Predstava po motivih del Samuela Becketta

Ne napišem niti stavka, ne da bi si rekel: »Vse je laž!« Tako potem vem, da sem imel prav. Šel sem v hišo in napisal: »Polnoč je. Dež udarja na okna.« Ni bila polnoč. Ni deževalo. Umetnost nima nobene povezave z jasnostjo, ne gnete po jasnosti in ne ustvarja jasnosti. Najprej zapleši. Misli kasneje. Tak je naravni red. (Samuel Beckett)

rečem
Ne glede na številne interpretacije del Samuela Becketta je prav on tisti, ki opozarja, da nima smisla iskati smisla v njegovih delih, ker ni ne skrit in ne prikrit. Vse je na površini in površina je vse, kar je treba upoštevati. Ničesar ni, kar bi bilo treba poudariti ali jasneje izraziti. Ne bomo uporabili slike, da govorimo o njem, saj ne obstaja slika, ki bi nadomestila tisoč besed.
Oni so prevajalci, tolmači, »interpreters.« Oni tolmačijo predavanje o njem. Oni se prilagodijo, prisluhnejo, počakajo, strmijo. Oni so v svojih kabinah in opravljajo svoje delo. Rečejo, kar jim rečejo, naj rečejo. Oni morajo nadaljevati, ker če se ustavijo, jih ni. Obvladujejo se. Ne slišijo budilke. Spijo pregloboko, da bi se zbudili za trenutek, ki so ga zamudili. Z vsako besedo, ki jo izrečejo, nekaj oziroma nekoga zastopajo. Če to imenujemo nekaj, s tem že rečemo preveč. Če rečemo nekoga, je vprašanje, koga. Njihovo ime drsi in se spreminja z vsakim govorcem posebej; je votlo mesto; posoda brez vsebine, lebdeči označevalec. Nepomembno. Oni so Neimenljivi.

kar mi rečejo
Veliko se pričakuje od enega samega stvora; pravkar vdihuje, samo še zadušiti se mora. Prsi se širijo in spuščajo, obraba dobro napreduje, nesreča se širi od zgoraj navzdol, kmalu bo imela noge, lahko se bo plazila. Ne vdihuje še in nikoli ne bo. Nič ne more misliti, nič presojati, ampak raznovrstno mesovje, ki ga sestavlja, bo naredilo svoje, poskušalo bo iti tja, kjer se zdi, da je mir, sesulo se bo, ko ne bo več trpelo ali ne bo moglo več trpeti. Njegova edina moč je v tem, da ne more biti pazljiv, da ne razume, kaj hočejo. Ampak on ob hrupu trpi in ve, da je to glas, in ga razume. Nekaj besed, nekaj intonacij. Čeprav nikoli ne zmore doseči originala. On je lapsus. Kopija. Potvorba. Dvojna pentlja za vsako ceno. Reči, ki jih reče, so od drugje. Ampak on je tukaj in nikoli ni bil drugje, prihodnost pa je seveda negotova.
 
naj rečem
Učilnica. Sedim za mizo, v prvi vrsti. Učitelja ni in komaj čakam zvonec, da je konec. Stečem ven. Vidim jadrnico. Utopljenca. Najdem truplo, ki plava. Bolj ko kričim, da slišim tišino, več je besed, ki mi jo oddaljujejo. Ne morem se odlepiti od odmeva, pobegniti pred sabo. V predor. V vodo, ki miruje, iz katere gre vlak. Voham cvrtje. Vidim posamezne dele telesa. Slišim, kako se koščki razletijo. Nenehno govorim, ampak ne vem, kaj govorim, ne vem, kaj hočem povedati, kdo sem, kje sedim. Hočem se spomniti enega samega prostora. Reka. Drevo. Sedim. Vem, da sem jaz, cesta, ogromna pečina nad morjem, puščava, v kateri se počutim brezčasnega in hkrati popolnoma majhnega. Za hip se ustavim. Spijem požirek vode. Kot da ne znam nadaljevati.

***
Beton Ltd.
Beton Ltd. sestavljajo aktivni člani skupine Betontanc, ki jo je v začetku devetdesetih ustanovil režiser Matjaž Pograjc in je vse od takrat eden vodilnih slovenskih kolektivov na področju sodobnih scenskih umetnosti. Primož Bezjak, Branko Jordan in Katarina Stegnar septembra 2010 v produkciji zavoda Bunker naredijo prvi skupni avtorski projekt Tam daleč stran (Uvod v ego-logijo) pod imenom Beton Ltd, ki se pomensko nanaša na družbo z omejeno odgovornostjo. Predstava Rečem, kar mi rečejo, naj rečem, v kateri se jim pridruži Daša Doberšek, je njihov drugi skupni projekt in prvi v okviru Anton Podbevšek Teatra. Avtorji, ki sodelujejo že od študija na AGRFT, so prepoznavni in izkušeni ustvarjalci tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisnih produkcij.

Kolektiv Beton Ltd. se problematik sodobnega sveta vsakič znova loteva z dobršno mero samorefleksije in humorja, z inovativnimi uprizoritvenimi načini in postopki. Izhodišče predstave Rečem, kar mi rečejo, naj rečem so Beckettovi Neimenljivi in mehanizem simultanega prevajanja, ki omogoča »prevod generacije«, ki živi v času dvomov, tesnob, strahu in nekakšne neotipljive grozovitosti, podrejena diktatu nenehnega samospraševanja, samoprepričevanja in preverjanja lastne identitete.

Nadaljevanje poetike Beton Ltd. se najbolj neposredno navezuje predvsem na vprašanje ego-logije kot strašljivega statusa quo, pri čemer vest, zavest in odgovornost do sveta ali mesta drugega v njem ne igrajo več nobene druge vloge od tiste, da služi podrejanju zunanjim pravilom. Pri tem ne gre toliko za novo estetiko, temveč bolj za »stanje«, v katerem delujemo in ki ga ne (z)moremo več soustvarjati. Umetnost pač nima nobene veze z jasnostjo – ne glede na to, koliko nas slednja zanima ali se nas (ne)posredno dotika.

Primož Bezjak (Maribor, 1977) je igralec, plesalec, performer in diplomant AGRFT. V gledališkem prostoru je navzoč od leta 1999, ko je postal član skupine Betontanc. Od takrat je aktiven tako v okviru gledaliških institucij kot neodvisne plesne in gledališke produkcije, v mednarodnih koprodukcijah in na filmu. Od leta 2008 je stalni član Slovenskega mladinskega gledališča.

Daša Doberšek (Moskva, 1976) je performerka in igralka, diplomantka AGRFT, ki je po končanem študiju odšla na enoletni podiplomski študij v London (The Central School of Speech and Drama). Od leta 1998 naprej je sodelovala v številnih institucionalnih gledaliških predstavah in neodvisnih produkcijah. Od leta 2002 je stalna članica skupine Betontanc, od leta 2007 je zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču.

Branko Jordan (Novo mesto, 1977) je performer in igralec, diplomant AGRFT, ki se je po končanem študiju izobraževal na International School of Theatre Antropology. Je nekdanji član SLG Celje in PG Kranj, od leta 2009 pa stalni član Drame SNG Maribor. Od leta 2000 je član skupine skupine Betontanc, poleg tega sodeluje tudi v drugih gledaliških projektih, mednarodnih koprodukcijah, na filmu in radiu.

Katarina Stegnar (Ljubljana, 1976) je igralka, plesalka in performerka, diplomantka AGRFT in ena najbolj vsestranskih gledaliških ustvarjalk, ki deluje tako v okviru institucionalnih gledališč kot neodvisne produkcije. Skozi čas je razvila svojevrstno uprizoritveno polje, v katerem raziskuje načine scenske predstavitve in problematizira tako lastno ustvarjalnost kot medij, v katerem se izraža. Od leta 1999 je stalna članica skupine Betontanc, od leta 2004 skupine Via Negativa.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)