Stanisław Ignacy Witkiewicz sodi med najbolj cenjene in provokativne poljske avtorje 20. stoletja. Vsestranski umetnik in filozof, sopotnik avantgard, a izrazit individualist in obstranec še danes ob vsakem novem branju preseneča s svojo pronicljivostjo, duhovito izvirnostjo in ne nazadnje s svojimi preroškimi vizijami.

Mati je družinska drama o zapletenem odnosu med ostarelo, ovdovelo in obubožano aristokratko Janino Jeguljevsko (Silva Čušin) in njenim sinom Leonom Jeguljevskim (Nejc Cijan Garlatti), mladim idealistom in ambicioznim mislecem, ki spozna, da se je človeštvo znašlo na robu propada. Leon je utopist z jasno idejo, zaveda se problema današnjega sveta, in prepričan je, da lahko kot posameznik s svojim intelektom ustavi ta propad in dokončno katastrofo. Verjame, da je prav on poklican, da s pomočjo svojih filozofskih konceptov odreši svet, pri tem pa mirno dovoli, da ga vzdržuje mati z ročnimi deli, ki ji močno načenjajo vid. Ironijo tega razmerja stopnjuje zapletena psihološka razsežnost odnosa med sinom in materjo. »S tem odnosom, ki predstavlja številne točke prešitja skozi pretežni del uprizoritve, se vzpostavlja osnovni dispozitiv, ki generira tako intimne problemske sklope, kot je vprašanje, kaj je vloga intelektualca in umetnika v današnji družbi in kakšen je njegov položaj, pa tudi vprašanja umetniških paradigem: kakšno umetnost potrebujemo v tem trenutku in ali ima ta dejanski vpliv na družbo in na posameznika,« v dramaturški razčlembi, objavljeni v gledališkem listu Matere, razmišlja njegova urednica in dramaturginja uprizoritve Eva Kraševec.

Ko se sin s pomočjo privržene zaročenke (igra jo Maša Derganc) odloči za javno delovanje, se ta groteskna družinska drama preseli na polje političnega. »Mati spregovori po eni strani o širšem družbenem ustroju in njegovih mehanizmih, po drugi pa o skrajni intimi posameznika, razpetega med ideološki boj, vsakodnevno ekonomsko realnost in lastno čustvenost,« je v napovedi uprizoritve napovedal režiser Juš Zidar. »Witkacy absolutno verjame, in to idejo prenaša preko drame tudi Leon, da obstaja rešitev v umetnosti, humanizmu, intelektualni dejavnosti človeka, ki edina v človeku vzbuja občutek individualnosti, ga sooča z vprašanjem in smislom bivanja in je zato esencialna za preživetje kreativnega potenciala in preživetje človeka kot samosvoje entitete. Mislim, da se je s tem sporočilom nujno soočati v času, ki poskuša na vsak način diskreditirati umetnost kot ne nujno dejavnost, ki skuša označiti humanizem kot nepomembno dejavnost, ki več ne zna vrednotiti simbolnega in humanističnega postulata dela, zato ker niso tržni oziroma dobičkonosni, čemur se ta svet ta hip radikalno podreja,« poudari Juš Zidar in še doda: »Brezperspektivnost mladih Leonov, humanistični kriki po etični ureditvi sveta, ki nemočno odzvanjajo v ušesih nosilcev globalnega kapitala, in žrtvovanje starejših generacij za preživetveni minimum mlajših niso več katastrofični nadrealistični izleti v iskanju novih umetnostnih form, temveč delujejo bistveno bolj realistično kot v času nastanka besedila.«

Jezik dramskega besedila je zelo bogat in sega od vsakodnevnih banalnosti do visokoletečih teorij. Dve bistveni prvini Witkiewiczevega jezika, ki ju je Darja Dominkuš prenesla v slovenščino, sta humor in obilo (samo)ironije ter strast po artikulaciji. »Zanj in za njegove junake bi lahko rekli 'artikuliram se, torej sem'. Dokler poskušam izraziti svoje bistvo, tudi bivam, v najbolj popolni meri, kolikor je to mogoče. Ko to sposobnost zgubim, ko začnem blebetati, govoriti nesmiselne stavke, propadem. In to pot od visoke artikulacije do nemočnega stokanja tako ali drugače prehodi večina njegovih junakov. Obenem pa seveda samo upam, da bodo tudi igralci pri izgovarjanju teh besed vsaj približno toliko uživali, kot sem jaz pri prevajanju,« je o procesu prevajanja Witkacyjeve igre Matka v video predstavitvi uprizoritve povedala Darja Dominkuš.