Miha Mazzini: Pot domov

ALOIS: ... moja glava ... postane čudna ... samo spim in ... se ne spomnim več nanjo ... Ne, ne, ni res. Saj se spomnim, se spomnim, ampak nimam moči ... Kot da bi se je spominjal iz sanj, ne pa iz, ne pa iz resnice. Tega pa nočem ... To je strašno ... strašno...
PSIHIATER: Poslušajte ... odkrit bom z vami. Mi vas ne moremo sprejet v psihiatrično ustanovo, če niste psihotični. Če bi imeli zvočne ali vidne halucinacije, potem ja. Drugače zapor. Hočem reči, azilni center. Glede na to, kar sem slišal ... Mar vaša hčerka sploh obstaja?
ALOIS: Kakšno vprašanje pa je to?

Radijska igra Pot domov v režiji Špele Kravogel bo nastopila v kategoriji radijska fikcija, za nagrado pa se bo potegovala med sedemindvajsetimi samostojnimi radijskimi igrami in radijskimi serijami. Avtor Miha Mazzini je sprva dramsko besedilo podnaslovil 'tragedija zmešnjav': »Pot domov sem napisal iz jeze, ko sem prebral članek o dementnem štiriinosemdesetletnem starcu, ki se je nekako znašel na londonskem letališču in ni vedel drugega, kot da hoče k hčerki v Slovenijo. Birokratska mašinerija ga je zgrabila z vso močjo in umrl je vklenjen v centru za imigrante. Odklenili so ga šele mrtvega. Spregledana trpljenja v mehanizmu birokracije so očitno moja tema, gospod pa je celo hotel v Slovenijo, kar je še dodatna identifikacijska točka. S kratkimi prizori sem hotel ponazoriti svetla stanja v megli demence in pospremiti nesrečnika skozi njegovo kalvarijo.«

Režiserka Špela Kravogel in glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina sta želeli vstopiti v notranji svet dementnega protagonista Aloisa, zato sta si zamislili, da bi glasbeno opremo gradili na eni pesmi, ki bo Aloisa spominjala na hčer Alenko. Pesem 'O mia bella, Madonnina', ki jo je leta 1935 napisal Giovanni d'Anzi, pa je za radijsko igro izbral glavni igralec Boris Cavazza. Pesem preraste pomen protagonistovega notranjega spomina in postane vodilni motiv igre ter čustveno nabita metafora za njegovo nikoli več najdeno hčerko; simbolna in intuitivna pot domov protagonista Aloisa pa se v duhu hladnega in nečloveškega birokratskega aparata razrašča v grenko prevpraševanje o človečnosti in empatiji do sočloveka.

Pot domov so ustvarjali še prirejevalka besedila Ana Lorger, dramaturginja Vilma Štritof in tonski mojster Matjaž Miklič; številčno igralsko zasedbo pa so poleg Borisa Cavazze sestavljali dramske igralke in igralci Sebastian Cavazza, Jernej Gašperin, Matej Puc, Gregor Čušin, Maša Derganc, Maja Končar, Uroš Smolej, Saša Tabaković in Branko Jordan. Radijska igra je prejela tudi nominacijo v dramski kategoriji 26. mednarodnega festivala Prix Marulić, ki je potekal konec maja na hrvaškem otoku Hvar.

Saška Rakef: Morje

Po morju plava starodavna Riba Faronika, stara kot morje, v katerem plava, stara kot svet, ki ga skrbno čuva. Svet sožitja. Nekega dne pa – nekaj se zgodi, pesem morja se razleti, riba Faronika se splaši, zbeži. Nič več prav na svetu ni. Ta, ki se iščeta, ta se več ne najdeta.

Radijska opera Morje je nastala v okviru projekta B-AIR, ki ga sofinancirata program Ustvarjalna Evropa Evropske unije in Ministrstvo za kulturo in v koprodukciji z Lutkovnim gledališčem Ljubljana. Igra, ki spodbuja poslušanje od rojstva naprej, je namenjena najmlajšim poslušalcem in njihovim staršem, predstavila pa se bo med šestnajstimi deli v glasbeni kategoriji. Avtorica in režiserka radijske opere Morje, Saška Rakef je delo zasnovala z mislijo na skupno poslušanje najmlajših in njim pomembnih odraslih. »Zvočno uglaševanje, skupno vokaliziranje ali ti. »komunikativna muzikalnost« je pomemben del stika in komunikacije med dojenčkom in odraslim. Glasbeno delo je zato zasnovano tako, da ju povabi, da skupaj osluškujeta zgodbi o morju, ki je izgubilo svojo pesem, da poiščeta skrivnosti – drobne glasbene kompozicije – ter jih med poslušanjem aktivno soustvarjata z glasom. Da zapojeta skupaj z morjem. Pesem, krhko-silno. Valovanje. Ki nosi smeh. Razpira prostor igri, raziskovanju, čudenju. In daje prostor tudi žalosti. Ko se skupno poslušanje razpre v odnos prisluškovanja drug drugemu, čudenja in spoštovanja. (za)slišati drugega.«

Stkano iz šumov, petega in govorjenega besedila, Morje dojenčka blago potopi v bogato, glasbeno kompleksno in hkrati nežno ter varno zvočno okolje in z drobnimi zvočnimi spremembami pritegne njegovo pozornost – otroška soba pa postane koncertni oder.

Avtorica izvirne glasbe, skladateljica Bojana Šaljić Podešva je glasbeno izvedbo v igri Morje zaupala ženskemu glasu, ki predstavlja za otroka varno sidrišče. »Glas sopranistke Rebeke Pregelj v registru in kakovosti dopolnjuje glas igralke Vesne Jevnikar. Pevske linije so sopostavljene v prostorsko polifono večglasje, ki tvori jedro zvočnosti neizmernega morskega prostora. Zgodba nosi arhetipsko energijo, skozi katero čutimo spoštovanje vzbujajočo starodavnost morja. Ta zveni tudi skozi stari slovenski napev o ribi Faroniki.  H glasbi za najmlajše pristopam torej v duhu univerzalnosti. Če uspem z zvokom in glasbo nagovoriti naše najgloblje plasti, plasti, ki nas organsko vežejo v naravo kot njen neločljivi del, potem je ta zvočnost prav gotovo primerna tudi za malčka in njemu pomembno osebo, s katero posluša in doživlja. Pomemben del te zvočnosti so tudi šumi. Ti so, če so ustrezno artikulirani, prav tako primerni oz. varni zvoki za  otroka, saj šumenje posluša še celo pred rojstvom v maminem telesu. Čar šumov je predvsem v odstiranju njihovega zvočnega potenciala, filigranske lepote v drobnih spremembah. Ta mikro dogajanja otroka pritegnejo in očarajo ter prispevajo h gradnji in ohranjanju njegove senzibilnosti.«

Skozi valovanje morja vodita sopranistka Rebeka Pregelj in dramska igralka Vesna Jevnikar; plasti morja z glasom tketa – Zala Ana Štiglic in Asja Kahrimanović Babnik. Dramaturginji radijske opere sta Katarina Kompan Erzar in Nina Kokelj, tonska mojstrica pa Sonja Strenar.