- Stefan me je slišal peti, odgovarja Hussein, v mošeji Zamalek. Potem me je ogovoril.
- Stefan me je spoznal na srečanju muezinov. Organiziral ga je Urad za verske zadeve, za Stefana, da nas spozna. Muezini, ki smo bili povabljeni, smo bili izbrani zaradi kvalitete naših glasov. Stefan se je sam odločil katerega od nas bo povabil k sodelovanju, odgovarja Mansour. Med prsti vrti rožni venec. Ramadan je.
Hotel Park. 21.8. ob 12.00. Pijem kavo z mlekom, nasproti mene sedi Juliane, producentka.
Začetek ...
- Pozabite, ne morete kar iti v Kairo in reči muezinom, da stopijo na oder - odziv, ki smo ga na idejo dobili od kolegov v Berlinu. V Kairu smo o svojih načrtih najprej obvestili Urad za verske zadeve – so delodajalci večine muezinov. Pri procesu realizacije ideje sta nam bila v veliko podporo Goethe Institute in nemška ambasada v Kairu, vsekakor pa predstave ne bi mogli narediti brez finančne podpore fundacij.
Stara elektrarna. 21.8. ob 21.00. Gledam Radio Muezzin.
Začetek ... Iz teme se sliši petje muezinov.
Na odru govorite svoje zgodbe, se obrnem k prevajalki. In potem opazujem najprej Husseina in nato Mansourja, zven njunih umirjenih glasov in potem prevod.
- Hussein pravi, da na odru ne pripoveduje svoje intimne zgodbe, pač pa kolektivno zgodbo, zgodbo, ki prikazuje način življenja muslimana. Prevajalka poudari: Gre za splošno zgodbo, ki pa ni zelo osebna.
- Preden je Mansour postal muezin, je delal na očetovih poljih, potem je delal v pekarni – režiserju se je njegova zgodba zdela zelo zanimiva, opogumljal ga je, da na odru pripoveduje o svojem življenju, mi Mansourjeve besede prevede prevajalka.
Proces izbire sodelujočih, vprašam Juliane.
- Stefan je s prevajalcem obiskoval mošeje. Preden je ogovoril muezine, je moral najprej pridobiti dovoljenje Imama. Šlo je brez zapletov, čeprav so bili ljudje večinoma presenečeni, kajti muezini so 'nižji'. Goethe Institute nam je pomagal tudi pri razširitvi ideje, pa tudi muezini so se pogovarjali med seboj. Srečali smo se s približno štiridesetimi muezini, ključen pri celotnem procesu je bil casting.
Odločilen dejavnik, trenutek odločitve za akterje?
- Vsi smo prevzeli tveganje. Muezini, ker so zaposleni s strani inštitucij. Mi, ker nismo vedeli, kaj lahko pričakujemo. Pravzaprav nihče od nas ni vedel, kaj naj pričakuje. Ključnega pomena je bilo zaupanje.
Radio Muezzin. Svetlobni krog v centru odra. Vanj vstopajo:
Slepi učitelj Korana. Vsak dan se z mini busom vozi v mošejo. Pravzaprav ni popolnoma slep. Podnevi lahko hodi brez pomoči. In ne uporablja palice.
Električar. Potem ko je delal kot emigrant v Savdski Arabiji in preživel težko nesrečo, se je začel na pamet učiti Koran.
Sin egipčanskega kmeta. Nekoč voznik tanka. V mošeji vsak dan sesa preprogo.
Inženir. Ki se je naučil, kako zakodirati radijske signale pri Asuanskem visokem jezu.
Prvak v recitiranju Korana. Tudi bodibuilder. Kasete, na katerih recitira Koran, so izredno popularne med vozniki taksijev. Ker je bilo sodelovanje z njim prekinjeno, njegovo zgodbo na odru v Ljubljani odigra igralec.
Muezini pripovedujejo o svojem življenju. Orišejo svoj pogled na prihajajoče spremembe in svoje strahove povezane z njimi, piše v predstavitvenem tekstu predstave. Spregovorijo tudi o:
Ko sem začel delati kot muezin, mi je starejši mož, ki redno moli v mošeji svetoval, naj začnem nositi brado. To je tradicija, ki se prenaša že od časa Preroka. Začel sem nositi brado, ampak redno jo strižem, kajti drugače se mi vname koža, pripoveduje Mansour.
Brado sem si pustil rasti v Savdski Arabiji, kajti tudi Prerok jo je nosil, nadaljuje Abdelmoty.
Moja brada ne raste enakomerno, sceno zaključuje Hussein. Ne izgleda dobro, zato se vsakih deset dni brijem.
Publika se zasmeje. Odličen trenutek, dramaturško premišljen. Bi ga uvrstili med oseben? Avtentičen?
Kako je nastajal scenarij?
- Stefan nam je postavljal splošna vprašanja, pripravil pa je tudi specifična vprašanja za vsakogar izmed nas. Potem je izpostavil zanimive trenutke - nekateri deli naših zgodb so se mu zdeli zanimivi, nekaterih ni izbral. Če nam je predlagal nekaj, kar nam ni bilo všeč, smo to povedali. Preden smo končali s pisanjem teksta, smo imeli veliko razprav.
Hussein vstane in se počasi obrača. Nadaljuje.
- Na primer, v predstavi je del, kjer pripovedujem o sebi. Stefan je želel, da se med pripovedovanjem vrtim. Tega nisem hotel. Tudi predloga o ležanju na preprogi nismo sprejeli. To ni bilo mogoče.
Zakaj?
- Gre za to, nadaljuje Hussein, na kakšen način želimo, da se predstavi religiozni musliman. Na odru mora biti dostojanstven. Mora dajati zgled. Imeli smo veliko pogovorov o tem, kaj je prav in kaj ni.
- Nismo se na primer strinjali z delom videa, na katerem se pojavijo živali, nadaljuje Mansour. Religiozni posameznik mora biti prikazan na spoštljiv način.
Odgovornost.
- Predstavljamo model. Zato moramo biti odgovorni, odgovarja Hussein. To je bilo naše vodilo pri predstavi, to je naše vodilo tudi v našem vsakodnevnem življenju.
- Predstavljajte si zdravnika, vskoči Mansour in z roko naredi gesto kadilca, ki ljudem govori, da ne smejo kaditi, medtem ko sam kadi.
Kako se je pisala zgodba, vprašam Juliane.
- Kljub temu, da je imel Stefan jasen koncept, je bila sama zgodba odvisne od ljudi, od karakterjev, ki jih bo srečal – razvila se je skozi proces, v katerem sta bila ključna zaupanje in pogovor. Stefan je bil popolnoma odprt – ni režiser, ki bi sedel pred igralci in jim govoril, kaj naj naredijo, odgovarja Juliane. Pa tudi nastopajoči so zelo jasno povedali, kaj želijo in česa ne - in na trenutke smo bili presenečeni, brez zadržkov so nam na primer pokazali, kako molijo.
Med predstavo se sprašujem, kdo jim je izbral kostume - oziroma je to vprašanje res relevantno? In vendar, če se poigram z biografijami na odru (ne)vidnih, potem z majhno intervencijo reza v material lahko zapišem, da radio Muezzin ne govori le o muezinih, pač pa tudi o:
Režiserju. Za svoje dolgoletno delo je prejel tudi prestižno nagrado Evropske kulturne fundacije, Princess Margriet Routes Award.
Oblikovalcu zvoka, glasbeniku, producentu. Bobne je začel igrati v zgodnjih devetdesetih. Z lokalnimi bendi, v različnih četrtih Kaira.
Oblikovalcu videa. Trenutno producira svoj prvi dolgometražni film.
Dramaturginji. Zanima jo neodvisno, socialno in politično osveščeno gledališče.
Scenografu. Vizualnem umetniku. Rojen v Kairu, 1976.
Oblikovalcu svetlobe.
Asistentu režiserja. Kot neodvisni umetnik opravlja ročna dela, pleskanje in dekorativna dela, igra v gledališču in se ukvarja z vizualno scenografijo.
Predstava kot metodo ustvarjanja ponuja participacijo, horizontalno in ne več vertikalno, hierarhično strukturo procesa, kolektivno avtorstvo – soustvarjanje? Predstave. Posledično kulture? Vsakdana? Koncept mi je všeč.
Morda premešaj vrstni red biografij, je komentar prijateljice, ko bere članek v nastajanju. V predstavi so ji všeč plastični stoli in enostavna torba, ki jo nosi Hussein. Nekomu se je predstava vlekla, spet drug dodaja, da mu je bila informativna – ničesar namreč ni vedel o muezinih. S kolegico se strinjava, da naju je zmotil dramatični sound design. Dodaja, da se ne bi čudila, če bi po predstavi prodajali CD-je. In da je morda to tudi ne bi zmotilo.
Predstava je nastala kot odziv na odločitev Urada za verske zadeve, da uvede centralnega muezina. Obrnem se k prevajalki - mislite, da lahko predstava vpliva oziroma kakorkoli spremeni njihovo odločitev?
- Ne.
Odgovor tako Husseina kot Mansourja je enak. Hussein dodaja:
- Urad za verske zadeve je sprejel odločitev. Gre za neke vrste eksperiment. V Kairu je okoli 5000 mošej, ideja centralnega muezina se je porodila, ker vsi muezini nimajo šolanih glasov, med tolikimi glasovi hitro pride do prenatrpanosti - slišali naj bi se samo kvalitetni glasovi.
In gledališče?
- Gledališče je posebna umetnost. Ko nekdo stoji na odru, se odvija posebna komunikacija, čeprav publika molči, odgovarja Hussein. Lahko slišimo, čutimo komunikacijo, čeprav se publika ne smeje, čeprav ničesar ne rečejo.
Je pomembno pripovedovati svojo zgodbo?
- Hussein na to vprašanje ne more odgovoriti, mi prevede prevajalka. Sebe ne smatra za nekoga, ki lahko kompetentno govori o umetnosti. Pravi, da vprašajte Kaegija.
Vskoči Mansour:
- Ne, se odzove Mansour, to je pomembno, je komunikacija, ki vam pomaga razumeti ljudi okoli vas.
Izzivi tovrstne produkcije, vprašam Juliane.
- Nihče od nastopajočih ni imel izkušnje z gledališčem, s publiko. Potrebno je bilo veliko pojasnjevanja, na primer, da se publika ne smeje njim, da se smeje, ker so jim všeč. Potem postopki za pridobitev viz, zavarovanja – v Egiptu je postopek drugačen kot v Evropi. Delovna dovoljenja, potni listi – stojiš pred nastopajočim, ki nima potnega lista – nihče od njih pred našimi gostovanji ni potoval v drugo državo. In na začetku seveda – prepričati Ministrstvo.
Kaj je vam prinesel proces?
- Resnično neverjeten mi je bil uvid v pomen poslušanja in razumevanja. S Stefanom ne govoriva arabsko, celotna komunikacija je potekala preko prevajalcev. Pogovarjali smo se o najbolj osnovnih, enostavnih stvareh, ki so v resnici kompleksne, pogovarjali ponovno in ponovno, dokler nismo bili prepričani, da smo se resnično razumeli. Problem ni le jezik, gre za proces razumevanja kulture. In uvidiš, kaj razumevanje resnično pomeni.
Vstopi ženska. Pristopi h Husseinu, skozi plastične vrečke se zagledam v Gorenjka čokolade. Husseinu v roke položi veliko svečo oranžne barve, takšno, ki jih nosimo na grobove. Med njima steče kratek pogovor. Želim si, da bi razumela. Prevod, ki ga dobim, se mi zdi odličen, a na žalost še vedno nekoliko prekratek. Ženska se umakne. Pogledam na uro. Zadnje vprašanje. Čaka jih tehnična vaja.
Zakaj ste se odločili, da nastopite v predstavi?
- Na začetku smo bili zmedeni, odgovarja Hussein, v dlaneh še vedno težka svečo. Spraševali smo se, če naj to naredimo. Nismo vedeli, zakaj točno gre, kaj naj bi bil razlog, cilj. Ampak Stefan nas je prepričal, verjeli smo mu. In potem smo počasi začenjali razumeti. Po premieri v Kairu, Berlinu, po gostovanjih - vse bolj razumemo.
Mansour nadaljuje:
- Ljudem lahko predstavimo islamsko kulturo. Religiozne pesmi. Nekaj, kar je za njih morda čudno, česar morda ne morejo razumeti. To jim želimo približati, pomagati razumeti.
Hussein je nad odgovorom navdušen.
Motivacije so morda različne, a če se ni izgubilo v prevodu, gre za srečanje. Razumevanje. Ali pa vsaj poskus le-tega.
Bi se še kdaj odločili za nastop v gledališču, za sodelovanje pri oblikovanju zgodbe in na kakšen način?
- Ne, mislim, da ne, se nasmehne Hussein. Ko smo na odru, govorimo naše zgodbe. Mi smo muezini. Naše poslanstvo je biti muezin. Nismo šolani igralci. Povemo lahko samo eno zgodbo. Zgodbo muezina.
Tudi Mansour se nasmehne. Prikimava.
In naslednja predstava, vprašam Juliane.
- O Nemcih, obrtnikih, ki so v 18. stoletju na povabilo Katarine Velike odšli v Rusijo, da bi s svojimi tehničnimi znanji prispevali k razvoju carstva. Po 2. svetovni vojni jih je Stalin deportiral na ruski Daljni vzhod, danes jih veliko živi v Kazahstanu. Po padcu Berlinskega zidu so bili povabljeni, da se vrnejo v Nemčijo; potni list so lahko pridobili po enostavnem postopku, vendar so se ob vrnitvi srečali s številnimi problemi – zataknilo se je že pri nostrifikaciji diplom. Bo pa to tudi zgodba o olju.
Pomislim, koliko papirologije je potrebno, da se zgodi participacija. In čeprav morda koordinirana še vedno kot model ponuja so-ustvarjanja; odpira prostor za dialog in vprašanja. Sprašujem se, če bi bilo naše Ministrstvo pripravljeno participacijo uvrstiti v kategorijo relevantnega in vrhunskega umetniškega izraza.
Vsak človek ima samo eno – svojo zgodbo.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov