Kot je povedala delavka v medijih Hana Radilovič, je delo v kulturi, medijih in nevladnem sektorju za mnoge, ki se udejstvujejo na teh področjih, negotovo in slabo plačano. Pogodba o zaposlitvi je redkost, za marsikateri poklic celo ne obstaja, nekateri pa se pogodbene obvezanosti iz različnih razlogov izogibajo.
Slika sicer ni črno-bela, a kratkoročno korist imajo s tem institucije in organizacije, ki na ta način varčujejo, pa tudi vplivni posamezniki, ki jim "vloga mojstra omogoča izkoriščanje tako imenovanih vajencev". Vendar s takim odnosom do delavk in delavcev v kulturi po njenih besedah ogrožajo njihov potencial in jih ohranjajo zgolj na robu preživetja, s tem pa ogrožajo tudi dolgoročno korist družbe od kulture.
Dodala je še, da imata moč in interes za spremembo predvsem država in delavci sami, od družbenega dogovora pa je odvisno, pod kakšnimi pogoji bodo prodajali svoje delo.
V imenu sindikata za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, ki se je v tem tednu pridružil Glosi, je Miha Blažič - N'Toko izpostavil, da vsakoletna prireditev ob kulturnem prazniku, na kateri se državniki "prikažejo v elitnih kostumih", ne naslavljajo delavcev in delavk, temveč "kulturo kot abstraktno vrednoto, popolnoma ločeno od naših življenj".
Ta kulturniška mitologija, kot jo je poimenoval, delavce ločuje v različne kategorije na kulturne in nekulturne, ustvarjalne in neustvarjalne, nadarjene in nenadarjene ter zamegli dejstvo, da je vsako delo ustvarjalno.
"Ustvarjalci kulturnih izdelkov nismo nikakršna posebna vrsta ljudi, ki deluje ločeno od ostalega delavstva, pač pa smo del enakih proizvodnih procesov in si delimo enake usode," je izpostavil. Kot je še dodal, so se z Gloso združili, da bi izborili boljše delovne pogoje in odprli vrata spremembam tako v kulturno-ustvarjalnem sektorju kot drugih vse bolj prekariziranih področjih dela, od šolstva preko zdravstva do trgovine.
Za uvod v kulturno-umetniško akcijo so ob spomeniku razvili transparent Umetnost je delo, predsednik Glose Mitja Šuštar pa je zbranim delil suhe fige.
Postregel je tudi s podatki o tem, kaj je slovenskemu narodu zapustil Prešeren, kot jih je zapisal Evald Flisar. Iz njih izhaja, da je bil pesnik ob svoji smrti leta 1849 vreden 377 goldinarjev, madžarski pianist Franc Liszt pa je nekaj let pred tem na koncertu v Mariboru z vstopnino zaslužil 600 goldinarjev.