Dramaturginja radijske igre je bila Vilma Štritof, tonska mojstrica Metka Rojc, avtor izvirne glasbe in korepetitor Lojze Lebič ter asistentka režije Daša Dovžan. V vlogah nastopajo igralke Violeta Tomič, Nataša Tič Ralijan, Silva Čušin in Štefka Drolc.
Kot so zapisali v Fundaciji Rudi Šeligo, jih veseli, da se tudi na tak način omogoča lažjo dostopnost literarnih del Šeliga. Obenem se posebej zahvaljujejo Gabrijeli Gruden, urednici igranega programa 3. programa Radia Slovenija, programa ARS, za trud in zavzetost pri objavi dostopnosti gradiv.
Povezava: Rdeči plašči Saturnovih svečenikov, radijska igra
***
Vesna Jurca Tadel: Vprašljiva polarnost
(ob krstni uprizoritvi drame Kamenje bi zagorelo, SNG Drama Ljubljana, sezona 1999/2000)
Najnovejša drama Rudija Šeliga Kamenje bi zagorelo, ki je v začetku pomladi doživela krstno uprizoritev v ljubljanski Drami, je skorajda nekoliko zbegala slovensko gledališko kritiko in teorijo. To je razvidno tako iz spremnih analiz v gledališkem listu kot iz po premieri objavljenih kritiških zapisov. Šeligo je s tem tekstom zastavil veliko uganko, za katero si noben od avtorjev, ki so o njej pisali, ne upa trditi, da jo je dokončno razvozlal. Skoraj vsi jo opazujejo s spoštljive razdalje in se ji na razne načine poskušajo približati, a vsem kot da se pri eni ali drugi luknji nekaj bistvenega izmuzne.
Sedanja faza Šeligove ustvarjalnosti kaže izrazit odklon od prejšnjega, predosamosvojitvenega obdobja, za katero je bil značilen praviloma precej direkten in radikalen družbeni angažma. Po skoraj desetletje dolgem umetniškem molku, ko se je avtor posvečal čisto drugi plati ustvarjanja, je bila drama Razveza ali Sveta sarmatska kri, uprizorjena v mariborski Drami, precej ponesrečen in preobložen poskus parodiranja nedavne vojne na Balkanu.
Potem je nastalo Kamenje bi zagorelo; najprej (že leta 1995) kot radijska igra Rdeči plašči Saturnovih svečenikov, ki jo je kasneje predelal v gledališko igro Tri neveste, potem pa ji je dodal še drugi del Trije hotljivci ... (se nadaljuje)
Povezava: Celotno besedilo
***
Janez Pipan, Vilma Štritof Cretnik: Za svoje hude reči človek potrebuje drugega, pogovor z Rudijem Šeligom
(ob krstni uprizoritvi drame Kamenje bi zagorelo, SNG Drama Ljubljana, sezona 1999/2000)
RŠ: Kar zadeva motive: obsedla me je neka "podoba", nemožnost petja... Zdi se mi, da sem poslušal sodobno rusko glasbo, najbrž je bila Gubajdulina. Razmišljal sem, kaj je s tem "postmodernizmom", ki se trudi na ruševinah glasbenega modernizma (npr. Stockhausen ali Globokar) vzpostaviti, tako rekoč nanovo rekonstruirati vse elemente glasbene stavbe. Mislil sem nekako takole: razlega se čuden čas, pod katerim je težko peti in ki nekako podstavlja cokle novi glasbi; hudič razpreda mreže, v glasbila in grla tlači dušilce, da se pojavljajo samo fragmenti in se melodična linija takoj ko se zasnuje, že ukine; ostajajo samo še vertikale, težke harmonije... Četudi je čutiti izjemen napor skladateljice - recimo, da je bila res Zofija Gubajdulina - da bi iz zvočnega kaosa vendarle potegnila "celoto glasbe", ne gre in ne gre...
Mislim, da je bil to prvotni motiv, ki je — kot se spodobi - pozneje padel v "postopek" preobrazb... Nastal je zbor, ki se trudi peti, pa ne more. Tem pričujočim pevkam je zdaj naloženo, da morajo izbrskati, kaj je tisto, kar jih blokira, kaj jih ovira, da enostavno ne morejo peti. To je najbolj preprosta razlaga Treh nevest. Kaj več, torej, kaj je prišlo vmes, katere so pomenske plasti - še enkrat: to mi ni dostopno, še zmerom mi je na diskurzivnem nivoju jasno samo to, kar sem povedal: zberejo se na vaji, mučijo se, trudijo se ugotoviti, kaj je zdaj to, da ne morejo.
Ko sem to naredil — in to je bila odrska verzija radijske igre z naslovom Rdeči plašči Saturnovih svečenikov ... (se nadaljuje)
Povezava: Celotno besedilo