Kaj pričakujemo, kadar obupujemo in vendarle še gremo h kakšnemu človeku? Neko navzočnost seveda, po kateri nam bo povedano, da vendarle še obstaja smisel.
(Martin Buber)
Izhodišče za nastanek psihotrilerja Zavednonezavedno igralke in dramatičarke Drage Potočnjak je v dveh njenih predhodnih besedilih. Leta 2001 je napisala dramo Déjà vue, ki jo je pozneje priredila v psihodramo Vse lepo in prav (besedilo je bilo leta 2006 nominirano za Grumovo nagrado). Zavednonezavedno predstavlja nekakšno sintezo obeh besedil, kjer avtorica raziskovanje odnosov in njihovo odsotnost v družini prenese na polje psihiatrije, v področje »zavednonezavednega«.
Naslov Zavednonezavedno odpira različne možnosti za interpretacijo. Besedo zavedno, ki označuje prvi del naslova, je moč razumeti kot kategoričen pojem v odnosu do zavedanja in nezavedanja določenih dejanj, lahko pa jo razumemo kot oznako za tisto, kar obstaja oziroma kar izraža dokončnost ter nepreklicnost določenega dejanja. Drugi del naslova je sestavljen iz psihološke oznake nezavedno, ki je še danes predmet odprtega diskurza, tako glede obstoja kot glede same definicije. Ob vprašanju o obstoju nezavednega se je nemogoče izogniti Sigmundu Freudu, ki opozarja, da je večji del tistega, kar je za nas realno, nezavedno, večji del tistega, česar se zavedamo, pa ni realno. Freud pravi, da zavest obsega v slehernem trenutku le skromno vsebino, tako da se mora največji del tega, kar imenujemo zavestna vrednost, tako in tako najdlje nahajati v stanju latentnosti, torej v stanju psihične nezavednosti. Za razliko od Freuda Fromm trdi, da nezavedno ne obstaja, obstajajo le izkustva, ki se jih zavedamo, ali pa izkustva, ki se jih ne zavedamo.
Kljub temu da je naslov Zavednonezavedno interpretativno odprt, je ravno izostrenost v žanru tista, ki bistveno določa izhodišče za branje in uprizarjanje igre. Oznaka psihotriler, ki je kot žanr bolj značilna za film kot za gledališče, izhaja iz žanra kriminalnega filma. Ključen za razvoj trilerja ali srhljivke je poudarek na stopnjevanju napetosti oziroma suspenza; to ne vpliva nujno na razrešitev konflikta Psihotriler, ki sodi v podžanr srhljivke, dodaja suspenzu razsežnost na področju psiholoških travm protagonistov. Po mnenju Bojana Kavčiča se posveča predvsem psihološkim razsežnostim agresivnosti ali ogroženosti individuuma. »Pogosto gre za filmsko študijo odtujenosti in njenih vidnih manifestacij v nasilju, le izjemoma pa za psihološko analizo patološkega primera, zakaj meja med objektivnim in subjektivnim je praviloma preveč zabrisana, da bi omogočala takšen nevtralen, ΄znanstven pristop΄.« Zavednonezavedno je takšna izjema, saj je analizi patologije dveh glavnih oseb znotraj samega besedila posvečeno veliko pozornosti. Druga značilnost psihotrilerja je vdor v intimo, v varno okolje, ki se z vpeljavo grožnje spremeni v nedomačnost, v prostor eksistenčnega strahu.
Linearna struktura psihotrilerja Zavednonezavedno je zgrajena na podlagi sosledja dni (od petka popoldne do nedelje zvečer), pri čemer se z vsakim dnem oziroma delom dneva razkriva del mozaika, ki razrešuje vprašanje o povezanosti med glavnima likoma, o njuni preteklosti, travmah in možnih razrešitvah, ki se sprevračajo v negotovost in napetost situacije.
Prostor dogajanja je zasebna psihiatrična ordinacija doktorja Josipa, ki ravno končuje svoj delovnik, ko se pojavi Filip. Josip se ga poskuša čim prej znebiti. Vendar je moč Filipove navzočnosti v njegovi nedefiniranosti – je Filip prišel po pomoč ali s kakšnim povsem drugim namenom in kdo pravzaprav je? »Filip… pa Jošt. […] Enkrat eden, drugič … oba,« reče Filip. Ko postaja situacija vse bolj nenavadna, ponudi v skladu z žanrskimi zakonitostmi možnost izhoda oziroma razrešitve, vendar Josip to presliši, kar se izkaže za usodno. »Poslušajte me, vam bo še prav prišlo,« Filip opozori Josipa, ki pa se za njegove besede in uganke ne zmeni. »Morala bova pospešit ΄terapijo΄. In tisto, kar ste prejle tako vehementno potlačili, nekako spet izbezat iz vas. Obstaja le vprašanje načina. Ki je zaenkrat lahko še stvar dogovora. Zato … karte na mizo, stari.« Sledi igra preobratov, preigravanj z resnico in lažjo, z zanikanjem, igra, ki se spremeni v večdnevno agonijo.
Izhodišče obeh glavnih likov psihotrilerja Zavednonezavedno moramo iskati v občutku nepopolnosti. Filipova tesnoba in njegovi preskoki znotraj različnih duševnih stanj so posledica jeze, ki se je razvila v prezir. »Odsotnosti se ne plačuje z denarjem!« Filip opomni Josipa, in čeprav ga ta skuša prepričati, da bi se lahko o vsem normalno pogovorila, mu Filip ne more verjeti, saj Josip še vedno ne prevzame odgovornosti. Josip gleda nanj z izrazito analitično distanco, zaradi katere zavrača kakršnokoli možnost lastne napake: »Na vašem mestu bi bil previden in bi upošteval le tisto, kar se da dokazat. Posledice zgrešenih obtožb se lahko izkažejo kot katastrofalne,« se glasi njegova replika. Za razliko od Filipa je Josip svojo nepopolnost izkusil in potlačil v trenutku, ko je doživel soočenje z neodgovornostjo. Njegov modus vivendi temelji na načelu, da je stokrat ponovljena laž resnica.
»JOSIP: Niste!
FILIP: Kaj boš naredil, če sem res … Mislim, če bi jaz …
JOSIP: Zagotovo vem, da niste!«
Na obtožbe se Josip odziva s hladno indiferentnostjo ter občutkom superiornosti. Nič nenavadnega, da ga avtorica v eni izmed zgodnjih različic drame označi za inženirja duš.
Leitmotiv psihotrilerja Zavednonezavedno je prebuditi vest. Filip v Josipu išče skorajda ontološki dokaz za potrditev svojega lastnega mesta v tem svetu. Za takšno potrditev bi Filipu zadoščala že ena beseda, ki pa je Josip nikakor ne more izreči. V sklepnem dejanju se izkaže, da je Filip v tisto, kar je trdil že od samega začetka: »Enkrat eden, drugič … oba.« V kontekstu psihotrilerja mora konec vedno slediti naraščajočemu občutku napetosti in mora zato v dramaturškem smislu predstavljati vrhunec. Če do razrešitve konflikta ne pride in je vzpostavljeno obstoječe stanje ali nakazano podaljševanje agonije, je zaključek pogosto diametralna slika začetka. Ključnega pomena postanejo za gledalce in bralce informacije. Izpeljava psihotrilerja Zavednonezavedno zahteva aktivnega bralca oziroma gledalca, ki iz nabora informacij na koncu sestavi celostno podobo. Ključ za razrešitev konfliktne situacije med likoma je v njuni medsebojni povezanosti, v katero ne znata vstopiti. Josip je svojo identiteto izgubil, Filip pa se s svojo vseskozi poigrava, dokler oba ne končata v stanju zavednonezavednega.
(Iz gledališkega lista uprizoritve)