Silvester Košutnik ml. izhaja iz stare učiteljske družine, ki ima svoje korenine na Južnem Koroškem, v današnji Avstriji. Že v začetku 19. stol. se je prvi znani »šolmašter« iz te rodbine priženil na Spodnje Štajersko. Od tedaj njegove potomce še dolga leta srečujemo v teh krajih, večinoma kot učitelje.
Velika večina je bila glasbeno nadarjena. Orglali so po cerkvah, vodili pevske in tamburaške zbore. Najdemo jih tudi kot igralce in pevce pri ljudskih igrah. Skrbeli so za izgradnjo in opremo šol, ki so jih vodili. Med njimi najdemo tudi pesnike, pisce pa tudi kakšna njihova ponarodela skladba se je ohranila do današnjih dni. Glasbeno najbolj nadarjen med njimi je bil moj stari oče Silvester Košutnik st.. Bil je odličen pevec in dober glasbenik. Na svojem prvem delovnem mestu v Šentilju v Slov. goricah je vodil slovenski pevski zbor. To je bilo v času najhujših narodnostnih bojev. Zanj je zložil in uglasbil več pesmi. Njegova pesem »Pri oknu deva je slonela«, je z leti ponarodela. Sicer pa je bil glavni pisec in prevajalec za ljubljanskega založnika Antona Turka. Miran Hladnik v svoji razpravi Tipi slovenske trivialne proze pravi, da je bil »najzvestejši in najpridnejši Turkov dninar«.
Predvsem pa so bili z dušo in srcem učitelji in so se posvečali vzgoji mladine.
Takšnega se spominjam tudi očeta, Silvestra Košutnika ml. Njegov življenjski moto je bil delo z mladino. Temu je posvetil vso svojo energijo. Bil je že učitelj nove generacije. Odločno je odklanjal telesno kaznovanje v šolah. To v dvajsetih letih preteklega stoletja, ko je nastopil službo, še ni bilo samoumevno. Pravil mi je, da mu je nadučitelj v Preboldu po nastopu službe dejal, da bi bil odličen učitelj, če bi le znal uporabljati palico. Da bi tudi brez palice pritegnil učence k šolskemu delu, je uvedel programsko vodene šolske ekskurzije, seveda v okviru tedanjih možnosti. Obiskovali so okoliške vrhove in zgodovinske zanimivosti. Pod vodstvom Mariborskega muzeja so izkopali keltsko gomilo v Šeščah in našli redko situlo z dvojnim ročajem. Dolgo je bila sestavni del stalne arheološke postavitve Ljubljanskega muzeja. Sedaj je razstavljena v arheološki zbirki Pokrajinskega muzeja v Celju.
Predvsem delo z mladino ga je tudi vodilo pri njegovem navdušenju za lutkarstvo. V okviru Sokola je bila vedno njegova osnovna zadolžitev delo z mladino. To je bila v veliki večini mladina, s katero se je srečeval tudi v šoli. Da bi mladini, ki jo je pritegnil k redni telovadbi in nastopom tudi nekaj nudil, je ustanovil z nekaj somišljeniki v okviru Sokola v Sv. Pavlu pri Preboldu lutkovni oder. Lutkarstvu je z nekaj prekinitvami posvetil svoja najbolj produktivna leta. Opisu tega dela posvečam ta sestavek.
Silvester Košutnik ml. se je rodil 4. januarja 1904 v Razborju nad Slovenj Gradcem. Njegov oče, Silvester Košutnik st., je bil v Razborju vodja šole. Takšen naziv so tedaj imeli učitelji na enorazrednicah, ko so bili učitelji in upravitelji hkrati. Da pri dveh Silvestrih ne bi prihajalo do zamenjav, bom očeta, o katerem bo v tem sestavku govora, imenoval Silvo, kot smo ga klicali doma.
Silvester Košutnik se je po nekaj letih z gorske samote preselil z družino v Topolšico. Tudi to je bil tedaj raztresen in samoten zaselek. Ker pa so tedaj v Topolšici že obstajale toplice, je kraj v poletnih mesecih oživel. Da bi lastniki toplic pritegnili goste z Dunaja in ostalih večjih mest tedanje Avstro-Ogrske, so morali v sicer odmaknjenem kraju, poskrbeti za kar se da pestro družabno življenje.
V okviru teh prireditev se je Silvo Košutnik prvič srečal z lutkami. Neko nedeljo popoldne ga je oče peljal na topliško pristavo. Rekel mu je, da v toplicah gostuje » kašperlteater » in da si ga bosta ogledala. Na pristavi so zaprli široka vhodna vrata. V odprtino manjših notranjih vrat pa so namestili oder in zaveso. Na znak zvonca se je zavesa odgrnila in oče v svojih spominih piše, da so ga presenetili čudni »ljudje«, ki so priskakljali na oder. Imeli so velike glave. Kratke roke in noge so jim bingljale na vrvicah. Bili so čudno oblečeni in so se takšni pomikali po odru in skušali vzpostaviti stik z gledalci. Oče je v njih prepoznal palčke. Govorili so nemško. Predstava je mojega očeta tako prevzela, da se ni mogel sprijazniti z njenim koncem. Ko je zavesa zagrnila oder in se ni več dvignila, se je zjokal. Takšno je bilo njegovo prvo srečanje z marionetami.
V čas Avstro-Ogrske spada še eno srečanje, ki je pomembno vplivalo na njegovo prihodnjo pot. Neke nedelje se je skupno s starši v bližnjem Šoštanju udeležil sokolske prireditve. Strumni telovadci in lepe, enotne uniforme, so nanj napravile močan vtis. Ko je pozneje, že v kraljevini Jugoslaviji, lutkarstvo doživelo svoj razcvet v okviru sokolskih društev, je to očetu omogočilo, da na enem mestu združi pri delu z mladino tako veselje do telovadbe kot svojo strast do lutkarstva.
Naslednje srečanje z lutkami je bilo že aktivno.
V letih 1919 – 1923 je Silvo Košutnik obiskoval učiteljišče v Mariboru. V spominih navaja, da je skoraj cel razred tedaj telovadil pri Sokolu. Pri mariborskem Sokolu so po češkem zgledu leta 1922 ustanovili lutkovno gledališče. Njegov razrednik na učiteljišču, slavist dr. Pivko, je sodeloval pri sokolskem marionetnem odru. Oče se je zelo razveselil, ko ga je nekoč povabil s sabo v mariborski Narodni dom, da mu je pomagal pri delu z marionetami. Tedaj je prvič spoznal tudi delo za odrom. Kakšne so bile njegove zadolžitve pri igrah ne navaja. Je pa nesporno, da je to sodelovanje močno vplivalo nanj. V poznejših letih je povsod, kjer so le bile dane možnosti, ustanavljal lutkovne odre in jih tudi vodil.
Sodelovanje Silva Košutnika pri lutkarskem odru v mariborskem Narodnem domu ni moglo trajati dolgo. Leta 1923 je maturiral na učiteljišču in kot učitelj začetnik je pričel tedaj običajno kroženje po podeželskih šolah. Čeprav je povsod, kjer je bilo možno, sodeloval pri Sokolu, pretežno kot vaditelj mladine, za lutkarstvo v teh finančno šibkih društvih ni bilo pogojev. Tudi v samem Mariboru je leta 1925 za nekaj let zamrlo. Čeprav tako nekaj časa ni imel stika z lutkarstvom, mu volje in navdušenja očitno ni zmanjkalo. Leta 1926 je bil premeščen na enorazrednico v Vratih. To je kraj ob Dravi blizu Mute. V spominih piše, da tako revnih otrok, kot so bili tod, še ni poučeval. Njegov predhodnik je bil zapit učitelj, ki je le občasno prihajal k pouku. Da bi ponovno pritegnil otroke k šolskemu delu, je improviziral lutkovne igre z ročnimi lutkami. Vendar je v Vratih poučeval le slabo leto. Zato delo s temi ročnimi lutkami ni pustilo, razen omembe v njegovih zapiskih, kakšnih drugih sledi.
Ko je bil leta 1928 učitelj v Rečici ob Savinji, se je pri njem oglasil sošolec Drago Predan, ki je bil učitelj v Sv. Pavlu pri Preboldu. Ker se je oženil in sta se z ženo pripravljala, da nastopita službo v Vitomarcih, se je v Sv. Pavlu sprostilo mesto stalnega učitelja. Nagovoril je očeta, da se je prijavil na to mesto. Poznal je očetovo navezanost na delo s sokolskim naraščajem, zato mu je med vrsticami omenil, da to pričakujejo od njega tudi na novem delovnem mestu. V Sv. Pavlu pri Preboldu je delovalo zelo aktivno sokolsko društvo. V njem so sodelovali tako učitelji, kot tudi delavci in uslužbenci tekstilne tovarne. V tovarni so bili zaposleni številni Čehi, ki jim je bilo sodelovanje v Sokolu blizu. Učitelji so se ukvarjali predvsem s sokolskim naraščajem.
Silva Košutnika tako že leta 1930 v popisu članov Sokola najdemo kot tajnika društva in vaditelja moške dece. Da bi pritegnil mladino in jo nagradil za prizadevnost pri vajah in nastopih, je pričel razmišljati o ustanovitvi lutkarskega odseka. Pri tem ga je vzpodbujalo ponovno oživljanje lutkarstva tudi v okviru celotnega slovenskega Sokola. V Sv. Pavlu mu sprva razmere niso bile naklonjene. V kraju ni bilo nobene lutkarske tradicije, ni bilo primernega odra pa tudi društvo ni imelo denarja za nabavo lutk in rekvizitov. Vendar je bil oče vztrajen in postopoma so se odpirale možnosti za nastanek lutkarskega odseka. Leta 1932 je Sokolu v Sv. Pavlu, skupno z Delavskim prosvetnim društvom, uspelo zgraditi Zadružni oz. Sokolski dom s telovadnico in dvorano za prireditve. Tu se je z leti našel tudi prostor za zložljiv lutkovni oder in rekvizite.
Kot večina sokolskih lutkarskih odrov, je tudi šentpavelski nastajal ljubiteljsko, s prostovoljnim delom in lastnimi denarnimi prispevki. To je bila tedaj tudi splošna usmeritev pri delovanju sokolskih društev.
Slika: Sokolski dom v Sv. Pavlu pri Preboldu leta 1939
Vse navedeno se je nekako ujemalo s predstavami, kakšen naj bi bil sokol: tovariški, narodno zaveden, idealističen. Iz očetovih zapisov in redkih pisnih virov, sem skušal obnoviti pot nastanka lutkovnega odra v Sv. Pavlu pri Preboldu. Mogoče bo to zanimivo tudi za današnji, kar preveč pridobitniško naravnan svet.
Organizator, režiser in gonilna sila pri ureditvi in delovanju lutkovnega odra je bil nedvomno Silvo Košutnik. Kje se je navdušil za lutkarstvo in kje je dobil osnovno znanje sem že omenil. Vendar to znanje za vodenje sorazmerno velike in aktivne lutkarske družine in odra, kot je bil v Sv. Pavlu pri Preboldu, ne bi zadoščalo. Sam izrecno ne navaja, kje si je pridobil potrebno dodatno znanje za samostojno organizacijo in vodenje odra. Iz dosegljivih virov pa sem poskušal izluščiti nekaj podatkov.
Silvo Košutnik se je že kmalu po prihodu v Sv. Pavel pričel pripravljati na ustanovitev lutkarskega odra. Na Štajerskem je s pomočjo Češkega kluba po letu 1930 oživelo lutkarstvo tudi v Mariboru. Začeli so z izobraževanje bodočih lutkarjev. Takšen tečaj je bil v Mariboru 5. in 6. marca leta 1932. Na sliki, ki se je ohranila, lahko naštejemo 85 udeležencev. Med njimi sem iz Sv. Pavla pri Preboldu prepoznal Silvota Košutnika in Anči Zaveljcina. Povezave z mariborskimi lutkarji tudi pozneje niso bile prekinjene. Tako med lutkovnimi igrami, ki so jih igrali na odru sokolskega društva Studenci pri Mariboru najdemo tudi 4 izvirne igre Silva Košutnika. Tudi v očetovi zapuščini je Poccijeva igra Zdravnik, smrt in vrag. Priredba je datirana "Studenci, dne 16.12.1939".
Slika: »Lutkovi« tečaj, kot je zapisano na sliki, Maribor 5. – 6. marec 1932
Še bolj pomembni za njegov razvoj so bili stiki, ki jih je vzpostavil z lutkarji v Ljubljani. V knjigi Helene Verdel Lutkarstvo na slovenskem sem našel podatek, da so v tridesetih letih v Ljubljani prirejati lutkarske tečaje. Silvo Košutnik je v teh letih v počitnicah v Ljubljani obiskoval dvomesečne tečaje za učitelje obrtnih šol. V Ljubljani je spoznal kar nekaj tedaj že uveljavljenih društvenih delavcev, pri katerih je lahko pozneje, pri svojem delu z lutkami, iskal nasvete in sodelovanje.
Na samem tečaju se je spoznal z Alojzom Hofbauerjem, učiteljem iz Hrastnika. Ta sicer ni bil lutkar, bil je pa zelo aktiven društveni delavec. V Celjski Sokolski župi je bil aktiven predvsem na socialnem področju. Po vojni pa je kot ravnatelj osnovne šole v Hrastniku in dober poznavalec domačih razmer, skupaj s Silvotom Košutnikom bistveno pripomogel k nastanku lutkovnega odra v Hrastniku leta 1947, ki se je obnovljen v » muzejski obliki« ohranil do današnjih dni.
Slika: Hofbaurer Alojz
Iz tega časa izvira tudi njegovo poznanstvo z znanim ljubljanskim lutkarjem Vekoslavom Kovačem. Leta 1929 je Kovač pri Sokolu v Narodnem domu v Ljubljani ustanovil lutkovni oder. Med leti 1932 in 1940 je vodil tečaje za lutkarje. Uradni naziv je bil »Medžupna lutkarska šola sokolskih žup Dravske banovine«. Za lutkarje podeželskih sokolskih društev, ki so večinoma delovali v okviru kulturnih odsekov teh društev, je bila to veliko pomoč. Sam Kovač za Silvota Košutnika v listu Sokolski lutkar pravi, da se je izvežbal v lutkarstvu na tečajih medžupskega lutkarskega odbora. Nekaj zapisov Silvota Košutnika s teh tečajev se je ohranilo. Skice scen, načrti lutkovnega odra, tehnični pripomočki za pripravo posebnih efektov med igrami so zelo podobni tistim, ki sem jih zasledil v Sokolskem lutkarju in so bili prispevek V. Kovača.
Z »bratom« Kovačem je bil v stikih vse do začetka vojne leta 1941. Te pisemskih stike je obnovil zopet leta 1946, ko je ustanavljal lutkovni oder v Hrastniku. Razlika je bila le v tem, da je »brata« Kovača nadomestil »tovariš« Kovač. Pri V. Kovaču je oče iskal pomoč predvsem pri izdelavi scen za posamezne igre, dobrodošla pa mu je bila tudi izmenjava in ocena tekstov lutkovnih iger, ki jih je sam napisal. Pri Kovaču je iskal tudi čisto tehnično pomoč, kot je razmnoževanje tekstov iger.
V drugi polovici 30-tih let je pričel svojo umetniško pot v Ljubljani tudi sokolski lutkar in kipar Lojze Lavrenčič. Rojen je bil v Črnem Potoku na Kočevskem v revni družini. Že zgodaj se je pričel ukvarjati z lutkarstvom. Kot samouk je bil zelo spreten pri rezljanju lutk za domači oder, ki je deloval v okviru Sokola. To so opazili tudi drugi lutkarji pri Sokolu. Omogočili so mu šolanje na rezbarskem oddelku Državne moške obrtne šole v Ljubljani. Košutnik Silvo v svojih spominih ne navaja, kje ga je spoznal oziroma kdo mu ga je priporočil. So pa vsi tečaji za učitelje obrtnih šol, ki se jih je udeležil moj oče, potekali v okviru Državne obrtne šole v Ljubljani. Dejstvo je, da je Silvo Košutnik po letu 1938 vse glave marionet za lutkovne odre, ki jih je ustanovil, naročil izključno pri Lojzetu Lavrenčiču. Tudi to sodelovanje se je nadaljevalo v povojni čas, vse do prerane smrti umetnika.
Ravno tako sem zasledil, da je v lutkovne igre koncem tridesetih let začel dosledno uvajati lik Jurčka, kar je v tem času postalo značilno za sokolske lutkarje na Taboru v Ljubljani. Jurček je nadomestil bolj nemškega Gašperčka in postal osrednji lik sokolskih lutkarjev. Očeta je spremljal še v čas , ko je bil Sokol že davno prepovedan. Jurček je tudi eden redkih likov, ki je preživel dokaj burni vojni čas.
Nastajanje lutkovnega odseka v okviru Sokola v Sv. Pavlu pri Preboldu sem povzel po več virih. Našteti so na koncu sestavka. Osnovne podatke sem našel v spominih, ki jih je oče napisal leta 1980. Podatke sem dopolnil s podatki, ki sem jih našel v takratnem sokolskem tisku. Zlasti dragoceni so mi bila poročila o delu lutkarskega odseka v Sv. Pavlu in pisma V. Klemenčiču, ki jih je v Državnem arhivu našel prof. Majaron in mi jih dal nesebično v uporabo.
V Sv. Pavlu pri Preboldu je Silvo Košutnik okoli sebe zbral skupino somišljenikov, zanesenjakov, ki je bila pripravljena za nastanek lutkarstva v okviru Sokolskega društva v Sv. Pavlu pri Preboldu žrtvovati svoj prosti čas pa tudi denar. Skupno so oder do leta 1935 postavili tako rekoč iz nič, brez večjih stroškov za društvo.
V svojih spominih na to obdobje je oče omenil nekaj najbolj delavnih sodelavcev. Posebej je izpostavil svojo bodočo ženo, Anči Zaveljcina, ki je že pred nastankom odra izbirala tekste lutkovnih iger, jih tipkala in pripravljala za bodoče lutkovne predstave. Skupaj sta se udeleževala tudi lutkarskih tečajev. Za sodelovanje je navdušil tudi prijatelja Ivana Kotnika, takrat načelnika Sokola v Sv. Pavlu pri Preboldu. Kot mizar-modelar v tekstilni tovarni, je izdelal vse trupe in ude za lutke. Njegovo delo je bila tudi oprema za oder. Oče omenja, da je tudi del prvih marionet njegovo delo. Kotnikova žena Pavla, ki je bila šivilja, pa je marionete oblekla. Pri tem sta sodelovali še Zorjan Justi in žena šolskega upravitelja Planer Marija. Kot nenadomestljivega Gašperčka omenja še šolskega upravitelja Alberta Planerja.
Oder je brezplačno izdelal tesarski mojster Ignac Skok. Tudi on je bil član odbora Sokola in z naročili močno vezan na tovarno. Kot višek predvojnega lutkarstva v Sv. Pavlu lahko smatramo marionete, za katere je Silvo Košutnik nabavil glave pri rezbarju, kiparju in sokolskem lutkarju Lojzetu Lavriču in jih je večino iz svojega žepa tudi plačal. Iz svoje učiteljske plače to gotovo ne bi zmogel. Na srečo njegov tast Jernej Zaveljcina ni bil takrat le član sokolske župne društvene uprave, ampak tudi obratovodja tekstilne tovarne v kraju in ga je lahko denarno podprl.
Slika: Poročilo lutkarski zvezi o stanju lutkarstva v Sokolskem društvu St. Pavel pri Preboldu
Lutkarski oder je po temeljitih pripravah pričel z delom v letu 1935. V poročilu Jugoslovanski lutkarski zvezi, ki ga je koncem leta 1940 sestavil Silvo Košutnik, je poleg navedenega še več podatkov o delu lutkarjev v Sv. Pavlu, ki jih v spominih ne omenja in jih bom uporabil v nadaljevanju.
Kulise za igre je izdelal Herman Vašel, slikar, verjetno samouk, iz Andraža pri Polzeli. Podatkov o kiparju Romihu iz Celja, ki naj bi tudi izdelal nekaj glav marionet pa nisem našel. Prvo lutkovno igro so v Sv. Pavlu pri Preboldu uprizorili na Miklavžev večer 5. 12. 1935.
Zelo raznoliko delo v okviru lutkovnega odseka je dajalo možnost, da so pod določenimi pogoji, ki jih je zahtevala sokolska etika, enakovredno sodelovali najrazličnejši sloji prebivalstva, tako učiteljstvo kot delavci, obrtniki, uradniki. Z nizkimi vstopninami so omogočili obiske tudi vaški mladini. Tej je bil to tedaj skoraj edini stik s kulturo.
Večkrat sem se spraševal, kaj je očeta vodilo pri postavitvi tako zahtevnega projekta v sorazmerno podeželsko okolje. Kot v splošnem Sokoli, zlasti na Štajerskem, je oče v prirejanju slovenskih lutkovnih iger za mladino videl način za prebujanje narodne zavesti. Njegovi starši so izhajali iz narodnostno najbolj ogroženih predelov Slovenije in je zato tudi sam bil toliko bolj občutljiv na grožnjo, ki je s širjenjem Hitlerjevih idej trkala na naša vrata. Ker same igre niso, razen slovenskega jezika, vsebovale nekih izrazitih nacionalnih in narodno obrambnih vsebin, so Sokoli vpeljali pred predstavami posebne nagovore, ki naj bi to nadomestili. Poudarek je bil na državljanski vzgoji. Zavedal se je, da je bil tedaj Sv. Pavel idejno in nacionalno zelo izpostavljen. Del poudarkov iz teh nagovorov, ki jih je imel Silvo Košutnik in so bili v zadnjih letih pred vojno protinacistično usmerjeni, je našel odmev v domačem kraju, omenjeni pa so tudi v Vestniku Celjske sokolske župe. To očetovo delovanje v okviru Sokola je imelo po nemški zasedbi za našo družino številne nevšečnosti. Najprej grožnje, nato pa pregon in zaplembo premoženja.
Sokolska lutkarska družina v Sv. Pavlu pri Preboldu je bila stalna. Fotografija jedra te družine kmalu po ustanovitvi, verjetno leta 1936, kaže lutkarje, ki so sodelovali pri igri Gašperček v peklu. Narodnostna sestava je bila tedaj še raznolika. Sodelovali so pripadniki vseh narodnih skupnosti, ki so bile zastopane v kraju. To so bili Slovenci, Čehi in celo Nemec.
Na sliki z leve proti desni stojijo: Franjo Lavrič, Pavle Stebernak, Neuman ml., Ivan Kotnik, Draguš Štetka in Josef Ehrgott, sedijo: Silvo Košutnik, Neuman st., Marija Tevžič, Boža Neuman, Albert Planer. Spredaj sta Anton Kregar in Ivan Kač
Lutkarska družina je bila zelo delavna. Lutkovne igre so bile na sporedu navadno ob nedeljah popoldne. Težišče je bil čas okoli Miklavža in Božiča. Oče v svojih spominih navaja, da so bile marionete v tistem času in okolju velika atrakcija. Igrali so številne lutkovne igre. Še večje so bile njihove ambicije.
Leta 1937 je Silvo Košutnik v Vestniku celjske sokolske župe objavil naloge, ki si jih je njihovo sokolsko društvo zadalo v okviru sokolske Petrove petletke. V njej so naštete tudi naloge lutkarskega odseka, ki so bile zelo obsežne. Razstavljivi oder z vso opremo so že imeli. Na razpolago so imeli tudi dvorano. Tako so lahko dali večji poudarek pri delu z mladino na kulturnem in nacionalnem področju. Zadali so si nalogo, da postavijo na oder vsako leto 4 različne lutkovne igre. Razen tega so sklenili, da odprodajo stare marionete in jih v teku petletke nadomestijo s stilsko enotnimi marionetami. Obvezno je bilo tudi vodenje kronike. Žal se kronika med vojno ni ohranila, saj bi bistveno olajšala opis lutkarstva v Sv. Pavlu pri Preboldu. Zato sem si moral pomagati z različnimi viri, da sem lahko predstavil njihovo delo in spored.
O vsebini dela lutkarskega odseka se da marsikaj sklepati po lutkovnih igrah, ki so jih igrali. Prva težava pri delu lutkovnih sekcij so bili teksti lutkovnih iger. Domačih avtorjev na začetku še ni bilo. Potrebni so bili prevodi in prepisi. Današnje tehnologije na tem področju niso poznali. Zato je bilo prevajanje iger, tipkanje in ciklostil za manjše, praviloma finančno šibke marionetne odre, velik izziv.
Velik vpliv na bogato lutkovno dejavnost Sokolov so imeli češki lutkarji in njihovi marionetni odri. Sokolski lutkarji so si na začetku pomagali s prevodi njihovih del.
V Popisni poli Statističnega odseka jugoslovanske lutkarske zveze je navedeno, da imajo lutkarji v Sv. Pavlu v svoji knjižnici 34 iger. V očetovi zapuščini sem našel 8 besedil, ki so verjetno ostanek tega fonda. To so sledeči teksti lutkovnih iger:
- Jaroslav Prucha: Čarobne gosli, prevedel Ciril Hočevar
- Jaroslav Prucha: Jurček išče stanovanje, po češkem izvirniku priredil Ivo Bajžel
- Franz Pocci: Zdravnik, smrt in vrag, prirejena za deco, Studenci 16. 12. 1939
- Bohumil Schweigstill: Krojaček, čevljar in Jurček
Brez navedbe avtorja so še sledeče igre:
- Skrivnostno zdravilo
- Kmet prekane vraga
- Ded baba in smrt
- Tat
V Popisni poli iz leta 1940 so navedene naslednje igre, prevedene pretežno iz češčine, ki so bile del njihovega sporeda. To so: Gašperček čarovnik, Gašperček v peklu, Vragi v gradu, Jaka princ in princ Jaka, V božični noči, Gašperček, dvorni zdravnik, Gašperček straši, Kraljevič iz krompirjeve dežele.
Nekaj so iz češčine prevajali tudi sami, saj je bilo med lutkarji več Čehov, ki so kot tkalski mojstri delali v tekstilni tovarni. Tako se je ohranil zapis, da je sestra Boža Neumanova poslovenila in za naše lutkovne odre priredila znano češko igro J. Kajetana Tyla Švanda Dudak.
Našel sem tudi nekaj skic scen za različne igre. Med njimi sem spoznal tisti za igri:
- I. K.Vršovicky: Dolgi, široki in bistrooki
- Daro Svetlič: Jurček gre na Triglav
Pohvalno za lutkarje v Sv. Pavlu je, da so se tudi sami preizkusili v pisanju besedil za lutkovne igre. Silvo Košutnik v Sokolskem lutkarju piše, da jim tekstov lutkovnih iger ne manjka. Če jih ne dobijo drugje, jih pa sami sestavijo. Do izida članka v Sokolskem lutkarju so odigrali že 4 lastne igre.
Iz že omenjene Popisne pole je razvidno, da je šolski upravitelj Albert Planer napisal dve igri in sicer Gašperček s čarobno palico in Gašperček najde prijatelja.
Silvo Košutnik pa je napisal, kolikor sem lahko ugotovil, 4 igre. To so Čarovničin konec, Vitez z belo golobico, Zmajev zaklad, V narobe deželi.
Podatki o krajših skečih, ki jih je pisal za potrebe domačega društva pa se niso ohranili.
Seznam iger, ki so jih napisali sami, je razviden tudi iz dopisa bratu ing. Svetliču. Ta je urejal vprašanje avtorskih nagrad in je rabil podatke o izvirnih delih. Silvo Košutnik je v dopisu izrecno poudaril, da so njihove igre na razpolago brez vseh zahtev.
O igrah, ki jih je napisal Silvo Košutnik obstaja nekaj podatkov, ker so jih igrali tudi na drugih lutkovnih odrih. Na lutkovnem odru v Studencih so uprizorili 4 igre, za katere je kot avtor naveden Silvo Košutnik. To so bile: Čarovničin konec, Vitez z belo golobico, Zmajev zaklad, V narobe deželi.
Med očetovim gradivom sem našel zapis, da so igrali v Sv. Pavlu februarja 1939 Čarovničin konec, novembra istega leta pa Viteza z belo golobico.
Tudi Sokolski lutkar je podpiral in priporočal domače avtorje novih lutkovnih iger. Ob priporočilu je objavil tudi nekaj osnovnih podatkov o igri in avtorju. Tako je ob Vitezu z belo golobico V. Kovač napisal:
Drugič je zapisal: "Naša lutkovna literatura je obogatela … Drugo igro je spisal br. S. Košutnik, vodja lutk. odra Sokol. Društva Št. Pavel pri Preboldu. Naslov ji je Čarovničin konec."
Kot primer sodelovanja sokolskih lutkarjev navajam pismo iz korespondence med S. Košutnikom in V. Kovačem, med mestom in podeželjem.
Slika: Oder
Slika: Deveta dežela
Ohranile so se tudi fotografije scen treh lutkovnih iger in fotografija lutkovnega odra.
Slika: Čarovnikova soba
Slika: ?
V dobrih štiri letih so pripravili vsaj 25 lutkovnih predstav. K temu lahko z gotovostjo prištejemo še nekaj priložnostnih igric za Božič in Miklavža. V poročilu v » Sokolskem vestniku« so se še pohvalili, da imajo v zalogi še znatno število iger, ki čakajo na uprizoritev. Za amatersko gledališče je to krepek zalogaj. Sestava lutkarske družine je omogočala prirejanje lutkovnih iger, ki so po kvaliteti bistveno odstopale od možnosti večine tedanjih amaterskih lutkovnih gledališč.
Zato je bilo več razlogov. Pripravljenost za delo sem že omenil. Sestava lutkarske družine iz pretežno odraslih in strokovno raznolikih igralcev je bila pogoj za trden kolektiv, ki je bil dobro uigran, se ni menjal in je zaradi strokovno raznolike sestave lahko sam hitro rešil tudi tehnične zahteve pri uprizarjanju številnih iger. V Sv. Pavlu pri Preboldu je bil v tem obdobju v okviru Sokola dobro razvit dramski odsek. Prirejali so dobro režirane igre raznih žanrov in celo operete. Člani lutkarske družine, tudi Silvo Košutnik, so nastopali tudi v teh igrah. Tako so lahko dopolnili nekatera znanja, ki so bila koristna tudi pri lutkovnih igrah. Za vaje in nastope so imeli stalen prostor. Vse to jim je omogočilo, da so letno uprizorili večje število dobro pripravljenih iger. H kvaliteti predstav so gotovo pripomogle tudi kvalitetne marionete.. S prihodom Nemcev je lutkarska družina razpadla. Sokol je bil razpuščen in njegova lastnina z lutkami vred zasežena. Čehe so Nemci preselili nazaj na Češko. Albert Planer se je umaknil v Laško. Ivana Kotnika so leta 1942 ubili v zaporu. Pavle Stebernjak je bil ustreljen kot talec. Silvo Košutnik je bil kot rezervni častnik jugoslovanske vojske zajet in interniran v Nemčiji. Josef Ehrgott je postal nemški vojak. Po vojni so ga kot Nemca najprej zaprli in nato izgnali v Avstrijo.
Tudi ostali lutkarji se po vojni niso vrnili v Prebold.
Sokol je bil tudi po vojni prepovedan in s tem se je končalo tudi lutkarstvo, ki je zraslo ob njem. Nekateri lutkarji, ki so pridobili svoje znanje v okviru sokolskih odrov, so to tradicijo poskušali pod drugim imenom in v spremenjenih razmerah nadaljevati. Med njimi je bil tudi Silvo Košutnik.
Marionete sokolskega lutkovnega gledališča v Sv. Pavlu pri Preboldu
Ko je Silvo Košutnik pričel s pripravami za ustanovitev lutkarske sekcije pri sokolskem društvu, so bile razmere v posameznih društvih zelo raznolike. V uporabi so bile najrazličnejše marionete. Helena Verdel v knjigi Lutkarstvo na Slovenskem navaja, da so se uporabljale tako doma narejene, kot tudi serijsko izdelane marionete. Za začetek so tudi v Sv. Pavlu pri Preboldu uporabljali marionete različne kvalitete. Teh marionet naj bi bilo leta 1939 okoli 35. Oče jih v poročilu imenuje prvotne in jih je uvrstil med šablonske marionete. Marionete so bile visoke 45 cm. Ko so nabavili nove enotne marionete, so poskušali stare prodati . V Vestniku Celjske sokolske župe so v oglasu ponudili naprodaj ostale marionete , ki so jim ostale kot višek po obnovi odra. Koliko jim je to uspelo, iz poročil ni razvidno. Poenotenje lutk pa so izvedli hitro. V članku v Sokolskem lutkarju leta 1939 Silvo Košutnik navaja, da imajo še 32 prvotnih lutk, nabavili pa so že tudi 60 novih glav pri bratu Lavriču. Naročilo je bilo širokopotezno. Marionete naj bi bile visoke 50 cm. Iz poročila je razvidna tudi cena. Cena glave je bila med 20 in 25 din, telesa pa 15 din. Oče je moral Lavriča dobro poznati, da mu je zaupal tako obsežno naročilo. Verjetno so Lojzetu Lavriču tako olajšali šolanje.
S svojimi skrbno izdelanimi marionetami je L. Lavrič že zgodaj vzbudil pozornost ostalih lutkarjev. Pred vojno je delal predvsem za sokolske odre, med vojno pa je posebno znan kot eden izmed ustanoviteljev partizanskega lutkovnega gledališča. Med delom in študijem se je stalno izpopolnjeval in iskal svoj specifičen izraz. Opazen je njegov razvoj od klasičnega rezbarja pred vojno, do zrelega in izrazno močnega kiparja v zrelih letih. Žal se v njegov celovit opus še ni nihče poglobil. Obnovljene in zaščitene so le njegove partizanske in hrastniške marionete, kolikor se jih je seveda ohranilo do danes. Njegove unikatne marionete so gotovo pomemben del naše kulturne dediščine, za katero bi morali poskrbeti, preden se dokončno porazgubijo, preprodajo ali propadejo.
O Lojzetu Lavriču sem napisal nekaj več, ker je bil na njegovo delo močno vezan tudi Silvo Košutnik. Kot sem že omenil, sta se verjetno spoznala v Ljubljani v drugi polovici 30-tih let, verjetno v okviru lutkarskih izobraževalnih tečajev v Ljubljani. Žal je korespondenco pobrala vojna in celjska poplava.
Zanimivo je, da tudi njuna lutkarska pot, kljub veliki razliki v letih, nekako sovpada. V času, ko je sredi 30-tih let Lavrič pričel rezljati lutke, se je tudi oče vključil aktivno v lutkarstvo. Zato ne preseneča, da mu je skoraj vse glave marionet za njegove lutkovne odre izdelal ravno Lojze Lavrič. Tudi zadnje marionete, ki jih je naročil oče za celjski lutkovni oder, je leta 1953 in 1954 izdelal Lojze Lavrič. Tega leta sta tudi oba končala svojo lutkarsko pot. Vzrok je bil različen. Lojze Lavrič je premlad tragično umrl. Oče pa je pri obnovi lutkarskega odra po katastrofalni povodnji v Celju leta 1954 naletel na prevelike finančne težave, da bi lahko nadaljeval delo.
Glave za šentpavelske marionete je Lojze Lavrič ustvarjal na začetku svojega umetniškega ciklusa. So iztočnica za spremljanje njegovega razvoja od rezbarja samouka, do akademsko šolanega kiparja. Viden je tudi vpliv njegovega umetniškega dozorevanja na kvaliteto njegovih marionet.
Nabava kvalitetnih glav marionet, je bila za očeta velik finančni zalogaj. Zato je bil zlasti na te prve marionete emocionalno zelo navezan. Ko smo se po vojni iz pregnanstva vrnili v Celje, je očeta pot najprej zanesla v Prebold /Sv. Pavel /, da ugotovi, kaj od naše imovine je ostalo za Nemci. Rezultat je bil porazen. Kar se je dalo premakniti, je zginilo. Nemci so njegovo obsežno zbirko slovenskih knjig zmleli. Med njimi je bil tudi izbor starih tiskov. Tudi za marionete so mu na takratnem NOO zatrdili, da so jih uničili Nemci. Našli smo le del pohištva, ki ga je mama uspela pravočasno, še pred izselitvijo, shraniti pri prijateljih. To omenjam zato, ker so v enem izmed predalov tega pohištva vojno preživele nepoškodovane tri Lavričeve marionetne glave. Oče je glave teh marionet dobil pred začetkom vojne. Ni jih še uspel urediti in zanesti v Sokolski dom. Tako so ga edine pričakale. Ko je po vojni v Hrastniku ustanavljal lutkovni oder, je bodočim lutkarjem, ki še nikoli prej niso videli marionet , nesel dve od teh glav. Verjetno jih je s tem hotel še dodatno spodbuditi za lutkarstvo. Danes sta v hrastniški zbirki evidentirani pod številkama 1256 in 1257. Tretja, glava nekake kraljične, je edina ostala doma in predstavlja v domači zbirki spomin na očetovo
predvojno lutkarstvo.
Slika: Predvojna Lavričeva marioneta v domači zbirki
Slika: Lavričeva predvojna marioneta v Zasavskem muzeju v Hrastniku
Po vojni je oče nekaj časa služboval v Hrastniku. Sokola ni bilo več. Ker je želel nadaljevati lutkarsko tradicijo, se je moral prilagoditi novim razmeram. Tako je skušal v novem okolju, najprej na osnovni šoli v Hrastniku ustanoviti lutkarski krožek. Ker takoj po vojni ni bilo kje dobiti lutk, se je še enkrat pozanimal za svoje lutke v Preboldu. Tokrat je to storil bolj posredno. Namesto njega se je za lutke pozanimal Prosvetni oddelek Okrožnega NO Celje. Odgovor je še danes zame zanimiv. Lutke in oder so se naenkrat zopet pojavili. Odgovorili so, da je oder žal poškodovan, del glav pa last učitelja Košutnika, ki je sedaj v Hrastniku in jih zato ne morejo dati Prosvetnemu oddelku na razpolago. Oddelek je nato v dopisu spraševal očeta, kaj napraviti. Kolikor se spominjam , je oče ocenil, da mu v novih razmerah sklicevanje na delo v Sokolu ne bi koristilo in je prizadevanja okoli šentpavelskih lutk opustil. Odtujene so mu bile že drugič. Čeprav je oče v Preboldu, kot se kraj imenuje danes, pustil svoja najbolj plodna leta, mu je zaradi navedenega ostal nanj grenak priokus in se pozneje v kraj ni vračal.
Žal tako dvomljivo pridobljenih marionet niso znali niti koristno uporabiti. Mogoče so z njimi priložnostno igrali, vendar o tem ni zanesljivih podatkov. Kot večina nekdanjih sokolskih marionet, so kmalu kot nekoristen in nepotreben inventar končale v ropotarnici nekdanjega Sokolskega doma.
Na prelomu tisočletja je postal Prebold samostojna občina. Pri iskanju svoje identitete so nekaj truda posvetili tudi vedenju o svoji polpretekli zgodovini. Pri tem se niso mogli ogniti predvojnemu Sokolu. V okviru zbirke Zgodovinskega in narodopisnega društva Prebold so zbrali dostopno gradivo o Sokolu. Samo delovanje društva pa so izčrpno, v okviru raziskovalne naloge obdelali učenci osnovne šole pod mentorstvom učiteljic. Zgodovino Občine Prebold je zelo obsežno v več knjigah obdelal tudi dr.Ivan Dolinar . Pri zbiranju gradivu o Sokolu so naleteli na ime mojega očeta, Silva Košutnika. Poiskali so me in se pozanimali, če imam kakšne za njihove namene uporabne podatke o očetu. Kar presenetilo me je, da so se po tolikih letih spomnili nanj. Rad sem posredoval podatke in fotografije, ki sem jih imel. Pri tem sem pomislil na usodo sokolskih marionet, ki jim je oče posvetil toliko truda. Pozanimal sem se za njihovo usodo. Zgodba, ki sem jo postopoma in z nekaj truda izluščil, ni obetavna in upajmo, da še ni zaključena. Zanimati bi morala vse, ki jih zanima razvoj slovenskega lutkarstva, predvsem pa materialna kultura, ki je pri tem nastala.
Usoda šentpavelskih marionet je neverjetno podobna tisti, ki so jo v nekem obdobju doživljale hrastniške. Žal je njihova bodočnost bistveno bolj negotova.
Pozabljene so ležale med ostalo ropotijo v bivšem Sokolskem domu. Tudi ta dom so v Preboldu leta 1998 podrli. Očitno tisti, ki so »poskrbeli« za rušenje objekta, ki je bil zgrajen z velikim odrekanjem prejšnje generacije, niso znali ali hoteli ustrezno poskrbeti za tisti del kulturne dediščine, ki so jo predstavljale sokolske marionete. Nekontrolirano so prehajale iz rok v roke. Marsikdo si danes tako lasti zasluge, da del marionet sploh še obstaja. Odgovorni pri rušenju Sokolskega doma naj bi baje celo razmišljali, da bi jih skurili. To se ni dogajalo v revolucionarnih letih po II. svet. vojni, ampak v letih, ko smo vstopali v EU in sanjali o našem kulturnem poslanstvu v združeni Evropi.
Krajši čas se je del marionet nahajal v krajevni muzejski zbirki. Zasebnik, ki jih je najprej dal v zbirko, si je očitno premislil in jih je odnesel domov. Ponujal jih je v odkup, med drugim tudi Lutkovnemu gledališču v Ljubljani. Trenutna usoda marionet mi ni znana.
Ker nekdanjih lutkarjev, ki so s svojim delom in denarjem ustvarili sokolski lutkovni oder ni več, smo se nekateri njihovi potomci čutili zavezane, da skušamo razčistiti zadevo z marionetami.
»Samozvani skrbnik« nam ni znal prepričljivo pojasniti, kako je do marionet prišel in kaj z njimi namerava. Dovolil pa je, da sem lahko del marionet fotografiral. Upam, da ne le za spomin.
Slika: Del sokolskih lutk iz današnjega Prebolda
Že iz pietete do vseh, ki so prispevali k nekoč bogatemu kulturnemu življenju kraja in nastanku pomembne zbirke marionet, bi morala občina poskrbeti za ustrezen status zbirke marionet. Zgled za to lahko najdejo kar v sosednji občini Hrastnik. 15 let po odkritju marionet v tem pogledu ni bilo narejenega praktično nič. Urejeno ni niti varstvo niti lastništvo. V celoti manjka osnovna dokumentacija kot so številčna evidenca, opisi, video posnetki in inventarne številke. Nisem mogel ugotoviti kdo je za njih odgovoren in po čigavem pooblastilu. Marionete so potrebne strokovnega restavriranja. Potrebna bi bila tudi ocena strokovnjaka, saj del marionet verjetno ni delo Lojzeta Lavriča, ampak so ostanek prvotnih, neprodanih marionet.
Čeprav so člani Sokola, ki so s precejšnjim odrekanjem ustvarili lutkovni oder danes že mrtvi, sem si v imenu njihovih potomcev v tem članku dovolil opozoriti na klavrno usodo dediščine, ki so jo nekoč ustvarili. Kot potomca nekdanjih ustanoviteljev odra sva z gospo Ido Ocvirk roj. Kotnik, hčerko takratnega načelnika Sokola v Sv. Pavlu napisala 28. 10. 2009 pismo takratnemu županu Prebolda g. Vinku Debelaku in opisala pomen in stanje zbirke. Izrazila sva upanje, da bo pokazal voljo in razumevanje za zaščito zbirke. Pri današnjem stanju zbirke obstaja resna nevarnost, da se marionete »porazgubijo«. Doslej odziva na dopis še ni bilo.
To navajam v opozorilo, da se ne bi v celoti uresničilo, kar za sokolske marionete v knjigi Zgodovina slovenskega lutkarstva pravi njena avtorica Helena Verdel: »Nevednost današnjega časa bo razdejala še tisto, česar ni mogla vojna«.
Lutkovno gledališče Hrastnik
Povojne razmere so Silva Košutnika pripeljale v Hrastnik. Družina se je naselila v hišo v Celju in bilo je potrebno nadomestiti, kar smo med vojno izgubili. Oče si je iskal možnosti za zaslužek. V Hrastniku je bil upravitelj šole njegov znanec iz predvojnih let- Alojz Hofbauer. Takoj po vojni je bil dan velik poudarek rudarstvu in težki industriji. Zato so v Hrastniku rabili in tudi šolali najrazličnejše kadre. Pri tem niso varčevali s sredstvi. Ponudil mu je možnost, da z intenzivnim delom tudi primerno zasluži in oče se je odločil, da nekaj let prebije v Hrastniku. V spominih piše, da je od 6. do 8. ure dopoldne učil v rudarskem tečaju mlade kopače pisanja, branja in računanja. Nato je nadaljeval pouk v močno zasedenih razredih osnovne šole. Popoldne je imel pouk na obrtni šoli. Zvečer je bil knjižničar v javni knjižnici in občasni predavatelj na Ljudski univerzi. Sam sem si najbolj zapomnil nagrado, ki jo je oče dobil, ko je narisal za občino velik zemljevid kraja. 14 dni smo letovali v Crikvenici in to cela družina.
Pri tem pa ni pozabil na marionete. Vsa poznanstva, ki jih je imel še izpred vojne, pa tudi nova, v novem delovnem okolju, je izkoristil, ko je pričel ustanavljati lutkovni oder v Hrastniku.
V ideološko trdih časih po vojni se ni dalo kar tako za lastno veselje ustanoviti lutkovnega odra. Potrebno je bilo soglasje pristojnih političnih organizacij, ki so preverile in ocenile najprej ideološko primernost.
Silvo Košutnik je pričel s pripravami v Hrastniku že v letu 1945. Najprej je poskušal ustanoviti oder v okviru osnovne šole. Pomoč je iskal pri Prosvetnem odseku Okrožnega NO. Kot sem že omenil, je skušal pridobiti vsaj del svojih lutk iz Prebolda in na tej osnovi ustanoviti lutkarski krožek na hrastniški osnovni šoli. Vendar pri tem ni uspel. Zato se je pri ustanavljanju lutkovnega krožka naslonil na obrtno šolo. Nekaj lutk je za začetek nabavila šola. Šola je z razvijanjem lutkarstva skušala pozitivno in pomirjajoče vplivati na tedaj malce razvneto mladež. Oče navaja, da ga je nadučitelj Alojz Hofbauer seznanil s podjetnim Vilijem Kohnetom, ki je v dobršni meri prevzel organizacijsko plat dela. Tako razbremenjen se je Silvo Košutnik lahko v celoti posvetil strokovnemu delu pri ustanavljanju svojega drugega lutkovnega odra. Hrastnik ni imel lutkarske tradicije. Marioneti, ki ju je uspel ohraniti in prinesti v Hrastnik, sta bili prvi, ki so ju bodoči lutkarji sploh videli. Novo pečeni lutkarji so morali pričeti iz samih osnov. Zato ima datum nastanka lutkovnega gledališča, ki je postavljen v leto 1947, za osnovo le prvo lutkovno predstavo, ki je bila 8. marca leta 1947 v Mladinskem domu. Priprave na to igro pa so se morale pričeti že najmanj leto prej. Če pustim ob strani prepričevanje takratne oblasti, ki je bila še zlasti v revirjih zelo načelna in previdna, je bilo pred prvo predstavo tudi obilo strokovnega dela, ki ga je v danih pogojih poznal in lahko opravil le Silvo Košutnik. Pri tem se je sprva oprl na znanje in poznanstva iz sokolskih časov. Igra Začarani gozd, s katero so odprli oder, je spadala v repertoar sokolskih lutkovnih gledališč. Igrali so jo sokolaši na Taboru v Ljubljani. Marionete je izdelal Lojze Lavrič, ki sem ga že omenil. Tudi načrt za prvi oder, vodila za marionete in druge pripomočke, je vzel Silvo Košutnik iz beležk, ki jih je hranil še izpred vojne in so se delno še ohranile. Obnovil je tudi stike z Vekoslavom Kovačem, ki je leta1945 obnovil lutkovni oder v Narodnem domu v Ljubljani. Tudi prvo lutkovno predstavo v Hrastniku so imeli v nekdanjem sokolskem domu.
Z igralsko družino je bilo sprva kar nekaj težav. Na osnovni šoli mu je ni uspelo osnovati. V tečajih za kopače, kjer je tudi učil, pa so se v prvih letih po vojni ubadali z osnovami opismenjevanja in vsaj sprva še niso mogli tvorno sodelovati pri igrah. Tako se je oprl na učence obrtne šole. Zlasti skupina okoli Kohneta je kmalu tvorila trdno jedro lutkarske družine. Seveda pa je bilo potrebno obilo dela, da so se lutkarji naučili voditi marionete, se naučili vloge in seveda postorili vse tisto za odrom, kar je za gledalce neopazno. Pravočasno se je bilo potrebno z Lavričem dogovoriti vse podrobnosti okoli glav marionet. Umetniki ne delajo svojih izdelkov na akord in v preozkih časovnih okvirjih. Oče se je pri ustanavljanju odra skušal nasloniti na čim širši krog podpornikov. Omenil sem že obrtno šolo. Prvi oder so izdelali v delavnicah kemične tovarne. Ko sem prihajal na obisk k očetu v Hrastnik, me je večkrat vzel s sabo v steklarno. Tu so mu naredili za lutkovni oder kar nekaj uslug. Med drugim so mu za promocijo lutkovnega odra dali svoje izdelke. Tudi pozneje so lutkarji svoje obletnice obeležili na izdelkih steklarne in jih poslali svojim podpornikom. Seveda pa je med vsemi glavno vlogo podpornika odigral rudnik. Najprej so dobili staro barako in zemljišče , kamor so jo postavili. Tu so si uredili prvi dom za marionete. Velika večina lutkarjev iz obrtne šole je našla zaposlitev v rudniških obratih. Zaradi pomena, ki ga je tedaj državna oblast pripisovala rudarstvu in težki industriji, so bili tudi materialno, v sorazmerju s tedanjimi možnostmi, dobro preskrbljeni. Rudarji so imeli tako imenovane težke karte, redno pa so dobivali tudi pakete ameriške pomoči v hrani. V dobrem spominu mi je ostalo, da je tudi oče, ker je učil na njihovi šoli, občasno prinesel domov kakšen paket. Vedno je pomenil bistveno obogatitev jedilnika.
V času, ko je bil oče v Hrastniku, so pripravili dve lutkovni igri: Začarani gozd in Jurček zdravnik. Prvo igro so odigrali za starše otrok, ki so kakorkoli sodelovali pri vajah. Igra je bila namenjena tudi vsem tistim, ki so pomagali pri organizaciji lutkarstva v Hrastniku. Sledile so ponovitve v Hrastniku in gostovanja po Zasavju.
Silvo Košutnik je s šolskim letom 1948 odšel v Celje. Na kolektiv Lutkovnega gledališča v Hrastniku je bil vedno ponosen. V dveh letih skupnega dela so se tako usposobili, da so uspešno nadaljevali začeto delo. To delo je obširno opisano v knjigi Jane Mlakar-Adamič Lutkarji in lutke.
Silvo Košutnik je ostal v stikih s hrastniškimi lutkarji vsaj še naslednje leto. Iz pisma, tokrat tov. Kovaču je razvidno,da je še enkrat tedensko učil na strokovni šoli v Hrastniku. Kovaču je pisal, da se hrastniški lutkarji pripravljajo na igro Marsovci. Igro so si že ogledali v Ljubljani in smatrajo, da so ji v tehničnem smislu dorasli. Glavno težavo jim predstavlja scenarija. Denarja za plačilo in platna za podlago imajo dovolj. Prosi ga za hiter odgovor če bi bil pripravljen sprejet naročilo. V skrajnem primeru bi se zadovoljili tudi z barvnimi skicami.
Pohvalil je njegovo delo v Ljubljani kot edinega, ki je premostil vse težave. Izrazil je upanje, da se mu bodo Hrastničani nekoč vsaj poskušali postaviti ob bok.
Iz njegovih zapisov je tudi razvidno, da so mu za lutkovni oder v Celju posodili raketi za igro Marsovci.
Ob peti obletnici Lutkovnega gledališča Hrastnik so mu v znak priznanja podarili marioneto čarovnika s posvetilom, izdelek Lojzeta Lavriča.
Doma hranim še nekaj drugih spominov na Lutkovno gledališče v Hrastniku. Tako so se Silvota Košutnika spomnili tudi ob 10 letnici odra z vinskim servisom, na katerem je posvetilo: Ustanovitelju - Košutnik Silvu / V spomin na 10. obl. »Lutkovnega gledališča v Hrastniku«, 12. 1. 1957.
Nato sledita še vazi v spomin na 15. in 30. letnico obstoja Amaterskega lutkovnega gledališča Hrastnik.
To je bil po vsej verjetnosti njegov zadnji naziv, saj je leta 1977 lutkovno gledališče prenehalo z delom.
Leta 1994 mi je na pogrebu očeta sožalje izrekel tudi predstavnik nekdanjih lutkarjev. Očitno še niso pozabili prvih pionirskih časov. Škoda, da oče ni dočakal obnove Lavričevih hrastniških marionet in njihovo predstavitev v muzeju.
Lutkovno gledališče na Industrijsko kovinarski šoli / IKŠ / v Celju
Silvo Košutnik je jeseni leta 1948 nastopil mesto predavatelja slovenskega jezika na Industrijsko kovinarski šoli v Celju. Šola je bila priključena Tovarni emajlirane posode, ki je bila tedaj eden stebrov industrijskega razvoja v Celju. Tudi šolske delavnice so bile v sklopu tovarne. Šola je bila internatskega tipa. V šolskem poslopju v industrijskem predmestju Gaberje je bil tudi internat za učence. Učence je bilo potrebno v prostem času zaposliti. Na šoli je že deloval modelarski krožek. Silva Košutnika navdušenje za marionete še ni minilo. V tako organizirani šoli je videl dobre pogoje za ustanovitev in delovanje lutkarskega krožka. Zato je sprožil pobudo za ustanovitev lutkovnega odra. Najprej preko celjskega odbora ljudske prosvete. Konec leta 1948 so imeli ožji sestanek. Oče je napisal, da so bile predlagane rešitve polovične in je zato raje odstopil od pobude. Nato je koncem leta 1949 poskusil navdušiti za lutke direktno vodstvo šole in tovarne. Pred tem se je moral najprej sam seznaniti s šolo in se vklopiti v kolektiv. V začetku leta 1950 ga je Ministrstvo za industrijo imenovalo za pomočnika upravnika šole. To je izkoristil, da bi spremenil prvotno dokaj mlačen odziv na ustanovitev lutkarskega krožka. Upravnik šole Rado Žerjav se je za idejo hitro navdušil. Že spočetka je očeta pri prizadevanjih podpiral. Pozneje, ko je delo steklo, je pri igrah celo sodeloval. Ob takratni organizaciji šole brez soglasja in podpore vodstva Tovarne emajlirane posode niso mogli ničesar storiti. Dogovarjanje je prevzel na svoja pleča upravnik šole. Niso bila niti kratka niti lahka. Urediti je bilo potrebno tudi odnose in pristojnosti z lokalno mladinsko in kulturno-prosvetno organizacijo. Dodatno skrb je Silvu Košutniku povzročal tudi kipar Lojze Lavrič. Na dopise o možnostih in pogojih za izdelavo marionet ni odgovarjal. Malce umetniške svobode in preobremenjenost. Nastopilo je mrtvilo in več kot leto dni se ustanovitev in organizacija odra ni premaknila z mrtve točke. V začetku šolskega leta 1950 pa je nenadejano povabil direktor tovarne očeta v svojo pisarno. Poleg direktorja je bil v pisarni tudi takratni minister za težko industrijo Luka Leskovšek. Slednji je bil med vojnama sindikalni zastopnik v takratni Westnovi tovarni posode. Zato si je tudi po vojni lastil pravico nekakšnega pokroviteljstva ne le nad tovarno, ampak nad dogajanjem v celotnem Gaberju. Minister je vprašal očeta, če bi znal na oder postaviti igro Alenke Gerlovič » Jurček in trije razbojniki«. Ko mu je oče pritrdil, je dal soglasje k ustanovitvi odra. Idejo je celo izrecno podprl. . Minister je igro verjetno poznal še iz partizanskih časov. Lutkovni oder naj bi se ustanovil za gabersko mladino. Ustanovitelj pa bi bila šola IKŠ. Takratni direktor tovarne Rudi Peperko je obljubil vso podporo.
Ko so dobili vso potrebno podporo, je delo pri snovanju in organizaciji lutkovnega odra hitro steklo. Tudi Lojze Lavrič je nenadejano novembra 1950 povabil očeta na razgovor v Ljubljano. Hitro sta se zmenila za izdelavo glav marionet za igro Jurček in trije razbojniki.
Tako je končno novembra leta 1950 direktor IKŠ v Celju, Rado Žerjav, lahko tudi uradno sprožil zamisel, da bi na šoli za pionirje Gaberja ustanovili lutkovni oder. Sklep je podprl še šolski svet in obljubil vso pomoč. S SKUD-om Gaberje so se dogovorili za skupno sodelovanje, vendar je oče uspel ohraniti relativno samostojnost šolskega lutkovnega odra.
Načrt za oder je narisal Silvo Košutnik kar sam. Prilagodil ga je velikosti šolskega razreda. Ker naj bi bil oder uporaben tudi v različnih šolskih razredih, je imel poseben zložljiv podstavek. Oder je tovarniška mizarska delavnica izdelala do konca marca.
Medtem ko je bil oder v izdelavi, priprave niso počivale. V očetovem dnevniku iz časa nastajanja lutkovnega odra je zapisan tudi datum 7. marec 1951. Tedaj jim je Lojze (Vekoslav) Kovač iz Ljubljane / Lutkovni oder Narodni dom / izdelal osnutke scen za lutkovni igri Trije razbojniki in Jurčkov polet na Mars. Navedena je tudi cena 1562 din.
Oče tudi navaja, da je 10. marca v Ljubljani od Lavriča prevzel 18 glav marionet za igri Jurček in trije razbojniki, za Marsovce in še čarovniški par. Poleg tega mu je Lavrič izdelal tudi 3 cele marionete živali in smrt. Tudi za te je navedena ceno. Glave marionet so stale po 600 din ena, cele marionete pa so bile po 1700 din.
V delavnicah šole so izdelali 50 trupov. Dipl. ing. Anton Lojen se še danes tega spominja: »V okviru letalskega modelarskega krožka smo po navodilih učitelja Košutnika izdelovali trupe pa tudi ude za lutke. To smo radi delali, ker smo imeli nato nekaj protekcije pri njegovem predmetu - slovenščini«. Pri oblekah za lutke jih je reševala lastna šiviljska delavnica, ki so jo imeli v okviru šolskega internata.
V kroniki Silvo Košutnik navaja še druge težave z opremo, ki so bile posledica takratne revščine. Skupno z ravnateljem šole in oborožena z blagoslovom višjih oblasti, jih je bilo mogoče pravočasno obvladati. Nazadnje jim je za 7000 din izdelalo pet scen sliko-pleskarsko podjetje Holobar. Podjetje še ni bilo nacionalizirano. Oče je lastnika poznal še izpred vojne, ko je prevzel v poslikavo našo hišo. Vedel je, da se poleg čisto obrtnih del spogleduje tudi z zahtevnejšimi deli. Z barvami je sponzoriral tudi mlajše slikarje in jemal za plačilo njihove slike. Tako je odpadla še zadnja tehnična ovira za prvo predstavo. Vse je moralo biti prilagojeno proslavi 10. obletnice OF.
Prvi delovni uradni sestanek mladih lutkarjev IKŠ in obveznih zastopnikov področne Ljudske mladine Slovenije je bil 30. 3. 1951. Tako so bili tudi formalno izpolnjeni vsi pogoji za intenzivni začetek priprav na lutkovno igro Trije razbojniki. Dokončno so bile razdeljene vloge in delo. Ker se zasedba vlog naslednje tri igralne sezone ni bistveno spreminjala, bom pri prvi uprizorjeni igri zasedbo prikazal v celoti.
Oseba - Vodič - Recitator
Jurček - Mitja Pipan - Franc Boben (učit.)
Tonček - Mitja Pipan - Vinko Vidmar
Oče - Martin Vrtačnik - Marjan Pohar
Mati - Milan Nikolič - Pavlovič Mira
Franca - Drago Orač - Štefka Vouk (pisarna.)
Pavliha - Drago Žiberna - Martin Majer
Matjaž - Pavel Tiselj - Albert Korošec
Jošt - Milan Žuraj - Franc Maček
Grega - Franc Hudi - Vinko Zatler
Fric - Pavel Tiselj - Ivan Zupančič
Benito - Drago Orač - Franc Boben, Rudolf Brce
Janez - Franc Hudi - Avgust Šek, Franc Dobovšek
Električna razsvetljava - Karl Krajnc
Režija in organizacija igre: Silvo Košutnik. Sodeloval je tudi pevski zbor.
Generalka je bila 25. aprila. Publiko so predstavljali domači učenci. Potem pa se je začelo zares, pred bolj ali manj zahtevno publiko. Silvo Košutnik v kroniki tako opisuje prve nastope lutkovnega gledališča IKŠ: »26. 4. 1951 smo imeli popoldne ob 5. uri prvo redno predstavo igre Trije razbojniki za povabljene goste. To so bili vsi, ki so kakor koli pomagali ali sodelovali pri zgraditvi lutkovnega gledališča. Povabljeni so bili tudi zastopniki množičnih in političnih organizacij. Kljub slabemu vremenu je bil razred napolnjen. Uvodoma je spregovoril nekaj besed tov. direktor Ind. kov. šole Žerjav, nato pa se je prvič uradno dvignila glavna zavesa in za njo še notranja. Spregovoril je Jurček, ki je takoj navezal stike z mlado in staro publiko. Potem je za 10. obletnico OF sledila lutkovna igra. Kljub temu, da so bili vsi igralci začetniki, so svoje vloge častno odigrali«.
Igro so ponovili dvakrat še naslednji praznični dan pred 400 gledalci. Zaradi obveznosti učencev v šoli so predstave prekinili do srede maja. Igrali so v Celju in gostovali v Vitanju. Zaradi izrednega interesa so igro v enem dnevu odigrali kar trikrat.
Igralno sezono so končali 22. maja na I osnovni šoli v Celju. Dobili so kup vabil za gostovanja, vendar je lutkovna družina, katere jedro predstavljajo učenci, pri tem zelo omejena. Prvo so šolske obveznosti. Kot nagrado za uspešno delo, jim je sindikalna podružnica primaknila v blagajno 10.000 din.
Zanimivo je bilo financiranje lutkovnega gledališča. Tovarna je krila stroške izdelave odra in osnovnih rekvizitov. Ravno tako je krila stroške prevozov, če je bilo gostovanje odobreno. Sicer je kril stroške prevozov naročnik. Vse tekoče stroške kot so bile malice, kosila, manjši izdatki za opremo odra pa so morali poravnati z lastnimi dohodki. Isto je veljalo za zaključni izlet. Zato je oče redno zapisoval število obiskovalcev na predstavah. Če jih je bilo manj kot 100, so že iskali pomanjkljivosti pri organizaciji in organizatorjih igre. Koncem šolskega leta in igralne sezone, so ugotovili tudi finančno uspešnost.
Za igralno sezono 1951/52 je Silvo Košutnik s svojimi lutkarji pripravil igro Jana Malika: Žogica Nogica. Oče se je za to besedilo odločil iz več razlogov. Bil je lutkar, vzgojen v sokolskem duhu. Lutkarstvo je smatral kot umetnost za otroke in mladino. Zato je dajal prednost pravljičnim vsebinam. Očitno je menil, da je s postavitvijo Treh razbojnikov zadostil obljubi, ki jo je dal ob ustanovitvi odra. Za nekaj časa je imel dovolj agitk.
Vendar pa je opažal, da so med amaterskimi lutkarji, ki so s svojimi odri nekako prebrodili vojne vihre, pričele nastajati za današnji čas smešne priredbe starih pravljic. Pravljično snov so mešali z agitacijo za nov režim. Včasih so to delali prav odbijajoče in primitivno. Med očetovo zapuščino sem tako našel »sodobno« priredbo igre Jurčkov konj. Avtor predelave je bil Ciril Hočevar, predvojni sokolski organizator v Mariboru. Pravljično zasnovo s čarovnijami, čarovniki in vitezom, je dopolnil in pomešal s partizanom Petrom. »Novi« Jurček nastopa kot politični agitator in grozi vsem mogočim sovražnikom nove oblasti. Te igre niso nikoli igrali.
Da ne bi vzbujal slabe volje s katero od nekdanjih predvojnih lutkovnih iger, se je odločil za sodobno, prijetno zgodbo o žogici, babici in dedku. Tako se je previdno vrnil k pravljičnemu izročilu marionetnega gledališča. V novo igralno sezono so tako odšli s sklepom, da uprizorijo igro Žogica Nogica. Manjkajočih 5 glav in kužka so naročili pri Lojzetu Lavriču. Vse skupaj jim je izdelal za 4300 din. Dobili so jih pozno, šele 17. oktobra. Zato so morali pohiteti s pripravami. Že naslednji dan je bil delovni sestanek lutkarjev. Odziv je bil izreden. K sodelovanju se jih je prijavilo 28. Tako so lahko sestavili dvojno zasedbo, tako za animatorje lutk kot recitatorje vlog.
Na začetku so se težave kar vrstile. Zamujala je izdelava rekvizitov, kulis, oblek za marionete. Težave so bile tudi z glasbo za igro. Ko je Tovarna EMO uvrstila Žogico Nogico v svoj program za novoletno jelko, so priprave hitro stekle. Delavnice so izdelale pripomočke. Preko svojih znanstev je tovarna dobila potrebno glasbeno spremljavo pri Radiu Ljubljana. Radio je bil edini, ki je imel posneto Adamičevo glasbo za igro. Kulise so namestili na tekoči trak. Na kartone jih je naslikalo zopet slikarstvo Holobar. Za 30 tekočih metrov so zaračunali 4600din. Zadnje slike so prišle na šolo malo pred začetkom igre.
Lutkarska družina se je okrepila še z nekaj sodelavci. To so bili Dragica Foršnarič, Franc Gorjup in Milan Kos. Prva predstava in obenem glavna preizkušnja je bila 29.12. 1951 pred domačo publiko, to je učenci IKŠ. Že naslednja predstava pa je bila zelo zahtevna. Na novoletni prireditvi Tovarne EMO so 31.12.1951 nastopili v tovarniški hali pred 1000 gledalci. Zahtevno ozvočenje je uredil direktor šole Rado Žerjav, napovedovalka je bila Štefka Voukova, režija pa je bila v rokah Silvota Košutnika.
Nato so se gostovanja po šolah in krajevnih skupnostih kar vrstila. Če naštejem le nekaj krajev: Štore, Vojnik, Žalec, Vitanje, Rogaška Slatina. Gledalce je oče v kroniki beležil. Bilo jih je na stotine, igra pa je bila velik uspeh V krajih, kjer so gostovali, so igrali dnevno po 2 predstavi, v Žalcu pa je bilo zanimanje tolikšno, da so trikrat z gledalci napolnili šolsko telovadnico. Igro so občasno ponavljali vse do začetka junija. .Za številne prevoze je še vedno poskrbela tovarna EMO.
Vendar pa lutkarji niso počivali na lovorikah. Vzporedno so se pričeli pripravljati na naslednjo lutkovno igro. Oče je tokrat izbral Jožeta Šorna Polet na Mars. Veliko in malo raketo so jim posodili hrastniški lutkarji. Kot nagrado za uspešno sezono, so se lutkarji zbrali še avgusta. Tokrat so odšli na izlet v Logarsko dolino in nato na Kamniško sedlo. Najbolj utrjeni pa so se povzpeli na Planjavo in Brano.
S šolskim letom 1952/53 si je Silvo Košutnik poiskal delovno mesto na osnovni šoli v Celju. Z novimi reformami v industriji in šolstvu je postal položaj industrijskih šol negotov. Z vodstvom šole se je dogovoril, da bo še dalje vodil njihov lutkovni oder. Z oktobrom 1952 so pričeli z vajami. Vaj se je udeležilo 23 učencev - lutkarjev. Večinoma so bili isti kot prejšnje šolsko leto. Vaje so imeli trikrat tedensko po četrti uri popoldne. Vadili so Marsovce in ponavljali vaje za Žogico Nogico. Težišče nastopov je bil zopet čas okoli novega leta. Igri so igrali izmenoma v istih krajih, kot sem jih že omenil. Obisk je bil dober, zlasti tam, kjer so organizacijo prevzeli sami. Na koncu šolskega leta so lutkarji napravili tridnevni izlet v Julijce. Med 27. in 29. junijem so se iz Celja prek Jesenic in Vrat povzpeli na Triglav. Sestopili so preko Triglavskih jezer v Bohinj.
Slika: Lutkarji IKŠ iz Celja na Triglavu
Na fotografijah so sledeči lutkarji: Martin Vrtačnik, Pavel Tiselj, Alojz Urankar, Mirko Marušič, Marjan Pohar, Milan Nikolič, Mirko Melanšek, Franc Gorjup, Stanko Majcenovič, Jože Kovač, Silvo Košutnik kot vodja in Dušan Košutnik kot gost.
Izlet je bil istočasno tudi slovo večine aktivnih lutkarjev, ki so s tem letom končali šolanje na IKŠ:
Slika: Ob Bohinjskem jezeru
V šolskem letu 1953/54 se je pričelo delo popolnoma znova. Od stare zasedbe so ostali le Franc Gorjup, Mirko Melanšek in Viktor Adelštajn. Vsi ostali so bili novinci. Z vajami so pričeli novembra. Za začetek je Silvo Košutnik izbral manj zahtevno igro Schmoranz-a Začarani gozd. Intenzivno so vadili do konca decembra, ko so se pričele prireditve za novoletno jelko. Lutkovno igro je tokrat na harmoniko spremljal novi sodelavec, učenec Tomislav Knez
30.12. 1953 so se preizkusili pred domačo publiko. Nato so z igro obšli celjske šole. Večji poudarek so morali dati predprodaji vstopnic, ker so morali sami kriti večji del stroškov. Vez med tovarno EMO in šolo je slabela in s tem tudi finančno kritje. Težje je bilo organizirati gostovanja. Za gostovanje v Štorah je dala prevoz železarna. Organizirale so se »Svobode«, ki pa so imele širše področje dela in lutkarstvo ni bila vedno njihova prioriteta. Ponovno se je dogajalo, da je moral oče občasno za nove glave marionet zastaviti svoj denar. Vendar je to storil sedaj veliko težje. Splošno pomanjkanje v povojnih letih je močno prizadelo tudi našo družino.
Vendar lutkarji kljub težavam niso odnehali. Aprila se je Silvo Košutnik ponovno lotil vaj za igro Žogica Nogica. Marionete so imeli, pripraviti je bilo potrebno le novo ekipo lutkarjev. Sredi dela pa je 5. junija 1954 presenetila Celje katastrofalna povodenj. Šola IKŠ, kjer so imeli svoj prostor lutkarji, leži v predelu, ki je bil najbolj ogrožen. Vsi pritlični prostori, kjer je bil ves inventar lutkovnega gledališča, so bili poplavljeni. Vodni val je razbijal okna in vrata ter s sabo odnesel praktično vse. Oder, marionete, scene, rekvizite in arhiv s kroniko in teksti iger. Pri očetu doma je ostalo le nekaj glav marionet, ki bile slučajno doma. Po poplavi se ni nihče več zmenil zanje, še manj za strošek, ki jih je oče imel z njimi. Oče je verjetno zato čutil nekak dolg do domačih in se o teh marionetah ni doma nikoli govorilo. V starem kovčku so na podstrešju čakale na boljše čase. Šele po smrti staršev sem jih sestavil, uredil in doma razstavil.
Slika: Lojze Lavrič: Čarovnica in kavalir
Slika: Jurček, smrt in pes
Slika: Lojze Lavrič: zmaj
Ostale so tudi beležke za kroniko, ki jo je pisal. Na osnovi teh beležk sem tudi lahko sestavil opis dela lutkovnega gledališča na Industrijsko kovinarski šoli v Celju. Odra na šoli niso več obnavljali. Poplava je povzročila v Celju nepopisno škodo, ki so jo tedaj ocenili na preko 3 milijarde takratnih dinarjev. Mesto je bilo dobesedno v šoku in na marionete ni nekaj časa nihče pomislil. Ko so sredi 60-tih let zopet razmišljali o oživljanju lutkarstva, so bile marionete kot lutkarska zvrst že v zatonu.
Od leta 1954 je bil oče tudi honorarno zaposlen kot vzgojitelj v Domu Tončke Čečeve. Danes je to vrtec, tedaj pa so v njem gostili otroke, ki so ostali brez staršev. Tudi vojne sirote. Tu je za čisto domače potrebe zbral nekaj ročnih lutk in z njimi zaposlil mladež. Ker sem kot študent očetu med počitnicami pri delu občasno pomagal, so mi te lutke ostale v spominu. Očitno jih je oče zbral iz različnih virov. Bile so zelo raznolike po kvaliteti in izdelavi. Nekatere, zlasti glave živali, so izdelali sami. Oče je bil tu zaposlen do leta 1961. V tem času so imeli občasne predstave. Ko so otroci, ki so bili v domu kot vojne sirote odraščali in zapuščali dom, se je ta vse bolj spreminjal v vrtec. Tako ni bilo več potrebe po celodnevni zaposlitvi otrok in lastnem lutkovnem odru.
Slika: Jurček / Pavliha / kot ročna lutka
Oče je bil pri svojem delu na področju lutkarstva popoln amater. Vse njegovo delo je bilo brezplačno. Enako velja za vse njegove sodelavce. Največja nagrada za delo je bilo kosilo na gostovanju in kratek izlet po končani igralni sezoni. S takim načinom dela je lahko uspešno deloval le v okviru predvojnega Sokola. Po vojni je skušal organizirati lutkarstvo na šolah, ki so imele že večje in razgledane učence. Pri tem se je skušal opreti še na nosilce našega takratnega razvoja, to je na tako imenovano težko industrijo in rudarstvo z njihovimi SKUD-i. Pri tem je bil kar nekaj let uspešen. Ko pa je nato leta 1961 z osnovne šole prešel na Posebno šolo v Celju, je delo s prizadeto mladino zanj predstavljalo tolikšen izziv, da se mu je v celoti posvetil in za delo z lutkami ni več našel dovolj časa, denarja in motivacije.
Za delo s prizadeto mladino pa tudi za delo na področju lutkarstva, predvsem v Celju, je bil za 75-letnico odlikovan z Redom zaslug za narod s srebrnim vencem.
Dodatek
Na lutkarskih tečajih, ki jih je obiskoval, si je Silvo Košutnik beležil nekatere osnovne poudarke s predavanj. Večina se je med vojno izgubila Dva zvezka pa sta se ohranila. Iz njiju sem povzel nekatere osnovne poudarke takratnega sokolskega lutkarstva. Da so vsaj na prve tečaje imeli vpliv Čehi, je razvidno iz uporabe nekaterih čeških izrazov.
Snov tečajev je bila dokaj kompleksna in zelo strnjeno, enciklopedično, podana.
Pričeli so z zgodovino lutkarstva. Naveden je podatek, da je bilo tedaj v Sloveniji 43 sokolskih lutkovnih odrov. Nato sledi nekaj lastnosti nastopajočih marionet, ki delajo lutkovne igre privlačne: čarobnost, pravljičnost, hrabrost, čvrsto voljo, prevlado dobrega nad zlim, sonca nad senco. Igre so polne lepote, fantazije in naukov za življenje. Opisani so deli odra, lutk in vrste lutk. Precej pozornosti so posvetili vodenju lutk in ročaju za vodenje. Priporočen je bil pokončen ročaj in navedene vse mere.
Za režiserja so zapisani sledeči napotki:
- Lutkam dajemo videz resničnosti.
- Paziti moramo na vodenje in izgovorjavo.
- Branje vlog in tehniko vodenja marionet vadimo sprva ločeno.
- Režiser naj ne igra. Pazi naj na razne efekte, svetlobo, zvok, vodenje in gibanje marionet.
- Pri vajah ne smemo hiteti. Naštudirati je potrebno prizor za prizorom.
- Prostor za odrom mora biti med igralci točno razdeljen
- Paziti moramo, da ne prihaja do samovoljnega postopanja igralcev za odrom.
V času sokolskega lutkarstva so bila tehnična sredstva za podporo iger zelo skromna. Vse zvočne in druge efekte so morali improvizirati z zelo preprostimi sredstvi. Zato je bil pomemben del tečajev posvečen ravno opisu in prikazu možnosti za simulacijo efektov, ki so jih zahtevale posamezne igre. To so grom, strela, veter, dež, ropot voza, prasketanje ognja, zaklepanje vrat, če naštejem le najbolj pogoste. Sledijo še skice kulis za različne prizore in pokrajine.
Med dokumenti v očetovi zapuščini sem našel tudi nekaj listin, ki se nanašajo na lutkarstvo na celjskem. Kot del zgodovine lutkarstva jih bom delno povzel.
Tako je Ljudska prosveta Slovenije oz. njen Okrajni izvršilni odbor v Celju, dne 24. maja 1954 ustanovila posebno komisijo, ki naj bi jo sestavljali strokovnjaki za razne kulturne smeri. Društva in Svobode bi morala obveščati OIO, kdaj imajo vaje ali sestanke. OIO bi nato tja napotil ustreznega strokovnjaka, da bi tako dobil vpogled v dejavnost društva. Njegova naloga bi bila strokovna pomoč in svetovanje. Za oglede in svetovanje na področju lutkovnih odrov je bil določen Silvo Košutnik. Očitno je povodenj odplaknila tudi te namene prikritega nadzora nad društvi. 12. marca 1964 je bil ponovno lutkarski posvet. Sklical ga je Svet Svobod in prosvetnih društev Okraja Celje. Namen »Posveta vseh ljubiteljev lutkarske umetnosti« je bil oživeti priljubljeno dejavnost med našimi najmlajšimi in si izdelati konkreten program dela.
Okraje so naslednje leto dokončno ukinili in njihovo vlogo so prevzele občine. Pobuda je tako že v kali usahnila. Da bi oče aktivno sodeloval v kateri od navedenih pobud, mi ni znano. Verjetno je prvo imenovana komisija pri njem obudila misel, da bi zbiral podatke o zgodovini lutkarstva. Pisal je več znancem in bivšim sodelavcem, za katere je menil, da hranijo podatke o lutkarstvu na Celjskem. Ohranil se je le en odgovor, ki pa se mi je zdel zanimiv za širši krog.
Dopis s podatki o lutkarstvu v Šentjurju koncem 19. st. mu je poslal dr. Herbert Krtin. Do II. svet. vojne je bil okrajni glavar v Šmarju pri Jelšah. Bil je znan zbiralec starin. Pri obnovi njegove hiše v Šentjurju naj bi sodeloval tudi Jože Plečnik. V dopisu očetu navaja, da so se že koncem 19. stol. v Šentjurju z marionetnimi predstavami ukvarjali tako znani »glasbeni« družini, kot so bili šentjurski Ipavci in Švabi. Predstave so bile javne. Med igrami je omenjen tudi Faust.
Kot je videti, se je marsikaj na področju slovenskega lutkarstva dogajalo še pred njegovim uradnim rojstvom. Ipavce imajo v Šentjurju v živem spominu. V kraju imajo muzej, kipe, posnet pa je bil o njih tudi zelo uspešna televizijska nadaljevanka. Mogoče bodo kdaj čutili potrebo, da poskušajo odkriti tudi njihov pripevek na področju lutkarstva. Iztočnica bi jim lahko bilo tudi pismo dr. Herberta Krtina.
Literatura
- Gerlovič, Alenka (1979): Partizansko lutkovno gledališče, Ljubljana, Založba Borec
- Mlakar-Adamič, Jana (2007): Lutkarji in lutke, Trbovlje, Zasavski muzej
- Verdel, Helena (1987): Zgodovina slovenskega lutkarstva, Ljubljana, Mestno Gledališče Ljubljansko
- Raziskovalna naloga: Sokoli v Preboldu (1910 – 1941), Osnovna šola Prebold, Sestavili: Nejka Golič, 7.b razred devetletke, David Holobar, 7.c razred osemletke, Sara Štinek, 7.c razred osemletke, Blažka Vrsajkovič, 7.c razred osemletke. Mentorici: Pavlina Ribizel, Marjeta Strožič
- Šolska uprava IKŠ, 10 let Industrijske kovinarske šole, Tovarne emajlirane posode Celje
- Zapisi Silva Košutnika
- Izvlečki iz Sokolskega lutkarja in Vestnika Celjske sokolske župe
- Državni arhiv Slovenije
Posebno se zahvaljujem prof. Ediju Majaronu za vzpodbudo pri delu, številne koristne napotke, posredovanje dokumentov iz Državnega arhiva in pregled sestavka.
Dušan Košutnik,
Celje 14. 1. 2017