarja v PG Kranj), ki je prišel istega leta med nominirance še z Akvarijem. Naslednje leto je izmed 44 prispelih besedil nominirala sedem novitet in nazadnje nagradila pesniško igro Križ Matjaža Briškega, ki še ni dočakala krstne uprizoritve. S seznama prijavljenih tega leta so odmevne uprizoritve doživele npr. še novitete Anywhere out of this World Boštjana Tadla, Bolje tič v roki kot tat na strehi Matjaža Zupančiča, Pavlek Roka Vilčnika …
IX. Naslednji dve leti je najprej med 37 in nato med 50 predloženimi novitetami izbirala žirija, ki ji je predsedoval Blaž Lukan ob sodelovanju Maje Haderlap, Krištofa Jacka Kozaka, Amelie Kraigher in Marinke Poštrak. Leta 2006 je izmed pet nominirank na koncu nagrado prisodila drami Razred Matjaža Zupančiča (krstno jo je postavil režiser Mile Korun 16. 12. 2006 v Ljubljanski SNG Drami), s tega seznama pa se spomnimo vsaj še uprizoritev Neskončno štetih dnevov Andreja E. Skubica, Lipicancev, ki gredo v Strasbourg Boris A. Novaka, Zmenkov Aleša Bergerja in Leta v Rim Mihe Mazzinija. Leta 2007 je žirija za Grumovo nagrado nagradila prvo avtorico, dramsko igralko in dramatičarko Drago Potočnjak oz. njeno jedko aktualno igro na temo tabuizirane spolne sprevrženosti in nasilja v družini Za naše mlade dame (krstno postavitev je v MGL 9. 10. 2008 predstavila režiserka Tijana Zinajić).
X. Stežka izgovorljive in uprizorljive tematike spolne sprevrženosti in nasilja v podobi pedofilije ter splošnejše nesposobnosti medsebojne komunikacije med ljudmi se je v nagrajenki leta 2008 Smeti na Luni lotil tudi rokgre – Rok Vilčnik (krstno postavitev v režiji Nicka Upperja, Nika Goršiča, so 20. 11. 2008 prvič predstavili v MG Ptuj). Igro je izmed 43 besedil nagradila žirija pod vodstvom Zdravka Duše, v kateri so sodelovali še Branko Jordan, Mateja Pezdirc Bartol, Matjaž Pograjc in Ira Ratej. Lani je ista žirija izbirala med 38 novitetami in nagradila besedili Konec Atlasa (Tomija Leskovca) oz. Žanine Mirčevske ter 5fantkov.si Simone Semenič, katerih premiero krstne uprizoritve napovedujejo v režiji Jureta Novaka maja letos na novi Obsceni MGL.
XI. Kot nam pokaže štetje, so žirije v treh desetletjih od 1979 do 2009 prebrale 999 dramskih besedil, kar pomeni, da je povprečno prihajalo v presojo 33 odrskih novitet na leto. Z nagrado Slavka Gruma za najboljšo dramo leta se med domala tisoč ustvarjenimi in prebranimi novitetami v treh desetletjih lahko postavlja le 34 slovenskih dram, ki so jih ustvarile tri avtorice (nagrajevane od leta 2007 dalje) in 16 književnikov oz. dramatikov. Če so med književniki oz. dramatiki zadnje četrtine prejšnjega in prvega desetletja 21. stoletja z več prejetimi Grumovimi nagradami najuspešnejši Drago Jančar, Dušan Jovanović in Matjaž Zupančič s po štirimi, Ivo Svetina s tremi ter Evald Flisar, Rudi Šeligo, rokgre - Rok Vilčnik in Dane Zajc s po dvema nagradama, pa je med režiserji njihovih krstnih postavitev na vrhu Mile Korun s petimi prvimi postavitvami, ki mu sledijo Dušan Jovanović s štirimi, Matjaž Zupančič in Zvone Šedlbauer s po tremi ter Meta Hočevar, Boris Kobal, Matija Logar in Dušan Mlakar s po dvema praizvedbama Grumovih nagrajenk. Med omenjenimi velja posebej opozoriti na dramatika in režiserja Dušana Jovanovića, ki je poleg dveh svojih Grumovih nagrajenk (Zid – jezero, Ekshibicionist) na oder krstno postavil tudi praizvedbi Šeligovih nagrajenk (Svatba, Ana), ter na dramatika in režiserja Matjaža Zupančiča, ki je sam prvi postavil na oder kar tri svoje nagrajenke (Vladimir, Goli pianist, Hodnik).
XII. Med producenti oz. uprizoritelji krstnih postavitev Grumovih nagrajenk je mogoče najti le repertoarna dramska gledališča oz. javne zavode, ki z njimi dejavno in kakovostno uresničujejo svojo odgovornost in zavezanost za razmah in razvoj domače dramske ustvarjalnosti ter imajo za izpolnjevanje te naloge praviloma tudi najustreznejše materialne in kadrovske pogoje. Po številu krstnih uprizoritev Grumovih nagrajenk je s 13 praizvedbami daleč v ospredju ljubljanska SNG Drama, ki ji s petimi prvimi postavitvami sledi Prešernovo gledališče Kranj kot vztrajni organizator in gostoljubni gostitelj Tedna slovenske drame. S po tremi praizvedbami Grumovih nagrajenk sledita Mestno gledališče ljubljansko (MGL), ki do konca sezone napoveduje še svoj četrti krst (tokrat najbolj sveže lanskoletne Grumove nagrajenke 5fantkov.si), in Drama SNG Maribor, z dvema praizvedbama se lahko ponaša PDG oz. SNG Nova Gorica, po eno Grumovo nagrajenko pa so prvič postavili na oder še v Slovenskem ljudskem gledališču (SLG) Celje, Slovenskem mladinskem gledališču (SMG) Ljubljana, Slovenskem stalnem gledališču (SMG) Trst in Mestnem gledališču Ptuj.
Kolektiv Prešernovega gledališča Kranj, ki je kljub skromnim materialnim možnostim ter različnim umetniškim usmeritvam in ambicijam svojih poslovnih in umetniških vodij doslej štiri desetletja vztrajno in požrtvovalno uresničeval vlogo prijaznega gostitelja Tedna slovenske drame ter tri desetletja z Grumovo nagrado tudi neposrednega trdnega zaveznika in gostoljubnega zavetnika domače drame in dramatikov, pa se ni ustavil le pri tem. Festival izbranih uprizoritev domačih dram je nadgradil s Šeligovo nagrado za njihovo najboljšo odrsko upodobitev, da bi producentom oz. gledališčem okrepil motiv uprizarjanja domačih novitet in sodelovanja na TSD. Natečaj za nagrado Slavka Gruma, ki jo praviloma lahko dosežejo le najuspešnejši in najprodornejši dramatiki, pa je zadnja leta smiselno dopolnil in razširil z organizacijo delavnic dramskega pisanja (v sodelovanju z drugimi zainteresiranimi osebki), na katerih naj se pomlajuje, širi in ustvarjalno brusi baza avtorskega pisanja, iz katere lahko zrastejo novi slovenski vrhunski dramatiki in nove odrske dragotine. V ta sklop sodijo tudi zadnja leta tradicionalne kakovostne bralne oz. koncertne predstavitve nominirank oz. finalistk natečaja za Grumovo nagrado, s katerimi ne avtorjem in ne občinstvu sicer ni mogoče nadomestiti pravih krstnih uprizoritev, je pa mogoče pomembno obogatiti kakovost informacije o temeljito presejanih in preverjenih besedilih ter dodatno spodbuditi radovednost in ustvarjalno slo za njihovo čim prejšnjo odrsko oživitev.
Tri desetletja podeljevanja Grumove nagrade najboljšim dramskim besedilom posameznega leta (oz. dveletja, če upoštevamo možnost zajema iz ožjega izbora prejšnjega leta) po zbranih podatkih kažejo, da organizatorji TSD doslej niso posebej utemeljevali in utrjevali njihove verodostojnosti na papirnatih manifestih, paragrafih, vnaprej določenih kriterijih in merilih, ampak da so tako rekoč vso svobodo in odgovornost prepuščali in zaupali izbranim članom strokovnih žirij, ki so si avtonomno prebirali, presojali, izbirali in izbrali. Ali je prav, da se tako v istem svežnju konkurentk za Grumovo nagrado znajdejo dramska besedila za otroke ali odrasle, za živo ali lutkovno gledališče ali za radijske igre, izvirne drame ali dramatizacije (domačih ali tujih) nedramskih in neodrskih besedil, so vprašanja, s katerimi se najbrž ustvarjalno sooči vsaka žirija za Grumovo nagrado posebej. Pogled na rezultate preteklih treh desetletij pa daje slutiti, da je bilo prav polno zaupanje v izbrane in kompetentne presojevalce (bolj kot v zapisana načela in paragrafe) odločilno za to, da je precej pravočasno prepoznanih ter s prestižno nagrado po kakovosti izpostavljenih slovenskih sodobnih dram ter njihovih avtorjev vse do danes na odru vsaj potrdilo in ohranilo, če ne celo povečalo svojo umetniško vrednost v kontekstu sočasno nastale ter sodobne evropske dramatike nasploh. Ali (in koliko) so ob TSD in nagradi Slavka Gruma podobno uspešno, tvorno in spodbujevalno vlogo za širši razmah in kakovostno rast slovenskega pisanja za gledališki oder opravila tudi repertoarna gledališča, neinstitucionalne gledališke skupine, ministrstvo za kulturo, univerzitetne ter druge poklicane in zainteresirane ustanove ter nevladne organizacije, pa naj vsaj do določene mere razkrije in razčleni sklepni pogovor 40. TSD – Grumovi nagrajenci od začetka do danes.