Idiomatic je bolj gledališki laboratorij kot »navadna« gledališka predstava: ne gre za gledališki dogodek kot tak, temveč tega zgolj izkorišča za testiranje učinkovitosti prevajalske tehnološke inovacije Idiomatic. Optimalni cilj te tehnologije je simultano računalniško prevajanje nastopajočih, kar pomeni, da nadnapisi oziroma podnapisi niso pripravljeni vnaprej, temveč računalnik prepozna in loči glasove in jezike nastopajočih ter jih preko slovarske baze, npr. Googlovega prevajalnika, sproti prevaja in projicira na oder. V primeru gledališča je zadeva toliko zahtevnejša, saj bi takšna tehnologija morala biti izjemno občutljiva na prepoznavanje glasu in jezika tudi v primeru močno čustveno obarvanega govora, ki je poleg tega pogosto obdan s številnimi šumi in zvočnimi efekti. V umetniškem pogledu naj bi bila zadeva nekoč potencialno uporabna kot gledališka proto-umetna inteligenca, ki lahko deluje kot odrski element ali celo interpret ali partner v dialogu, podobno kot glasovni upravitelji oz. asistenti na pametnih telefonih.

Okvir predstave je pravzaprav prezentacija Idiomatica, zavita v koncept izmišljenega slavnostnega dogodka, kjer gre vse bolj ali manj narobe, saj tovrstni tehnološki poskusi kljub vsemu dandanes še ne pripomorejo k nadgradnji gledališke uprizoritve kot take, temveč jo do neke mere celo degradirajo; predvsem v bistvenem atributu gledališke umetnosti, namreč neposredni in živi komunikaciji med akterji na odru in publiko. Računalniški program, ki se izraža s projiciranjem besed na steno, je soigralec in nastopajoči, ki nima občutka za dinamiko dialoga in ritma ter za emocije, je neviden, neroden v prepoznavanju jezika prek spontanega govora itd. Če mene vprašate, je na zdajšnji razvojni stopnji nehvaležen soigralec, mogoče pa bo z razvojem t.i. umetne inteligence napredoval.

Pet igralcev iz petih držav

V predstavi sodeluje pet igralcev iz petih držav. Georg Peetz prihaja iz Nemčije, sodi v srednjo generacijo igralcev in glede na nemški sistem večino časa deluje kot svobodnjak, Elizabeth Sand iz Norveške je stalna članica Norveškega gledališča iz Osla, pridružujejo pa se jima trije predstavniki mlajše generacije: George Albert Costea, član ansambla Romunskega nacionalnega gledališča v Craiovi, Anna Galy, ki živi in dela v Bruslju, ter Andrej Zalesjak, član ansambla SNG Nova Gorica.

Koncept predstave Idiomatic je zasnovan tako, da v predstavi vsak govori v svojem jeziku, med seboj lahko komuniciramo v vseh zastopanih jezikih z dodano italijanščino, v kateri se lahko sporazumevava z Elizabeth. Angleščina je »prepovedana«, da bi Idiomaticu in nastopajočim otežili delo in obenem odpirali polja kreativnosti in izraznosti.

Ker gre pri Idiomaticu navsezadnje za multikulturni oz. večjezikovni projekt, smo se ukvarjali  z lastnostmi, ki nas povezujejo in razdvajajo, in prišli do sklepov, da nekateri stereotipi o narodih hočeš nočeš držijo: nemška sistematičnost, belgijsko-francoski boemski duh ter avantgardnost, norveška umirjenost in urejenost, romunska mešanica zadržanosti in romanske nonšalance ter slovenska zmes vsega z dodatkom mediteranske ležernosti. Pri tem velja omeniti, da smo predstavo doslej uprizarjali v Bruslju, Craiovi in Oslu, trenutno pa jo igramo v Parizu in Liègeu.

Poigravanje s stereotipi se je začelo takoj, ko mi je nemški kolega pripomnil, da v življenju še nikogar ni čakal tako dolgo kot mene. Sam je vedno 15 minut pred začetkom na delovnem mestu. Ker pred tem še nisem doživel, da bi se vaja pričela točno ob uri, se mi zdi, da je relativno točen prihod v gledališče optimalen kompromis, saj v primeru, da prideš na vajo pred začetkom, hočeš nočeš sebe potisneš v položaj čakajočega na preostale kolege. V našem primeru najbolj na belgijske in romunske, saj je akademskih petnajst pri njih aksiom. Poleg tega si znajo vzeti čas zase. Odmori za prigrizek, kavo, premislek ali kosilo so se mi sprva zdeli nenavadno pogosti, saj sem iz slovenskega gledališča vajen, da so vaje zelo intenziven in discipliniran proces, z navadno eno nekajminutno čik pavzo. Pri belgijskih in norveških kolegih je bilo zaznati, da jim delo v življenju ni ena in edina preokupacija in mentalna mantra. Na Norveškem človek zlahka dobi občutek, da ljudje hodijo v službo, da si lahko zagotovijo čim kvalitetnejše preživljanje prostega časa in vzdrževanje visoke kvalitete življenja in se zato zdijo motivirani, aktivni, angažirani, in v službo in iz nje pogosto hodijo nasmejani. Kar pa je najbrž tudi posledica standarda in življenja na Norveškem nasploh. Zavoljo skoraj neomejenih ekonomskih virov je njihova produkcija z vidika tehnične plati med najbolj naprednimi in se bolj kot s sledenjem trendom ukvarja z njihovim ustvarjanjem.

V Romuniji je situacija precej bolj podobna naši, le z nekoliko slabšo tehnično infrastrukturo; vendar je država mnogo bolj vpeta v mednarodno kulturno okolje, kar je najverjetneje tudi stvar kulturne ozaveščenosti naroda: Slovenci gotovo sodimo med manj ozaveščene, kar se pozna tudi pri čedalje izrazitejšem trendu primitivizacije družbenega diskurza. Čeprav bi lahko slovenski standard v marsičem primerjali z belgijskim, pa je tam zaradi možnosti, ki jih frankofonski svet nudi, gledališka scena neprimerljivo bolj odprta za eksperimentiranje in avantgardne pristope, ki so tudi posledica urabaniziranega in multikulturnega okolja.

Multimedijski in multikulturni projekt

V igralskem smislu gre pri Idiomaticu za precej zanimivo izkušnjo z več plati. V prvi vrsti je to multimedijski in multikulturni projekt, kar je vsekakor osvežitev umetniškega okolja in posledično kreativnih pristopov k ustvarjanju. To je mogoče opaziti tudi sicer, če spremljamo tujo gledališko produkcijo, sploh z vidika funkcije igralca. Predstave ponekod bolj slonijo na konceptu in režiji, igralčeva vloga je zelo določena z orkestracijo celote, drugje pa je igralec solist, ki ga podpirata uprizoritveni koncept in režija. Enako zanimivo je opazovati percepcijo publike. Bolj gremo na vzhod, bolj zaznamo nekakšno mistifikacijo gledališke umetnosti, na zahodu pa je bolj opazna »pop-art« mentaliteta, pojmovanje gledališča kot področja zabave; v Nemčiji in na Norveškem je značilno dojemanje gledališča kot polja iluzije in imaginacije. Povsod pa obstaja zavest, da je gledališče lepota, ki je namenjena publiki in njenemu razsvetljevanju prek različnih poetik in estetik, slogov in žanrov.  In  ne glede na kulturne in ekonomske razlike med evropskimi državami je mogoče reči, da umetniški kruh ni nikjer podarjen in da so umetniki ne glede na standard države in okolja nesporni družbeni vlagatelji.