Danes, ko bolj kot kdaj koli živimo v svetu slepil, čeprav obdani z neskončnimi možnostmi spoznanj, smo vse bolj zaklenjeni v omejujoče okvire svojega uma in oslepljeni z vsemogočnostjo razuma. Odtujeni od narave, njenih ritmov in zakonov, v hrupu sveta ne prepoznamo več niti samih sebe. Zdi se, kot da lebdimo v neki navidezni resničnosti, zato je bolj kot kdaj koli dobrodošel razmislek o tem, kdo smo. Najvišja stopnja védenja tako v taoistični kot tudi sokratski filozofiji, do katere nas lahko pripelje naša misel, je »vedeti svojo nevednost«; vednost o tem, da ne vemo, je najvišja stopnja spoznanja.

»Največji sovražnik, ki ga lahko srečaš, si vedno ti sam ... In ob tebi gre pot, ob tvojih sedmih demonih! Moraš zgoreti v svojem lastnem ognju. Kako hočeš se znova roditi, če se nisi prej razpršil v pepel?« (Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra)

Po Jungu imajo ljudje neverjetno nagnjenje k temu, da bi se znebili samih sebe. Ego, otoček zavesti v morju nezavednega, je v neprestanem konfliktu s svojo »senco«, z nezavednimi, potlačenimi vsebinami v nas, ki vplivajo na večino naših odzivov. Sporočila nezavednega so pomembnejša, kot prizna večina ljudi. Človek današnjega časa je ojačal predvsem voljo, malodane vse, kar si zamisli, je sposoben tudi uresničiti, a trpi zaradi velikega pomanjkanja samorefleksije. Ne zaveda se, da je še vedno v oblasti sil, ki jih ni sposoben nadzorovati, prikriti »demoni« ga navdajajo z nemirom, preganjajo s strahovi, a zateka se k rešitvam, ki ga vodijo k zasvojenosti. Človek sicer rad verjame, da je gospodar svoje duše, a dokler ni sposoben nadzorovati svojih razpoloženj in čustev in se ne zaveda številnih nezavednih dejavnikov v sebi, ni sam svoj gospodar.

»Svojo lastno senco mečem na svojo pot, ker imam svetilko, ki še ni prižgana!« (R. Tagore)

Pri večini ljudi je travmatična ali negativna stran osebnosti nezavedna. V preteklosti so ljudje uprizarjali različne rituale iniciacije, očiščenja od omejujočih vzorcev, da so prešli na zrelejšo stopnjo razvoja. Neke vrste mistično potovanje v osvoboditev, ko moraš notranje preseči stare vrednote na samotni poti samorefleksije, poznajo mnoge tradicije. Psihične rasti ne moremo vedno sprožiti z zavestnim naporom volje. Življenje nam pogosto postreže z vrsto bolečih spoznanj, da nam pokaže, kaj je z našimi zavestnimi stališči narobe. Ego se upira, si išče izgovore, kaže s prstom na druge. Zato je Attarjev »ptičji let skozi puščavo« več kot poučen tudi za današnjega človeka.