Uprizoritev Rdeča kapuca ste z avtorico besedila in dramaturginjo Majo Borin najavili kot "novodobni pravljični triler s songi za vse generacije, priporočljivo za starejše od 9 let". Torej bo to vse prej kot zgodba za majhne otroke, ki jim ponujamo Grimmovo Rdečo kapico?
Sprva se mi je zdelo, da je Rdeča kapica najbolj banalna, najbolj enostavna od vseh pravljic, s katerimi sem se doslej ukvarjala, in da na prvo žogo ne nudi prostora, ki bi ga lahko danes ponudil otroku kot zanimivega. A redki vedo, da sta se brata Grimm, ko sta pisala to pravljico, oprla na več stoletij starejšo Babičino zgodbo. To je zgodba, ki so si jo med šivanjem pripovedovale ženske na jugu Francije in severu Italije. Skupno z Grimmovo pravljico ima le to, da gre deklica skozi gozd do babice in na poti sreča volka. V tem ljudskem izročilu je deklica izredno inteligentna mlada oseba, ki volka prelisiči in se izmuzne iz babičine hiše.
Rdeča kapica, ki so jo kasneje zapisali Charles Perrault - ki jo je tako prvi poimenoval - in brata Grimm, je bila prilagojena kriterijem družbe v njihovem času. Grimmovo verzijo pravljice dojemam kot leksikon obnašanja deklet v meščanskem okolju 19. stoletja, torej polno moraliziranja, sugestij, kaj ženska sme in kaj ne. Zato za današnjo mladino ni več zanimiva, saj so se časi močno spremenili. Ko mi je umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski ponudil sodelovanje, sem vztrajala, da se moja Rdeča kapica odmakne od pravljice bratov Grimm, saj z njo nimamo otrokom več kaj povedati.
Koliko je torej ostalo v uprizoritvi pravljice bratov Grimm, kot jo vsi poznamo?
Zelo malo. Zahvaljujoč sijajni dramaturginji Drame SNG Maribor Maji Borin je Rdeča kapica postala Rdeča kapuca, protagonistka, ki gre po stopinjah junakinj iz Odvratnih rim Roalda Dahla - stvari vzame v svoje roke in se sama reši iz situacij, v katerih se je znašla. Skozi zgodbo odraste, problemi, s katerimi se srečuje, pa niso le ženski, mladostniški, ampak univerzalno človeški.
Precej feminističen pristop torej?
V bistvu res. Vse tri ženske v naši zgodbi na koncu vzamejo stvari v svoje roke ter rešijo zgodbo tako, kot mislijo, da je treba. One so tiste, ki ponudijo roko svojemu princu in ga povlečejo iz težave. Mislim, da je pomembno govoriti tudi o družinskih vrednotah, težavah osamosvajanja mladih, pomenu prijateljstva in bolečini izdaje. Vse skupaj je postavljeno v okvir trilerja z zelo napeto zgodbo, ki bo zagotovo pritegnila mlado občinstvo 21. stoletja.
Predstave za otroke in mladino so v dramskih gledališčih velikokrat postavljene v ozadje, čeprav imajo velik vpliv na bodoče generacije občinstva. Kako jih vi dojemate? Kaže, da nimate predsodkov do teh predstav.
Na Hrvaškem je povsem drugačen odnos do teh predstav kot slišim, da tu v Sloveniji. Pri nas se zelo veliko vlaga v predstave za otroke in mladino, še posebej v uveljavljenih gledaliških hišah, saj se s tem vzgaja in pridobiva novo občinstvo. Mladim se pokaže, kaj vse jim gledališki prostor lahko ponudi in jim odpre prostor popolnoma drugačnega dojemanja sveta, zabave, lepote, ki je ne moreš dobiti na mobilnem telefonu ali svetovnem spletu. Če tega ne bi delali, bi sčasoma ostali brez občinstva. Tudi zato morajo biti te predstave kakovostne in brez popuščanja.
V svoji karieri ste podpisali več uspešnih uprizoritev, s podobno uprizoritvijo za vse generacije Čarovnik iz Oza v Zagrebškem gledališču mladih (ZKM) polnite dvorane. Čemu pripisujete priljubljenost te predstave?
Tudi tam smo popolnoma rekonstruirali zgodbo. Postavili smo jo v kontekst likov, ki se borijo za svoj položaj v predstavi, kar je prineslo izjemno igralsko igro. Tako kot Rdeča kapuca tudi Doroteja sama odloča o svoji usodi in se sama reši iz težav. Tudi sicer moje predstave dajejo veliko težo igralcem. Ne da so igralci v funkciji moje režije, ampak so oni navdih zame.
Lani ste beležili 30 let umetniškega delovanja. Na katere projekte ste najbolj ponosni?
O tem je težko govoriti, a vsekakor je treba omeniti Poljub ženske pajka po romanu Manuela Piuga, ki sem ga režirala za gledališče Gavella v Zagrebu v času, ko so bile zgodbe o odnosu med moškima nesprejemljive. Izpostavila bi tudi Ljubezenska pisma Stalinu, ki nas je popeljala v številne gledališke hiše, tudi Madrid. Iz zadnjega obdobja pa seveda Čarovnik iz Oza, ki je tudi mene osebno presenetil, kaj vse smo uspeli v tem norem koronskem času sporočiti.
Kako je prišlo do sodelovanja s Slovenskim narodnim gledališčem (SNG) Maribor? Maribor je sicer zapisan v vaši DNK. Tukaj je živel vaš praded, odvetnik Henrik Haas, javnosti je danes bolj znana njegova hči, Herta Haas. Čutite kakšno navezanost na to mesto?
Moje sodelovanje z mariborsko Dramo je bilo dejansko odločitev iz srca. Po uspehu Čarovnika iz Oza sem se želela preusmeriti v projekte za odraslo občinstvo, a ko me je Popovski poklical, sem takoj privolila, saj sem si že od nekdaj želela delati v Mariboru. Na to mesto smo z družino zelo navezani. Trudim se mu pokloniti dobro predstavo in tako upravičiti zaupanje. Rada se sprehajam po ulicah, kjer se je sprehajala moja babica, dramski ansambel je fantastičen. Vsi so me lepo sprejeli in tu se res zelo dobro počutim.
Kako vas zaznamuje priimek - vam je bila kdaj teža dedka Josipa Broza prevelika, ste jo kdaj hoteli odložiti? Vaša hči Sara je ne dolgo nazaj prevzela babičin priimek Haas.
Profesionalno me je priimek še najmanj obremenjeval. Naš svet je specifičen in po mojem vedenju ne vsebuje možnosti, da napreduješ ali nazaduješ zaradi svojega priimka. Prostaki in kreteni so sicer povsod, a še vedno mislim, da je gledališče prostor, kjer priimek ni pomemben. Na svojo družino sem zelo ponosna, a mislim, da mora ljudi zanimati predvsem to, kar delam. Podpiram pa odločitev hčerke, saj pravzaprav babičinega priimka nima nihče in ji je tako na nek način izrazila spoštovanje, saj je bila babica izjemna ženska.
Bili ste balerina, a ste zaradi morali baletni karieri zaradi poškodbe odpovedati. Nato ste se vpisali na študij režije. Kako vaše baletno ozadje vpliva na vaše režijsko delo?
V mojih predstavah je gib zelo pomemben. Temu posvečam veliko pozornosti, da ni nič prepuščeno naključju ali improvizaciji. Nimam več potrebe, da bi se na ta način tudi sama izražala, a imam zelo dober občutek za prostor, saj sem bila tudi sama nekoč na odru. Usoda me je povedla v drugo smer, a mislim, da ima vsaka stvar svoj namen.
Pogovarjala se je Andreja Seršen Dobaj.