Vzeti mitološke zgodbe z namenom, da bi si jih prilastil … Da bi za predstavo pregnetel njihove pomene s svojim razmislekom in s svojim jezikom … To je, kot bi delal v stalnem hrupu glasov, ki ti vztrajno prišepetavajo to, kar so o temi pred tabo že povedali in razmislili drugi. Ko gre za pripovedovanje nečesa tako starega, tako prežvečenega in tako pozabljenega, kot so mitološke zgodbe, ustvarjalec ne more biti nikoli zares prepričan, da so misli, ki jih izreka, sploh zares njegove.

Ta razglašeni zbor glasov in misli – tehtnih, banalnih, nepremišljenih, posmehljivih, duhovitih, žaljivih, takih, ki bi radi gledalce ganili, pa so samo patetični, in takih, ki bi morali biti patetični, pa čudno ganejo – samo čaka, da nekdo odpre skrinjico in jih spusti na plano.

Uroš Kaurin se je odločil postati ta Pandora – dobromisleča in radodarna, a prav zato amaterska pripovedovalka. Je tudi lepa lutka, izdelana samo zato, da bi razpadla in da bi bili njeni udi orodje za pripovedovanje zgodb drugih. In je glas Publija Ovidija Nasa – mojstra zapletenega verza in misli, ki lepo zvenijo, a se z njimi ponekod težko strinja. Po potrebi je še Jazon, Medeja, Faeton, Helij, Eho ali Narcis. Zdržati vse te glasove hkrati je tako smelo in preambiciozno hkrati, da bi mogoče lahko bilo že tragično.

Povezava: PDF Gledališkega lista