Aktualni Prešernovi nagrajenci so se na letošnji kulturni praznik že po tradiciji ves dan mudili v Kranju, Prešernovem mestu, v katerem je veliki pesnik preživel zadnja tri leta življenja in 8. februarja 1849, natanko pred 170 leti, tam našel večni počitek. Po različnih pozornostih, ki so jih za lavreate pripravili predstavniki Mestne občine Kranj in Galerije Prešernovih nagrajencev, so ti pod večer sedli še na oder Prešernovega gledališča, kjer so javnosti pokazali še svojo drugo, čisto človeško plat, odstrli so tančice s svojih ustvarjalnih procesov in predstavili pogled na aktualen trenutek slovenske kulture. Shod muz na kranjskem Parnasi je tudi letos krmarila novinarka in publicistka Patricija Maličev, prireditve pa se nista mogla udeležiti scenarist, režiser, producent, publicist in pedagog Filip Robar Dorin, ki je Prešernovo nagrado dobil za svojo ustvarjalno pot, s katero je odločno zaznamoval slovensko filmsko pokrajino, in zborovska dirigentka Martina Batič, nagrajena za koncerte, ki jih je s petimi vrhunskimi zbori poustvarila v zadnjih treh letih.

Sporočilo večera je bilo, da kultura v današnji družbi ni nekaj samoumevnega, zato se moramo o njej pogovarjati, saj brez nje kot narod in kot posamezniki ne bomo preživeli. Kulturne vsebine nas oživljajo, nam odpirajo vrata v nove svetove in nam jih pomagajo razumeti. Kultura nas napaja z energijo, lepoto in modrostjo, bogati nas in osrečuje. Kultura pa pomeni tudi prijaznost do soljudi, in želeli bi si, da bi ji v prihodnosti posvetili več pozornosti, saj je v naši družbi še marsikaj, kar je treba popraviti, začeti pa moramo kar pri sebi.

V tem duhu je zvenel tudi uvodni nagovor novega župana Mestne občine Kranj Matjaža Rakovca, ki se je retorično vprašal: »Kaj bi narod brez umetnosti? Vidim pomembno vlogo lokalne skupnosti v podpori ustvarjalcem. Naše mesto ima velik kulturni potencial, zato ni nenavadno, da se nam je porodila ideja o kandidaturi Kranja za evropsko prestolnico kulture 2025. Posamezniki, ki delujejo v kulturi, pogosto niso razumljeni in sprejeti. Nič nepričakovanega, saj so pogosto pred svojim časom, zato znajo in zmorejo pogledati tudi s kritičnim očesom. Narod, ki v teh svojih izstopajočih posameznikih, s katerimi ni vedno lahko, prepozna dragocen potencial in razvojni naboj, je bogat narod. In Slovenci smo bogat narod.«

S tem se je strinjal tudi vodja Galerije Prešernovih nagrajencev, mag. Marko Arnež, avtor pobude za zdaj že tradicionalni Shod muz na kranjskem Parnasi. Prešernove nagrajence je v govoru povabil, naj še pridejo v Kranj. »Naše mesto ostaja zvesto kulturi, v prvi vrsti poeziji Franceta Prešerna, ki je prav v njem preminil pred natanko 170 leti. Kranj se spominu na pesnika poklanja prav s tem, da medse vsako leto povabi umetnike, prejemnike najvišjih državnih nagrad s področja kulture in umetnosti. Vrsto let smo zato nagrajence gostili v Prešernovi hiši, od 2013 tudi v Prešernovem gledališču. Naj se vaše praznovanje ne zaključi z današnjim ugašanjem odrskih luči, ampak naj se 'vaš praznični trenutek podaljša vsaj še za kakšen delovni dan in naj vam oko zahrepeni po lepoti tudi na kakšen petek, ne le na svetek, na pesnika in njega poezijo pa ne pomislite le na obletnico njegove smrti', kot si je pred desetimi leti zaželel Jaroslav Skrušny,« je gostom v Prešernovem gledališču na srce položil Arnež.

Letošnji Shod muz na kranjskem Parnasi je bil še toliko bolj slovesen, saj se je srečanja s Prešernovimi nagrajenci prvič udeležil tudi premier Marjan Šarec. V svojem nagovoru, v katerem se je dotaknil tudi govora predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja na podelitvi Prešernovih nagrad v Cankarjevem domu, je med drugim poudaril: »Ta narod potrebuje tako kulturo kot vojsko, potrebuje vse segmente družbe, da lahko preživi. Menim, da je na kulturnikih, da poskušajo razumeti tudi druge, tudi nas politike. Letos smo v proračunu za slovensko kulturo namenili 32 milijonov več, toda vedno se bo našel kdo, ki bo rekel, da je to premalo ali pa da ni prav razdeljeno. Tudi sam hrepenim po tem, da bom nekoč dočakal dan, ko bodo kultura in vsi drugi segmenti družbe stopili z roko v roki naprej in ne bomo več obtoževali eden drugega, da smo krivi za to ali pa za vse težave na tem svetu. Sobivajmo, sodelujmo in vsem bo lažje!«

Pomen sodelovanja je v nadaljevanju večera močno poudarila tudi kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov, letošnja Prešernova nagrajenka za življenjsko delo, diplomirana slikarka, ki sodi med vrhunske ambasadorje slovenskega gledališča v tujini. »Moje delo je močno povezano z drugimi področji ustvarjalnosti. Brez sodelovanja ni uspehov. Je pa res, da so v zadnjem času ti procesi zelo kratki. Sama bi za kakšen zahteven projekt potrebovala leto, leto in pol, da bi se ustvarjalnost razvila, pa imam za zahtevno kostumografijo včasih na voljo le nekaj tednov,« je povedala, nato pa dodala še bolj osebno zgodbo, ki sega v njeno otroštvo. »Zelo sem si želela rdeč dežniček, kakršnega je imela moja vrstnica. Od mame sem ga nekako izsilila za rojstni dan, a ga prav kmalu pokvarila, ker sem ga povsod jemala s seboj in se z njim hvalila po ulicah Osijeka, kjer smo takrat živeli,« je začela pripoved in nadaljevala: »Ko sem to zgodbo nekoč, čez mnogo let, povedala prijateljema, sta prav tu, v Kranju, za moj šestdeseti rojstni dan naročila židano marelo. Ta dežnik zdaj občasno vzamem s seboj, z njim se rada fotografiram na priljubljenih krajih, vendar ni moj vsakdanji rekvizit, saj se bojim, da bi ga kje izgubila ali uničila.«

Tudi Dušan Kastelic, pionir 3D-animacije, prepoznaven in cenjen v svetovnem merilu – samo za svoj zadnji film Celica je prejel več kot 50 nagrad –, je avditoriju postregel z zgodbo iz otroštva. Menda je bil zaradi težav z astmo že takrat nekoliko poseben. Ni se z vrstniki lovil po vasi, ampak je raje doma risal stripe. V Zasavju je bilo včasih namreč kar dvakrat več astmatičnih otrok kot drugod. »Zasavci smo veliki lokalpatrioti in tudi astmo smo vzeli za svojo, celo ponosni smo bili na to svojo 'posebnost', češ mi vendar zdržimo več kot drugi. Kakšne Gorenjce, na primer, bi to že pokopalo ...« je bil hudomušen Kastelic, nato pa je bolj resno nadaljeval, da je umetnost vedno takšna, kakršen je njen stvaritelj: »Kot animator vem, da bo vse, kar bom delal, strašno dolgo trajalo. Vsaki stvari, ki se je bom lotil, bom moral posvetiti nekaj let. Zato morajo biti te teme takšne, da bom ob njih zdržal toliko časa. Večkrat mi ponujajo zelo dobre scenarije, pa jih zavrnem. Ne rečem, da so moji boljši, le bolj osebni so, zato lažje zdržim ob njih.« Dušan Kastelic upa, da se bo lahko kmalu lotil tudi kakšnega animiranega celovečernega filma.

Česa se bosta v kratkem lotila letošnja nagrajenca Prešernovega sklada Tina Gregorič Dekleva in Aljoša Dekleva, iz pogovora nismo izvedeli, sta pa oba poudarila, da so »arhitekti tisti, ki skozi prostor razmišljajo o svetu in družbi«. Aljoša je temu dodal: »Ko se je leta 2008 finančna kriza preselila v druge veje gospodarstva, tudi v arhitekturo, smo arhitekti dobili novo priložnost: čas za razmislek. Takrat smo se ozrli okrog sebe in ugotovili, da se je v zadnjih letih izjemno razvil množični turizem, ki pa je tako za okolje kot za družbo izjemno škodljiv.« Po daljšem premisleku sta skupaj s Tino alternativo temu dejstvu našla v t. i. nanoturizmu. »To je percepcija prostora na drugačen, trajnosten način, ki izhaja iz lokalnih posebnosti, kot je denimo podeželski turizem,« je povedala Tina Gregorič Dekleva. Nagrajena arhitekta ugotavljata, da večino grajenega okolja danes predstavljajo domovi. »Za vsakega izmed nas je dom nekaj drugačnega, za nekoga je to socialni prostor, kjer so njegovi bližnji, za nekoga je to fizični prostor, stavba, za druge gozd. Dom ti v nekem obdobju življenja pomeni fizični prostor, v nekem drugem obdobju pa nikakor ne več. Zato moramo biti zelo občutljivi, kadar snujemo domove za druge, da ugotovimo, kaj je tisto posebno v človeku, ki si želi, da mu arhitekt naredi posebno hišo,« sta zaključila.

Gotovo je prav opera že dolgo 'posebna hiša' za Tomaža Sveteta, vodilnega slovenskega ustvarjalca na področju operne glasbe, ki je doslej ustvaril že impresiven glasbeni opus. Trenutno nastajajo njegova enajsta, dvanajsta in trinajsta opera. »Menda bo prva enajsta,« se je pošalil skladatelj, ki vse do 23. leta, ko je za diplomo namesto simfonije napisal opero Kralj Malhus, ni imel posebnega odnosa do tega glasbenega žanra. Opera ga nikoli prej ni očarala, sam domneva, da morda zaradi konzervativnega okusa slovenskih opernih gledališč. Razvijal se je predvsem iščoč lastno vsebino, kajti dela drugih skladateljev so ga bolj ali manj dolgočasila. »Če bomo pri nas še naprej izvajali samo Puccinija, sodobnih slovenskih skladateljev pa ne, naj to sponzorira kar italijansko veleposlaništvo,« je bil kritičen. V pogovoru s Patricijo Maličev je zatrdil, da je prihodnost slovenske kulture v povezovanju, v tem, da se nasprotja med posamezniki in družbo zgladijo. »Nagrada Prešernovega sklada ima zame izrazito čustven pomen, ne gre toliko za ustvarjalno spodbudo, te imam dovolj, temveč za prijeten občutek, da se končno zliješ s svojim narodom, s svojo matično družbo,« je poudaril Tomaž Svete.

Med letošnjimi nagrajenci Prešernovega sklada je bil tudi 35-letni plodovit pesnik Jure Jakob, ki v svojih delih lucidno in natančno prepoznava skrivnostne kode človeške duše, narave, odmev vesolja in našega bivanja v njem. Njegova poezija je presunljiva in nebahaška, kakršen je tudi sam, skromen in ponižen: »Človeške duše smo edine priče času, v katerem prebivamo s svojimi telesi. Če pišeš iz svoje duše, pričaš o svojem času,« je povedal Jure in nadaljeval: »Ne vem sicer, ali sem svoj dosedanji umetniški svet zgradil v Vitanju, ki me je geografsko že zdavnaj zaznamovalo, ga pa gotovo zdaj tam nadgrajujem, saj se mi zdi, da sem se nekako zlil s tem krajem, v katerem čutim tudi čas, ki teče, traja in se izteka. Mislim, da samega sebe ne smeš nastaviti svetu. Skromen in ponižen si, in počakaš, da se ti svet pokaže. Poezija je dejstvo, njene možnosti pa so v 21. stoletju neskončne.«

Gotovo so tudi možnosti igralske izraznosti Maruše Majer, še ene letošnje nagrajenke Prešernovega sklada, neskončne. Kako izjemna igralka meri uspehe? »Zame je zelo pomemben odziv občinstva, saj brez tega dialoga igralci ne obstajamo, doma pač nikoli ne igram sama zase, potrebujem vsaj enega gledalca,« je šegavo poudarila in dodala: »Všeč mi je, če mi ljudje po predstavi povedo kaj lepega. Upam, da so iskreni, kot je bil v 3. semestru akademije z menoj iskren Rok Biček, ko mi je po neki študentski predstavi rekel: 'Maruša, kaj je bilo pa to?' Bolečina me je zadela naravnost v srce, ampak imel je prav.« Vera v to, kar počne, jo močno drži pokonci, pravi, je pa res, da včasih pač ne gre vse gladko. »Uprizoritvena umetnost je zelo kruta, ne prenese blefa. Gledalec zelo zelo dobro ve, ali si ti tisti trenutek z njim oziroma ali ga hočeš prepričati, da si, pa te v resnici ni. To velja tudi za kamero, enako se lahko zgodi med gledalcem in filmom,« je povedala lavreatka. Gledališče in film sta izrazito kolektivni dejavnosti, je poudarila Majerjeva: »Pri mojem delu je super, da smo lahko skupaj na odru. S tem tudi občinstvu sporočamo, da smo lahko vsi kdaj skupaj v tem našem kratkem življenju. Kot je rekel France Prešeren: 'Dolgost življenja našega je kratka.'«