Bledoličen fant z nebeško sinjimi očmi, prekritimi z mastnimi prameni zlatih las, v zguljenih kavbojkah, strganih supergah in sprani majici, čez katero je nosil flanelasto srajco, si je obljubil: ker je rockovsko podzemlje rodilo kopico izvrstnih zasedb, za katere še sam hudič ni slišal, bo moj bend svetovno znan. Z uresničitvijo mladostniških sanj se je obrnila plat življenja. Izkazalo se je, da ni imel dovolj moči in samozavesti za spopad s posledicami dosežene slave in uspeha. Krčevite bolečine v želodcu so bile premočne in dovolj zgovorne, da se mu vse skupaj gabi, da mu duša in telo zavračata svet blišča in prevare. Pravzaprav ni pristajal na zakonitosti in zlaganost šov biznisa. Ni se mu hotel podrediti in biti vodena figura na šahovnici zabavne industrije. Povlekel je črto in stopil v klub 27. Kurt Cobain se je pridružil Brianu Jonesu, Jimiju Hendrixu, Janis Joplin in Jimu Morrisonu. Umrl je (pre)mlad kot James Dean, Buddy Holly, Ian Curtis, Sid Vicious in postal pop-kulturna ikona; njegova smrt buri duhove še danes, da se o njej ne poležejo teorije zarote.
* * *
Nirvana je nastala sredi 1980 let v odročnem mestecu Aberdeen na severozahodu ZDA, v zvezni državi Washington, v »vukojebini«, obkroženi z gozdovi in močvirji. Izoliranost od rockovskih in drugih kulturnih tokov Amerike je bila podstat za oblikovanje močne in povezane rockovske skupnosti s središčem v Seattlu. V burnem lokalno-regionalnem dogajanju, ki ga je nekaj let kasneje prikazal pocukran celovečerec The Singles (Ne mečte se stran), se je znašla tudi Nirvana. Z Mudhoney, TAD, Fluid, Walkabouts, Soundgarden, Melvins in drugimi je tvorila povezano in razgibano rockovsko družino, ki jo je pod skupen klobuk zbrala neodvisna gramofonska znamka Sub Pop. Za to drzno, prodorno in samoniklo založbo, botro grungea, je Nirvana leta 1989 izdala prvenec Bleach, ki ga je posnela za 600 dolarjev s producentom Jackom Endinom.
Ko je kitarist in pevec Kurt Cobain z dolgorokim hrustom Krisom Novoselicem na basu končno našel neukrotljivega bobnarja Dava Grohla, je križanec neobrušenega surovega punk rocka, mračnega in težkega hard rocka ter močnih akustično obarvanih izpovedi počil. Z drugim albumom Nevermind se je v zgodnjih 1990 letih razlegel po svetu seattlski zvok. Z njim so kitare stopile iz garaž in postale zopet popularne. Producent plošče Butch Vig je privlekel na dan najboljše atribute Nirvane, jih občutljivo zlil v simbiozo alter-popa Pixies in frenetične melodike Hüsker Dü ter zaključil v krog zapeljivih pesmi, ki jih je v svet katapultirala zvita založniška hiša Davida Geffena. Naslednji, tretji album In Utero je bil pod pričakovanji agentov, menedžerjev in lastnikov velike založbe Geffen. Brezkompromisno posnet z inženirjem zvoka Stevom Albinijem je ne glede na uredniške popravke odjeknil leta 1993 kot silovit in krčevit odklon od Nevermind. Na njem ni bilo pričakovanega sublimnega hita.
Konec leta 1991 se nihče ni zavedal daljnosežnih posledic energične, lirične in našpičene uvodne pesmi v Nevermind. Kolizija na pol nedolžnega uvodnega akustičnega uvoda z grmečo naelektreno kitaro, podmazano z gromkimi bobni in žlahtno trdo bas linijo, čez katero se je razlil krik iz črevesja nove, mlade generacije, je sprožil eksplozijo novega (vala) rocka. Če je uvodni, prvi videospot v zgodovini MTV leta 1981 simbolično in vizionarsko napovedal zmago slike nad zvokom s pesmijo zasedbe Buggles Video Killed The Radio Star (Video je ubil radijsko zvezdo), je bil deset let kasneje Smells Like Teen Spirit nov mejnik v zgodovini rocka. »Vonj po najstnikih« je bil v prvi vrsti antizvezdniški protiudarec dominaciji sladkega, šminkerskega, vzvišenega, virtuoznega in nedotakljivega glam metal rocka skupin Mötley Crüe, Van Halen, Bon Jovi, Guns N' Roses. Katarzično zlitje rajajoče mladine z nabrito rockovsko skupino v videospotu je bil obrat k bazičnosti, rudimentarnosti in neposrednosti punk rocka, ki je zabrisal mejo med zasedbo-zvezdo in občinstvom-»fani«. Poudaril je občutek skupnosti in medsebojne povezanosti.
»Preboj Nirvane (in v manjši meri skupin, kot je Sonic Youth) na ameriško sceno je načel hegemonijo generacije, rojene v drugi polovici štiridesetih let. (...) Uspeh Nirvane je odprl pot komercialnemu vzponu drugih skupin punkovskega porela, kot je bila Green Day, obenem pa je dvignil zavest poslušalstva o vseh oblikah 'podzemne' (underground) glasbe, ki je pod imenom 'alternativni rock' postala zelo cenjeno marketinško sredstvo oziroma psevdožanr,« podčrta pomen Nirvane Roni Sarig v uvodu Skrivne zgodovine rocka, enciklopedije najvplivnejših izvajalcev, za katere ste komaj kdaj slišali.
Nirvana nikoli ni skrivala svojih vzorov. Nasprotno, poudarjala in navajala je vire navdiha, iz katerih je zajemala z veliko žlico: od rudimentarnega bluesa in countryja prek nabritega rokenrola petdesetih let, garažnega rocka in popa iz šestdesetih let, trdega rocka in punka sedemdesetih let do neodvisnega novega rocka osemdesetih let. S sodobniki in sopotniki R.E.M., Sonic Youth, Nine Inch Nails, Beastie Boys, Red Hot Chilli Peppers in drugimi je utirala pot alternativi skozi sredinske medije naravnost v žrelo glasbene industrije. Po njenem nepričakovanem uspehu so bili potrojeni kordoni skavtov, ki so po terenu vohljali za novimi glasbenimi imeni in talenti ter iskali »nove Nirvane« in »nove Seattle«. Rock je bil spet »in«, novi alternativni rock pa so glasbeni menedžerji in direktorji korporativnih založb celo izrabili kot masivno belsko protiutež mogočnemu pohodu črnskega hip hopa v istem času. »Od leta 1993 so množični mediji tulili v en rog in se razglašali za solidarne z uporniki, se preoblekli v flanelaste srajce, viseli čez vikend na festivalu Lollapalooza in se družili z mladimi,« je opisal dogajanje na terenu kulturni kronist in analitik Thomas Frank.
Medijsko sproženo tekmovanje med Nirvano in someščani Pearl Jam za primat nad grungeom je razdvojilo dotlej navzven povezano seattlsko rockovsko skupnost. Pozitivno tekmovalnost med glasbeniki in akterji scene je izrinilo prerivanje za pet minut slave. Ko so se v igro vključili še tabloidi, je postalo jasno, da je vrag vzel šalo. Ob deklarativnem seksu, drogah in rokenrolu je Cobainova poroka z zloglasno rockerico in vodjo skupino Hole Courtney Love predstavljala še eno kost za glodanje. Bila je razvpita zaradi svojega razuzdanega vedenja in afer s številnimi znanimi obrazi z rockovske scene, na primer s Cobainovima »tekmecema« Billyjem Corganom iz Smashing Pumpkins in Trentom Reznorjem iz Nine Inch Nails. Njuna zakonska zveza je bila preplet heroinske naveze Sida (Viciousa) in Nancy (Spungen) ter pokroviteljske ljubezni Yoko Ono in Johna Lennona. Vse skupaj je bilo preveč za že tako načeto stabilnost introvertiranega Kurta.
* * *
Drama s(K)urt nas nosi v zadnje dni agonije Kurta Cobaina. V čas po ljubljanskem koncertu v Hali Tivoli, kjer ni mogel skriti zamorjenosti in duševnega razpada. Bil je preveč iskren, da bi to zmogel. V slabih desetih letih glasbene kariere je prehodil pot od popolnoma anonimnega mulca do svetovno znane zvezde. Z družbeno-socialnega obrobja se je prebil v središče svetovne slave. Ta preskok je bil usoden zanj. Kot glasnik generacije »x« je sporočal, da sovraži korporativni rock, znotraj pa ga je grizlo sodelovanje z njim. Z dušo in telesom je pripadal undergroundu. Ves čas je bil razdvojen, kar priča tudi zgodnji dnevniški zapisek: »Nirvana se ne more odločiti, ali bi bila punk ali R.E.M. Ta omahljivost dostikrat ubije skupino in Nirvana je samomorilska.«
***
Dimitrije Vojnov
sKurt
Režiser Luka Martin Škof
Prevajalec Gregor Fon
Dramaturška sodelavka Martina Mrhar
Lektor Srečko Fišer
Scenograf Miha Knific
Kostumografka Nadja Bedjanič
Avtor glasbe Matej Končan Kleemar
Oblikovalec luči Samo Oblokar
Igrajo
Kurt Cobain - Kristijan Guček
Courtney Love - Helena Peršuh
Pete - Iztok Mlakar
Barry - Ivo Barišič
Kelly - Maruša Kink k.g.
Louis - Blaž Valič
Nastopa tudi - Vladimir Hmeljak
Povezave: