Simi krade poleti in pozimi,
ko vidi Lejlo, ji reče »mala dej se skini«.
V moji rimi on uživa,a po šoli krade in pa dila.
Grozi mu skoz ta madafakin' Tayson,
Simi si želi, da ma takrat pištolo za pasom.
Z mtko in očimom on se bori,
njemu itak dol visi, ker misli, da je najjači.
En dan se odloči, da spremenu bo življenje,
da bo folk lahk mel o njemu drugo mnenje.
Pustil je kraje in mamilo
in tko se je včlanil v gledališko skupino.

(Besmir)

***
Brez ...

Atrij nekega kafiča. Prijetno hladen in tih – če odmislimo pasji lajež, cerkvene zvonove in čebljanje sosednjih omizji.
Miza. Kave, vode.
Eva Nina – 26 let, režiserka
Gordana – 33 let, kostumografinja
Dani – 28 let, scenograf
Simona – 27 let, dramaturginja
Diktafon.
Pogovor.
Prisluhnemo.

Dani in Simona govorita o svojih financah v gimnazijskih časih in o tem, da je majoneza Chuck Norris med hrano. Gordana in Eva Nina sta, na prvi pogled, bolj resni in razčlenjujeta kostume za predstavo Brez, ki omenjeno skupino intenzivno združuje zadnja dva meseca. Ravno sta pri obutvi lika, poimenovanega Očim, ki je arhitekt in »mora imeti udobno obuvalo, ker gre kdaj tudi na teren«, ko z ušesi ujameta pogovor o hrani. Hrana postane glavna tema pogovora naslednjih petih minut. Logično, glede na pozno popoldansko uro in celodnevno luknjo v želodcu.

Prevrtimo posnetek.  

Simona: Kaj je za nas specifika predstav mladinskih predstav? Kje vidimo pomanjkljivosti?

Nasmihanje, češ kdo bo začel in ugotovitev, da so se o tem že tako ali tako ogromno pogovarjali.

Dani: Mladinske predstave predvsem podcenjujejo svojo publiko.
Eva Nina: Najpogosteje je problem v tem, da se ustvarjalci postavijo nad mladega človeka, namesto da bi gledali iz njegove perspektive. In potem se marsikaj podaja splošno ali celo 'napačno'.
Simona: Sama imam občutek, da avtorji mislijo, da morajo vzgajati in imeti jasno sporočilo. Tako tipična, klišejska, struktura mladinskih tekstov sestoji iz obravnave nekega problema in jasnega sporočila o pravilnem mnenju glede tega problema, na koncu.
Eva Nina: Ja, ta občutek, da je treba občinstvu nujno nekaj povedati.
Dani: Zato predstavijo stvari skozi črno-belo optiko in te še silijo, da se, kot gledalec, na hitro opredeliš za eno. Nikoli pa se ne ukvarjajo z vmesnimi prostori ali s pozicijo »vseeno mi je«, ki so ponavadi najbliže najstnikom.
Eva Nina: Prav ta obremenjenost s sporočilom je problematična. Še danes mi gre najbolj na živce, če mi kdo hoče nekaj na silo dopovedati, me prepričati, da je to tako in nič drugače. Namesto da bi se poskušali približati nekemu svetu, ga spoznati in ga prikazati čim bolj avtentično, se osredotočajo samo na svoje »odraslo« sporočilo.
Simona: In posledično se pozabijo ukvarjati z načini posredovanja sporočila, ki so danes, ko so najstniki bombardirani iz vseh internetnih in televizijskih smeri, najpomembnejši dejavnik, kako pritegniti, animirati in zaposliti občinstvo.
Eva Nina: Če narediš predstavo, ki je brezzvezna in dolgočasna, otrok ne bo razmišljal o sporočilu, ker bo najverjetneje šel ven še pred koncem. Če pa je predstava dobro narejena, se bo mogoče o njej kasneje s kom pogovarjal in sam razmišljal. Ampak to ni problem zgolj mladinskih predstav …
Gordana: Gledališče mora prikazati in omogočati izkušnjo. Da lahko jaz, kot neka pubertetnica, na primer, pridem gledat predstavo in se najdem v Lejli, in to se lahko zgodi samo, če ni v predstavi preveč moraliziranja.

Pogovor se začne vrteti okrog nenapisane prepovedi nepreklinjanja v mladinskih predstavah in dvojni morali staršev in učiteljev, ki so vsakodnevne priče grdega govorjenja otrok (poleg tega ga tudi sami kdaj prakticirajo), a ne želijo, da to najstniki gledajo in slišijo z odra. Ker to ni vzgojno.

Gordana: Navadno starši svojim otrokom nočejo pustiti njihove lastne izkušnje.
Dani: Danes vsi hočejo šnelkurs. Na hitro vzgajajo, živijo … Pomembno je kaj – kaj ga moram naučiti, mu dopovedati – in ne kako?
vsi se strinjajo: ja, ja …
Dani: Kot Pipi in Melkijad. Melkijad ga nič, čisto nič ne nauči! Mi ga vidimo kot kretena, ki kao nekaj ve, ampak v resnici nima pojma …
Gordana: Ja, ampak mu stvari pokaže, pusti mu izkušnjo!

Prevrtimo posnetek.

Simona: Zakaj oziroma zaradi česa se nam zdi, da bo naša predstava posebna, boljša?

Plaz argumentov: nov oder, stekleni strop, raperski komadi, muzika, igralci, kostumi, tekst, ker bo predstava dinamična in komunikativna – »važno, da dogaja!«, ker je proces super, super, super … Dani poudari prostor (Oder pod zvezdami), ki implicira pojem svobode (»mladi so najraje nekje zunaj, ker je doma pritisk, v šoli je pritisk«) in drugačnosti, ker nima klasične ločitvene tendence na oder in avditorij.

Eva Nina: Zdi se mi, da je vsakdo izmed nas našel neko svojo identifikacijsko točko, in ker smo bili seveda vsi nekoč najstniki, lahko k temi pristopamo s svojo izkušnjo ali pa, nekateri, tudi z izkušnjo starša … Pri kakšnem Shakespearu se moraš na primer bolj potruditi, da najdeš neko substitucijo. Najstništvo je pač tema ali obdobje, ki vsakemu avtomatsko nekaj pomeni.
Gordana: Ja, zato ker smo šli vsi skozi to in smo avtomatsko čustveno angažirani. In potem se spet vrnemo na začetek našega pogovora. V vsaki temi, s katero se ukvarjaš kot umetnik, moraš namreč najti nekaj svojega, neki osebni angažma in interes.

Pogovor se začne vrteti okrog procesa nastajanja predstave in vsi izražajo svoje navdušenje, predvsem nad igralci, ki so super, zavzeti, delovni in kar je še tega. Vzporedno s  hudomušnostmi in spomini, v katere se izteka zgoraj navedena tema, Dani in Gordana razvijata idejo o novih parfumih: Hilda za ženske in Vegrad ali Zidar za moške. Sveža malta, železo …, kar želite.
Prevrtimo posnetek, čeprav je izjemno zanimivo.

Simona: Kako je današnja mladina drugačna od nas, v tistih letih?

Eva Nina še pod vtisom 1. septembra in kravala pijanih najstnikov, popisanih z alkoholnimi flumastri: Phu!

Gordana: Meni se tako ali tako zdi, da Nina še spada pod današnjo mladino …

Sledijo anekdote, ki se začenjajo s Ko sem bil(a) jaz star(a) 16, 17, o oblekah kot načinu izražanja, špricanju šole, o tem, kakšni so in kakšni bi morali biti današnji najstniki in kakšni (seveda boljši) smo bili mi, o obletnicah mature, o profesorjih, o bedarijah, ki smo jih počeli … Pogovor traja dolgo, predolgo, da bi vam ga podrobneje predstavili, zato samo nekaj izsekov:

Eva Nina: Danes imaš več informacij, že zaradi interneta. Se pa pojavi vprašanje dolžnosti in pravic. Meni se zdi, da se današnji najstniki veliko bolj zavedajo svojih pravic kot dolžnosti.
Simona: Verjetno je to stvar spoštovanja.
Gordana: Mi smo bolj poudarjali kolektivnost, solidarnost, danes pa so najstniki mogoče bolj individualni … Poudarek je na posamezniku, ki lahko, sam, naredi vse.
Dani: To je ta permisivna vzgoja.
Eva Nina: Ja, ja … mi smo, če je bil kdo bolan, nosili zapiske sošolcem domov.
Gordana: Danes pa bi jih prodajali!

Pogovor preide na pomembnost razvijanja individualnosti in na to, da se v najstniškem obdobju še iščeš in da ima vsak, ampak res vsak, vsaj eno kvaliteto, ki jo je treba negovati in ji pomagati rasti.
Prevrtimo posnetek.

Simona: Kaj je odgovornost? Kaj si pod to besedo predstavljamo?
Dani: Misliš, jaz, zdaj?
Gordana: Kot scenograf …
Dani: Hm … Da ne pade kaj z odra na koga. Smeh. Odgovornost se rodi iz iskrenosti do sebe. Je najprej osebna stvar, ne pa toliko to, da ločuješ odpadke in plačuješ položnice za Unicef.
Eva Nina: Povezana je z etiko. Odgovornost je to, da narediš, poveš tisto, kar se ti zdi prav.
Dani: Pa da ne delaš drugemu tega, česar nočeš sam doživeti.
Gordana: Odgovornost pride z leti in s tem, da veš vedno več in gradiš na sebi. Pri petnajstih si lahko tudi odgovoren in delaš stvari, v katere verjameš, ampak vseeno še veliko ne veš …
Eva Nina: To smo se pogovarjali danes na vaji in Iztok je rekel, da se pri sedemnajstih še ne ukvarjaš z lastno minljivostjo, ker verjameš, da si nesmrten.
Dani: Korak za korakom se ti širi fokus, ki je pri 15, 16 usmerjen vase. Ego se zmanjša, začneš se zavedati, da imajo tudi drugi ljudje čustva – in to je res, ne glede na to, kako patetično se sliši. Recimo ti reees hočeš imeti tiste hlače in trmariš in trmariš in ne razumeš, da foter pač nima denarja …
Gordana: … zato ker še ne veš, ker še nimaš te izkušnje, spoznanja.
Simona: Zame ima beseda odgovornost negativen prizvok. Vedno pomislim na to, da moram plačati položnice, pa …
Eva Nina: Ej, meni pa je grozno to, da se mi tukaj pogovarjamo o odgovornosti, potem pa se spomniš na slovensko politiko in ti postane slabo … kakšen zgled je to?! Vsi gledajo samo nase, dajejo v svoj žep …

Razburjanje in zgražanje, pomešano z veliko ostrimi besedami in preštevilnimi, konkretnimi in vsem dobro znanimi primeri.

Dani: Saj to, kakšen zgled ti dajejo …
Eva Nina: Seveda te živcirajo, če ti govorijo, kako bi se morali mi obnašati, kako odgovorni bi morali biti mi, sami pa tako …
Simona: Točno to! Mi se brezzveze trudimo delati predstavo, ki naj bi mlade učila odgovornosti do sebe in drugih, če jim svet kaže čisto drugačno sliko. Lahko samo razumemo, da najstnik ne more 'štekati' sveta, če ga jaz pri svojih letih ne; ker je svet narobe. In potem se pojavi vprašanje, kako in kam lahko najstniki skanalizirajo to negativno energijo, ki nastopi ravno zaradi tega, ker je svet tako zelo narobe.
Še več razburjanja in še več konkretnih primerov in preprostih rešitev v smislu: naj politiki začnejo pri osebni in družbeni odgovornosti, ker res ni tako težko.

Prevrtimo posnetek.

Dani: … in spet smo pri iskrenosti. Jaz nisem nič bolj pameten zdaj kot pri šestnajstih. Mogoče si samo dosti bolj zaupam. Tako da bi najstnikom danes lahko rekel samo, da bo bolje …
Eva Nina: Pa ni jim treba reči, da bo bolje ali pa da bodo, ko bodo starejši, razumeli. To sploh ni res! Oni že zdaj čisto dobro vse razumejo. Ko sem bila mlajša, sem tudi jaz mislila, da odrasli vse vejo, in potem v nekem trenutku spoznaš, da to nikakor ni tako.
Simona: Odrasli znajo samo bolje skriti, da ne vejo …

Prevrtimo posnetek na konec.

Uro in sedemnajst minut posnetega pogovora je poskušala zaobjeti Simona Hamer.

***
Mag. Aleš Bučar Ručman: Odklonskost mladih kot zrcalo širših družbeni problemov
Vsako razpravo o mladoletniškem ali natančneje mladostniškem prestopništvu, njihovem izvajanju nezaželenih dejanj zoper vrstnike in druge ljudi, zoper premoženje in ne nazadnje tudi zoper sebe, moramo začeti z umestitvijo tega pojava v širšo družbeno okolje in družbene procese. Mladi niso ločeni od družbe, temveč so njen sestavni del in vsi procesi, pritiski, napetosti, se čutijo in odražajo tudi pri njih. Družbeno dimenzijo poudarja tudi velik del kriminoloških teorij, ki podajajo razlage za odklonsko vedenje mladih.

V kakšni družbi živimo?
Po drugi svetovni vojni se je v Evropi vzpostavil sistem države blaginje, ki se je zavzemal za univerzalno dostopnost do ključnih, za življenje in posameznikov razvoj potrebnih, storitev. V Sloveniji je bil na račun socialistične ureditve takšen pristop še toliko bolj poudarjen (tukaj izpostavljamo pozitivno stran prejšnjega sistema, seveda bi lahko našteli tudi negativne plati). Razmere so se nato spremenile. Stanje je sicer od države do države različno, vendar lahko povsod najdemo skupni imenovalec – zmanjševanje socialnih pravic. Zmagal je neoliberalni imperativ in njegova idealizacija maksimiranja dobička ne glede na stranske učinke in posledice. Vnesel je spremembe v sistem družbenih vrednot in v ospredje družbenih odnosov postavil ekonomsko logiko trga, njene vzorce razmišljanja in kriterije pri sprejemanju odločitev. Neoliberalizem je izrinil vse alternative in si zagotovil ideološki monopol. V nasprotju s prejšnjimi fazami kapitalizma, se ta ni omejil le na gospodarsko sfero, saj vstopa tudi v področja, ki niso tržna – na primer šolstvo, zdravstvo, družinska politika, kaznovalna politika itd. Institucije države blaginje izginjajo z družbenega prizorišča in ostajajo le ''papirnata relikvija''. Razhajanja med zapisanimi normami, kot je na primer ustavno določilo, da je Slovenija socialna država, in družbeno realnostjo so vsak dan – ali bolje rečeno z vsakim novim neoliberalnim ukrepom – večja. Posledice neoliberalnih politik in družbenih odnosov, temelječih na opisanih vrednotah, so postale še bolj očitne zlasti ob svetovni gospodarski krizi. Pokazala se je nemoč obstoječih političnih in finančnih institucij za soočanje s problemi, ki jih proizvede ravno (novi) kapitalizem. Ker mu ni sveto nič drugega kot dobiček (niti ljudje in njihovo trpljenje, okolje, prihodnost, kakovost življenja in tudi ne lastna načela), je sam po sebi in do sebe destruktiven.

Novi neoliberalni kapitalistični model je z zagovorom večje učinkovitosti, lažjega doseganja osebnih ciljev in, kar je še najbolj predrzno, z zagovorom večje individualne svobode, ustvaril nove sužnje sistema. Z nagovarjanjem želje po svobodi in sebičnih vzgibov v ljudeh je dosegel, da smo se v svoji sebičnosti in težnji po svobodi začeli ozirati zgolj na sebe in svoj položaj. Vendar ali ni ravno to tisto, kar se v današnji družbi pričakuje od nas? Ali se ni zgodilo, da postajajo univerzalni cilji v družbi vezani na uspeh posameznika in ne kolektiva? Ali ni res, da ni več pomembno zgolj sodelovati, temveč predvsem zmagati? Kot je že leta 1938 zapisal sociolog Robert K. Merton, obstaja v družbah razhajanje med družbeno zastavljenimi cilji in sredstvi, ki omogočajo dosego teh ciljev. Eden glavnih ciljev je čim večja akumulacija premoženja, ki je postala simbol uspeha. Pomembno je uspeti, uspeh se meri po finančni uspešnosti posameznika oziroma po vidnih simbolih te uspešnosti (posesti materialnih dobrin, kot so dobre avtomobil, jahta, hiša, draga oblačila itd.). Merton je tudi ugotovil, da se posamezniki različno podajo na pot za doseganje družbeno determiniranih ciljev. Večina cilje sprejme in sprejema tudi mehanizme za njihovo dosego, v kontekstu razprave o odklonskosti so ključni tisti, ki cilje sprejemajo, vendar pri tem ubirajo svoja – družbeno nesprejemljiva sredstva. Želijo si uspeti, še več, družba jim pravi, da morajo uspeti, saj je povprečnost nezaželena, vendar v neki točki spoznajo, da jim je to onemogočeno s formalno dovoljenimi in razpoložljivimi sredstvi.

Med spremembami, ki so se zgodile v zahodnih družbah v zadnjih 50 letih (v Sloveniji izrazito z uvedbo kapitalizma), je tudi prevlada načel potrošniške družbe. Če je potrošnja dobrin v preteklosti temeljila zgolj na uporabni vrednosti predmetov, se je to danes bistveno spremenilo. Potrošnja je bila premajhna, da bi zadovoljila proizvodne zmogljivosti in zagotovila želeno rast dobičkov velikih podjetij. Treba je bilo spremeniti miselnost ljudi. Iz uporabnikov je bilo treba narediti potrošnike. To jim je tudi uspelo. Potrošniška načela so postala prevladujoča v zahodnih družbah in tudi v vseh, ki so »sprejele« zahodno obliko družbenopolitičnega in ekonomskega sistema. Preoblikovale so se družbene vrednote, v ospredje so prišle tiste, ki jih zagovarja velika potrošnja. Konzumerizem obljublja stvari, ki jih posameznik želi, vendar ga pri tem zavaja, saj mu ne ponuja stvari, temveč zadovoljitev notranjih vzgibov in nagovarja čustva posameznika. Prepriča ga, da jih lahko zadovolji s potrošnjo »pravih« dobrin in storitev, s katerimi pridobi srečo, svobodo, atraktivnost, lepoto, osebno priljubljenost. Vse to je seveda zgolj navidezno in vsebinsko prazno. Posebno kategorijo populacije, na katero intenzivno ciljajo podjetja, predstavljajo ravno mladi. Če smo v preteklosti obupovali, ker nismo imeli dostopa do zahodnih dobrin, se je zdaj to spremenilo. Nakupovalni centri so postali idealizirani centri sreče, ki poskušajo prepričati, da so dobrine, in s tem sreča, dostopne vsem. Kar seveda ni res. Dostop do njih je odvisen od posesti finančnega kapitala. Dodatno nas zavaja mit, da je sreča odvisna zgolj od nas samih, zgolj od naše sposobnosti zagotovitve finančnega kapitala za menjavo za dobrine, ki osrečujejo. Vse drugo naj bi bilo sekundarnega pomena. Če že menimo, da je treba zagotoviti srečo tudi kako drugače – ne le s potrošnjo osrečujočih dobrin –, je sporočilo, da je vse odvisno le od nas samih. Če nam eno ali drugo ne uspe, se nismo dovolj potrudili, saj sta (ne)uspeh in (ne)sreča individualizirana. Takšno individualizacijo odgovornosti s svojim delovanjem spodbujajo tudi mediji. Konzumerizem v sodelovanju s ključnim zaveznikom oziroma integralnim elementom tega sistema, popularnimi množičnimi mediji, vpliva na to, da so vidni simboli premoženja – materialne dobrine tudi indikator posameznikovega položaja na družbeni lestvici. Slava, bogastvo, zabave, razkošje (in ne znanje, poštenost, skromnost, solidarnost) so medijsko konstruirani cilji, h katerim naj bi stremeli.

Zaslepljenost s sebičnimi cilji ne omogoča uvida, da s tem sami sebi onemogočamo zadovoljevanje številnih potreb, saj si spodkopavamo temelj družbenega delovanja. Večina ljudi namreč ne more sama zadovoljiti svojih potreb in smo pri tem soodvisni drug od drugega. V današnjih družbah ponovno postaja posedovanje ekonomskega kapitala vedno pomembnejši dejavnik, ki vse, ki ga nimajo, eksistenčno ogroža, saj vpliva na zmožnost zagotovitve osnovnih življenjskih potreb. Odloča o zmožnosti dostopa do zdravstvene oskrbe in tudi o kakovosti in hitrosti te oskrbe. Vpliva na dostopnost do kulturnega kapitala (institucionalno pripoznanih oblik, kot je formalna izobrazba, in tudi neformalnih oblik, kot so znanje, izkušnje), otežuje oskrbo z zdravo hrano, povečuje izpostavljenost okoljskim tveganjem, zmanjšuje stopnjo varnosti itd.

Za sodobne družbe je značilno, da je posameznik izpostavljen novim tveganjem in grožnjam, s katerimi se sooča sam, brez podpore oziroma z minimalno podporo državnih institucij. Ljudje se morajo individualno soočati s težavami, saj so družbene krize in težave postale individualizirane. Najbolj očitni primeri ekstremnega odklona dezintegracije so vidni v poglobitvi socialnih razlik in težavah, ki pestijo posamezne dele družbe. Glede na razmere pri nas lahko sklenemo, da ceno sprememb plačujejo predvsem upokojenci, mladi in nizkokvalificirani delavci. Vsako leto je večje število upokojencev, ki prejemajo pokojnino, vendar se ne zmorejo zadržati nad pragom revščine. Nizkokvalificirani delavci so v nekaterih panogah (npr. gradbeništvu) postali žrtve sistema, ki je iz njih naredil novodobne (ekonomske) sužnje. S težavami, ki so posledica sistemskih problemov, se soočajo tudi mladi. Če je še pred kratkim veljalo, da je glavno sistemsko zagotovilo uspeha in napredovanja po družbeni lestvici pridobitev izobrazbe, to danes ni več samoumevno. Brezposelnost je izjemno velika tudi pri izobraženi mladini – vendar tega ne gre razumeti kot poziv zoper izobrazbo, temveč kot opozorilo o kruti realnosti, ki kliče k pridobivanju dodatnih znanj in izkušenj poleg formalne izobrazbe. Mladi s težavo dobijo redno zaposlitev, vedno več je projektnega dela, ki ne zagotavlja rednih prihodkov. Podaljšana mladost, težave pri oblikovanju družine, reševanje stanovanjskih težav itd. so problemi, za katere je postalo samoumevno, da se mladi srečujejo z njimi. Niso več izjeme, temveč so postali pravilo današnje družbe.
 
Mladi in odklonskost – vpogled v ozadje vzrokov
Odraščanje v opisanih razmerah predstavlja pritisk, s katerimi se srečujejo mladi. Odraščanje v času, ko ti poskušajo dopovedati, da je vse odvisno le od tebe, hkrati živiš v družbi, v kateri smo vsi ocenjevani po finančnem položaju in materialnih dobrinah; v družbi, v kateri ti poskušajo dopovedati, da so pravila za vse enaka in da imamo vsi enake možnosti, medtem lahko nazorno vidiš, da so nekateri bolj enaki; odraščanje v takšnem času, se nujno kaže tudi v delovanju, ki ni povsem skladno z »mainstream« družbenimi normami. V takšnih razmerah je razumljivo, da se bodo ljudje prilagodili in razvili različne mehanizme najprej za preživetje in nato za doseganje družbeno determiniranih kriterijev uspešnosti. Mladi pri tem niso izjema, temveč prej obratno. V mladosti namreč želijo ugajati drugim, biti sprejeti med vrstniki. To mladim v fazi odraščanja največ pomeni. Drži sicer rek, da je »'mladost norost«, čez potok skače kjer je most'', vendar velja ob tem poudariti, da večina mladih spoštuje družbene pravila in v nasprotju z medijsko popularizacijo mladoletniškega nasilja, niso storilci kaznivih dejanj. Tisti, ki so, so bili v večini sami žrtve in šele nato storilci. Ravno slednje se največkrat pozablja. Vzroke za odklonskost mladih, lahko namreč v prvi vrsti iščemo v družini, ki predstavlja eno temeljnih vezi med posameznikom in družbo.

Starši bistveno vplivajo na razvoj otrokove percepcije, kaj je prav in kaj narobe. Vzpostaviti morajo zavedanje, kaj v družbi velja za sprejemljivo ter kako se je treba soočati s problemi. V družini dobi otrok prvo občutje lastne vrednosti ter zaupanje v ljudi in svet okoli sebe. Kot ugotavlja teorija socialnega učenja, spodbude in zgledi njemu najbližjih oseb zasnujejo njegov vrednostni sistem, določajo njegov način lastnega izražanja, sposobnost za reševanje in premagovanje vsakodnevnih težav in obremenitev. Če so starši pri tem uspešni, obstaja zelo dobra možnost, da se bo otrok in kasneje mladostnik uspešno vključil v družbo. Žal velja enako tudi obratno. Če otrok odrašča v disfunkcionalni družini, v kateri so prisotni odklonski vzorci, se bo takšnega vedenja naučil in ga pozneje tudi izvajal.

V grobem lahko probleme, ki ga je v družino prinesla tranzicija in opisane spremembe, združimo v dve skupini: na eni strani so družine, ki se ne srečujejo s finančnimi težavami, vendar so starši zaradi vedno večjih družbenih pritiskov in zahteve po dokazovanju z materialnimi dobrinami in ekonomskim položajem v ospredje svojega delovanja postavili kariero. Ti starši preživijo večino svojega časa v službah, zaradi česar zapostavljajo otroke. Slednji so prepuščeni sami sebi oz. vzgojiteljici ali najeti gospodinji. Številni starši kompenzirajo pomanjkanje svojega časa z različnimi darili. Proces oblikovanja otrokove lastne presoje, kaj je prav in kaj ne, je zelo otežen. Ti starši – predvidevamo lahko, da predvsem zaradi lastne slabe vesti – otroku tudi ne postavljajo omejitev in ne določajo pravil, ki bi se jih otrok moral držati. V primerih, ko želi otroku kdo postaviti omejitev (npr. učitelj v šoli), se praviloma postavijo na stran otroka in ne na stran pravičnosti. Na drugi strani je druga skrajnost. Revne družine, v katerih so starši brezposelni ali prejemajo minimalne dohodke, s katerimi veččlanska družina težko shaja. Pri daljši brezposelnosti oz. dolgotrajnem slabem ekonomskem položaju in odrekanju se začnejo v družini kazati tudi psihološke posledice, ki vplivajo na medosebne odnose. Nevarnost vdaje v usodo je velika. Napetosti povzročajo več sporov in prepirov v družinskem življenju. Ob vsem tem so seveda najbolj prizadeti otroci in mladostniki, ki so tako prikrajšani za normalno družinsko življenje. Otroci revnih staršev so že na začetku prikrajšani za številne želje in imajo tudi slabše možnosti za dosego boljše izobrazbe, boljšega položaja v družbi in izhoda iz položaja, v katerem se nahajajo. Obstaja velika nevarnost, da bo nastal začaran krog, v katerem bodo otroci revnih ostajali revni, enako se bo zgodilo tudi z njihovimi otroki.

V obeh primerih družin obstaja tveganje (vendar še zdaleč ne pravilo!), da bodo otroci postali akterji odklonskega vedenja. Po pogovorih z učitelji in delavci na centrih za socialno delo je v prvem primeru težava s spoštovanjem pravil, avtoritete. Otroci ne razvijejo občutka solidarnosti in so izrazito sebični. Kadar postanejo akterji odklonskih dejanj, je uspešna šele terciarna prevencija kriminalitete (ukrepanje represivnih institucij formalnega družbenega nadzorstva). Primeri drugih družin lahko vodijo v iskanje bližnjic za doseganje družbenih ciljev in se kažejo v obliki tatvin, preprodaje nedovoljenih drog, izsiljevanja. Odklonskost otrok iz družin spodnjega razreda lahko povežemo tudi z ugotovitvami ameriškega sociologa Alberta Cohena. Te odkrivajo povezanost družine oziroma natančneje njenega družbenega razreda in drugega pomembnega dejavnika odklonskega vedenja mladih – vrstnikov. Mlad človek ima veliko potrebo po druženju z vrstniki. Z njimi oblikuje skupna stališča in vrednote, hkrati lahko utrjuje skupne predsodke in spodbuja podobne obrambne mehanizme, ki niso vselej prilagojeni družbenim normam. Vrstniki so ponavadi tisti krog ljudi, ki mu mlada oseba zaupa in z njimi preživi velik del svojega prostega časa.

V knjigi Delinquent Boys – The Culture of the Gang je Albert Cohen zapisal, da so delinkventne subkulture produkt konflikta med vrednotami srednjega in delavskega razreda. Delinkventno vedenje fantov iz delavskega razreda naj bi bila njihova reakcija na standarde in vrednote srednjega razreda oziroma družbenega »mainstrema«, s katerimi se soočijo predvsem v šolah. Te vrednote poudarjajo red, natančnost, točnost, ambicioznost, sledenje dolgoročnim ciljem in nagrajevanje na dolgi rok, varčnost, razmišljanje vnaprej in načrtovanje, olikano vedenje, nadzor psihične in fizične agresije in nasilja, spoštovanje lastnine itd. Otroci delavskega razreda teh vrednot ne najdejo doma in tudi ne v soseski. Fantje tako ob soočenju s temi vrednotami in zahtevami po vedenju v skladu z njimi izkusijo statusno frustracijo in pritisk, njihov odziv na to je sprejemanje ene od naslednjih vlog: »Ulični fant«, ki preživlja svoj prosti čas z vrstniki na ulici, ki jim je zelo zvest in mu dajejo oporo. Vrednote, ki jih ima, so skupne prav tej vrstniški skupini. Lahko se zaplete v manjše prestopke, vendar sčasoma prevzame konvencionalen življenjski slog. Ta reakcija je pri fantih iz delavskega razreda najpogostejša. Lahko sprejme vlogo »učenca«, ki sprejema kulturne in družbene vrednote srednjega razreda in teži k temu, da bi mu uspelo v skladu s temi vrednotami. Pri doseganju tega uspeha je omejen zaradi pomanjkanja šolskega predznanja in problemov pri pomanjkanju družbenih veščin. Z odklonskostjo je najtesneje povezana vloga »delinkventa«, ki sprejema vrednote, ki so neposredno nasprotujoče vrednotam srednjega razreda. Predaja se hedonizmu na kratek rok in živi za današnji dan, ne glede na jutri. Ti fantje težijo k avtonomiji skupine in zavračajo kakršen koli poskus vpliva družine, šole, skupnosti ali drugih avtoritet na njihovo vedenje. Lahko se pridružijo različnim uličnim tolpam, saj v njih dobijo to, kar iščejo – lojalnost, solidarnost, potrditev.

Agresivnost in nasilnost je pri mladostnikih najpogosteje sredstvo za prebijanje osamljenosti in mehanizem za ohranjanje priljubljenosti med vrstniki. Za mladostniške prestopnike je značilna slabša socialna zrelost, ki se kaže v neprimernem vedenju, majhni stopnji osebne odgovornosti, iskanju opravičil in pripisovanju krivde drugim. Vendar je zmotno misliti, da so se mladostniki takšni rodili. Tako so bili namreč naučeni in socializirani. Posebno težavo na področju odklonskosti mladih predstavlja zloraba nedovoljenih drog in z njo povezana kriminaliteta. V slovenskem prostoru narašča tudi število nezaposlenih osumljencev kaznivih dejanj, pri tem pa se  najbolj povečuje število nezaposlenih mladih. Stopnja izobrazbe mladih prestopnikov je bistveno nižja od povprečja v njihovi starostni skupini. Mladi poskušajo neuspehe na področju izobraževanja nadomestiti z dejavnostjo na tistih področjih, ki jim ohranja življenjski standard in tudi ugled med vrstniki. Neuspeh na enem področju jih sili, da poskušajo doseči uspehe, ugled in potrditev na drugem področju, kar je lahko povezano tudi s prestopništvom. 

Za konec
Javni diskurz o mladostniški delinkventnosti in kriminaliteti največkrat prežema obtoževanje in zgražanje. Ob tem se pozablja na Durkheimovo ugotovitev, da je kriminaliteta integralni del vseh družb, saj je vseprisotna, njena odprava iz družbe pa ni mogoča in celo ni zaželena. Dodatno lahko ob teh razpravah opazimo hipokrizijo oblastniških elit, ki mlade v prvi vrsti obsojajo, vendar pri tem istočasno (namenoma) pozabljajo na svojo nelegitimno politiko in vsa nelegitimna (kazniva) dejanja, ki so družbeno veliko bolj škodljiva kot odklonskost mladostnikov. Škoda, ki jo prinašajo neoliberalni ukrepi, da ne govorimo o gospodarskem kriminalu in korupciji, ki kljub svoji nelegitimnosti in celo nelegalnosti ostajata nekaznovana, je namreč veliko večja in povzroča veliko več žrtev kot mladostniška kriminaliteta. Mogoče pa bo ravno to tema kakšne gledališke predstave v prihodnje in izhodišče za spremljajočo razpravo.
 
Mag. Aleš Bučar Ručman je višji predavatelj s področja kriminologije, Fakulteta za Varnostne vede Univerze v Mariboru

***
Danijel Modrej: Prostor Brez
»Mladost je zame že od nekdaj lirično obdobje, se pravi čas, ko je posameznik – skoraj izključno zaposlen sam s seboj – nesposoben videti, razumeti in jasno presojati svet okoli sebe.« (Kundera: 96)

Prva asociacija ob branju besedila je bil francoski film La Heine (Sovraštvo) režiserja Mathieuja Kassovitza. Resda so junaki filma starejši in se ubadajo z drugimi problemi, vendar pa je glavni del njihovega vsakdana brezmejno tavanje po mestu. Po prostoru, ki jim je tuj in kjer jim mestne oblasti neprestano dajejo vedeti, da so nezaželeni in da naj gredo drugam. Nekako so odveč. In kako ironičen je napis na reklamnem panoju, ki ga Hubert (eden od junakov filma) uzre med vožnjo z metrojem in ki mu pravi, da je svet njegov. Rezultat tega je lahko le jeza.

Če se sam spomnim svoje mladosti, smo s prijatelji v glavnem zahajali na prostor, kjer smo imeli mir pred odraslimi, kjer smo se lahko pred njimi skrili. Grajski grič, igrišče za osnovno šolo, zaklonišče, zapuščena kasarna na Roški, streha stolpnice na Hudovernikovi … Tam smo lahko v miru kakšnega pokadili in nekako zabijali čas. Na takšnih senčnih straneh svojega mesta sem skadil prvi cigaret, se prvič napil, skadil prvi džoint in se tudi prvič poljubil s punco.

Inner city life, inner city pressure je nabijalo iz zvočnikov v K4 na drumm'n'basu. In res je mesto naporno za mladostnika. Že tako ti nič ni jasno, potem pa še vsa ta množica in nešteto informacij, ki te bombardirajo z leve in z desne. Mesto je sicer živ organizem, ki pa deluje s pomočjo ogromnega števila pravil, ki smo mu jih mi vgradili, da lahko sobivamo. In pravil ne rabiš, ko si mlad. Sanjaš o brezmejni svobodi in čutiš, da si se rodil v napačnem obdobju. Mesto pa ti ponuja le sliko izpraznjenosti in odtujenosti. Javni prostor je postal reguliran s strani privatnih in državnih interesov. Slednje je krivo, da se prek različnih mehanizmov do prostora vzpostavlja nejasen odnos, ki v svojem jedru nosi predvsem strah. Ksenofobija je odpor do tujega. Zato ni čudno, da danes govorimo o določeni meri ksenofobije, ki je prisotna v odnosu uporabnika do prostora. Do tujega se vedemo zadržano in pogled in občutke nam lahko kaj hitro zameglijo predsodki. Človek nosi v sebi naravno potrebo, da za seboj pušča sledi svojega obstoja. S tem namenom posega v prostor in si ga na nek način »privatizira«. Ko mu je ta možnost odvzeta, se čuti odtujenega od prostora. Verjetno je prav ta ksenofobni občutek deloma kriv tudi za relativno visoko stopnjo vandalizma v večjih mestih.

»Bolj ko znanstveno razumevanje narašča, bolj nečloveški postaja svet. Človek se v vesolju počuti osamljenega, ker ni več povezan z naravo in ker je izgubil svojo čustveno 'nezavedno identiteto' z naravnimi pojavi.« (Jung: 97)

Mladost je lirična in iracionalna. Mesto je racionalno. Neracionalno je vertikala, ki gleda v nebo in iz oblakov sestavlja oblike. Racionalno je horizontala, ki okoli nas postavlja le še zidove in ograje. Večina prostorov moje mladosti je postalo ograjenih in nedostopnih za današnjo mladino. Nič nismo počeli, le brezmejno dolgo govorili in se zajebavali. Nismo kovali državnega udara, to nas ni zanimalo. Pa so vseeno v nas videli grožnjo.

Hvalabogu je mladost norost, in norosti se ne da slediti oz. je vedno malo v prednosti. Urbana kultura je kultura iskanja vrzeli v platnu mesta, ki ga je razprlo neskončno človeško umovanje. Ne hodi, ne vozi, ne glej, prepovedano, dovoljeno samo, snemamo te …: ne-bit, zapakirana v vsak fucking shit. V takem okolju vsekakor ni pričakovati pretiranega čustvenega angažmaja slehernika, ki živi tu. Vendar pa še tako urejen sistem znotraj svojega reda vsebuje napake oz. vrzeli. In te vrzeli dopuščajo, da vzklije drugačen pogled na prostor, kot ga vidi ideologija. Ti prostori ponujajo implementacijo osebnega pogleda posameznika ali skupine enakomislečih. Ti vbodi subjektivne realnosti in kreativnosti prebadajo membrano regulacije in ji kažejo bolj svobodno podobo in način uporabe javnega prostora. Akupunktura sistema, ki se je začel izgubljati v svojem labirintu pravil. Zapuščena tovarna je bila vedno bolj zanimiva kot spedenan nakupovalni center. Tam kjer so odrasli zapustili ruševine, je bršljan zarasel okna in na sceno so prišli vesoljci. Ta svet ni naš in se nam živo jebe, so s sprejem napisali na opečnat zid, s katerega je odpadal omet. Pa kaj potem, če nimamo mnenja. 

Če stojiš v centru mesta, se pravih zvezd ne vidi, zato je prostor mladosti odprt in hiše nimajo zidov.

Literatura:
Milan Kundera. Zastor: esej v sedmih delih, Ljubljana: Modrijan, 2008, str. 96
C. G. Jung. Človek in njegovi simboli, str. 97

***
Tatjana Stanič: Vstop prepovedan! Zasebno!

Zasebno! Oziroma: privat!! Ta napis, ki si ga skoraj vsak najstnik v nekem določenem obdobju pribije na vrata svoje sobe, se velikokrat zasveti tudi v mislih igralca, ko izve, da bo vlogo moral naštudirati v pogovornem jeziku. Zborni jezik ne pomeni nikakršne težave, vsi vemo, da je gledališče medij verza, poezije, zgodovinskih iger, pravljičarstva … vse to mora biti povedano lepo, s tem nihče ne polemizira. Narečje? Hja, dejansko je v sodobnem času kot odrska govorica nekoliko zanemarjeno, ampak še vedno je za komedijo eden najbolj priljubljenih in ziheraških receptov, da eden izmed junakov, ali pa kar vsi, govorijo v narečju. Tako bo komedija še bolj zabavna, liki še bolj smešni. Super je, če igralec že od doma obvlada eno izmed narečij, ki na odru najbolj vžgejo, recimo kakšen primorski govor ali pa štajerski, tudi dolenjščina je uporabna, gorenjščina že redkeje, jo je ponucal že Linhart … Če pa se je treba narečja kdaj na sveže naučiti, je velikokrat dovolj že nekaj prepoznavnih signalov, recimo najbolj značilni glasovi ali melodija, skratka nekakšna skica tipičnega narečnega govora, ne pa popolnoma realistična odslikava.

S pogovornim jezikom je drugače. Pravzaprav je z njim cel kup problemov. Prvič, je najmlajši odrski jezik v primerjavi z narečjem in zbornim jezikom, na odru šele nekje od 60-ih let prejšnjega stoletja. Drugič, ni (še) sistematično normiran s pravili, zbranimi v kakšnem priročniku. Tretjič, kar naprej se spreminja: na vsakem koncu Slovenije in v vsaki generaciji in vsakih nekaj let je malo drugačen. In četrtič, to sploh ni en jezik, ampak cela paleta različnih jezikov. In tako naprej … Ko enkrat začnemo naštevati težave, povezane s prenosom pogovornega jezika v odrski govor, se je kar težko ustaviti. Ampak težava, ki se mi zdi najbolj zanimiva, je vezana na zgornje svarilo: Zasebno!
Pogovorni jezik je jezik privatne komunikacije. Zato ima vsak posameznik čisto svoj, individualen, njemu lasten pogovorni jezik. Tega pri vsakem od nas izoblikujejo najrazličnejši dejavniki in vplivi: izvorni govor rojstnega kraja in staršev, šola, televizija, družba … In skozi svoj pogovorni jezik se orientiramo v svetu, ki nas obkroža, z njegovo pomočjo spoznavamo okolico, se z njo spoprijateljujemo ali spopadamo. Zato se ne more obstajati neka splošna shema pogovornega jezika, ampak se ta kar naprej drobi na manjše jezikovne otoke, na žargone, slenge, pokrajinske govore … Ti otoki so dinamične strukture, med seboj se združujejo, razpadajo, se preoblikujejo, izginevajo. Mi pa iščemo jezikovno pripadnost, svoj privatni jezik želimo in moramo umestiti v eno teh struktur, nekam moramo pripadati. Najbolj izrazito in hitro poteka ta proces nastajanja in izginevanja jezikovne pripadnosti v slengu, zato je sleng tudi najbolj spremenljiva in najtežje ulovljiva govorica pogovornih jezikov.

Potem pa se zgodi, da se znajdemo pred dramskim besedilom, ki prikazuje sodobni urbani svet tukaj in zdaj. In zahteva sodobno in urbano govorico. Poseči moramo po pogovornem jeziku. Prvine, ki jih imamo za svoje, privatne in intimne, moramo nalepiti na tuje stavke. Že to je včasih zelo težko, kakšna oblika nam kar zdrsne z jezika, kakšna pa nam je tako tuja, da se je ne moremo in ne moremo navaditi. Poleg tega moramo doseči vtis, da skupina dramskih junakov, ki bo gledalcu predstavila neko določeno zgodbo, živi in komunicira v tem jeziku, kakor da je njihov lasten. Skratka, kadar moramo za oder pripraviti predstavo v pogovornem jeziku, se moramo v bistvu na novo naučiti nekaj, kar znamo že od nekdaj. Ampak pogovorni jezik je v sodobnem gledališču  predpogoj za uprizarjanje zgodb iz sodobnega urbanega sveta.

Simi, Lejla, Mrki in ostali junaki naše igre nam hočejo pokazati svoje življenje, življenje z zasebnimi težavami, stiskami in dilemami današnjih najstnikov in njihovih družin. Spregovorijo nam v svojem in spontanem jeziku, ki zajema vse, kar smo prepoznali kot tipične prvine večplastnega pogovornega jezika. Njihov govor noče biti mehanična odslikava samo ene podzvrsti, ampak se pretaka skozi variacije generacijskih govoric, žargonizmov profesorice Leskovškove, rahlo prvzdignjene formalne pogovornosti Simijevega očima in, na koncu, ampak nikakor ne nazadnje, skozi urbano rapersko poezijo, ki kot sodobna metafora jezikovno in pomensko povzema bivanjski kredo Simija in njegove generacije. Vsi protagonisti naše igre so sneli napis Vstop prepovedan!, sprejeli tujo privatnost odrskega pogovornega jezika, jo spremenili v svojo in nam pričarali žive, privlačne in zanimive odrske junake iz našega vsakdana.    

***
Eva Nina Lampič (1985) je končala študij gledališke režije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Diplomsko predstavo Beckett: Konec igre je postavila v Gledališču Glej leta 2010.

Med študijem in tik po njem je sodelovala pri predstavah Pot v Jajce (Sebastijan Horvat), Premenjave (Lindy Davies), oboje SNG Drama, 2009, režirala Zavratne igre E. Ionesca na Stari pošti (AGRFT, SMG, 2011), s produkcijo 3. letnika Projekt Hamlet se je udeležila spremljevalnega programa 44. Borštnikovega srečanja. Z različnimi študijskimi predstavami je gostovala na festivalih v Mariboru, Novem Sadu, Skopju, Beogradu in Brnu. Pod okriljem Maske Ljubljana in v sodelovanju z Zavodom AGREGAT razvija umetniško raziskavo na temo metodologije dela.

Brez je njena prva režija v profesionalnem gledališču.

Simona Hamer (1984) se je ob študiju dramaturgije na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo vzporedno izobraževala še na Maskinih seminarjih sodobnih scenskih umetnosti, Šoli ustvarjalne kritike, PreGlejevem Laboratoriju, seminarju dramskega pisanja (mentor Dušan Jovanović) in različnih delavnicah dramskega pisanja v Sloveniji in v tujini.

V preteklih dveh letih je soustvarjala predstave z Andjeljko Nikolić (Nisi pozabila, samo ne spomniš se več), Jako Andrejem Vojevcem (V. E. M., Sobica na vrhu stopnišča), Borutom Bučinelom (Šajning) in drugimi, objavila drami Taubeka (Dramober 2008) in Tik-tak (Dramober 2009) ter več prispevkov v različnih festivalskih biltenih, gledaliških listih in na portalu SiGledal. Kot dramaturginja je delovala v Gledališču Glej, trenutno pa je umetniška sovoditeljica KD Integrali in članica umetniške skupine Preglej.

Danijel Modrej (1983) je pred štirimi leti od svojega sostanovalca iz Španije izvedel, da lahko na študiju arhitekture vpiše dodatni izbirni predmet na AGRFT-ju, in sicer gledališka scenografija. To je deveta predstava, pri kateri sodeluje kot scenograf. Hvala ti, Pablo.

Kostumografinja Gordana Bobojević je že med študijem gledališke igre kazala izredno zanimanje za kostume. Ljubezen do teh se je prelevila v delo. Kot kostumografinja je sodelovala pri predstavah Mišek Miško in Bela Miš v režiji Ajde Rooss, Skozi oči dotika v režiji Branka Potočana, Zavratne igre v režiji Eve Nine Lampič, asistirala je Iztoku Hrgi pri predstavah Kje je mama? in Životok ...
           
JAMirko (RDYO DJs, Slovenia) / Mirko Vičentič Polič je v svetu glasbe že od mladih nog. Prihaja iz glasbene družine, violino je začel igrati že pri petih letih, s končano akademijo za glasbo pa se je leta 1995 zaposlil kot violinist in pet let soustvarjal v orkestru Slovenske Filharmonije. Službo violinista je kmalu pustil in se začel aktivno ukvarjati z didžejanjem in produciranjem glasbe. Redno je nastopal v klubih po Sloveniji in Evropi in tako postal eno najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen v slovenski klubski glasbeni sceni, ki se je obdržalo vse do danes. V 90. letih je bil tudi soustanovitelj in bobnar v legendarnem slovenskem jazz-funk bendu Heavy Les Wanted.

Glasbene korenine JAMirka segajo globoko v funk, acid jazz, jungle-drum'n'bass, trenutno pa njegov glasbeni spekter obsega tudi dubstep in novejše elektronske ritmike. Med letoma 1996 in 2001 je svoje navdušenje nad urbano klubsko kulturo in ustvarjanjem glasbe delil prek zdaj že kultne radijske oddaje Radyoyo. Soustanovil je tudi RDYO DJs, kolektiv poklicnih didžejev, glasbenih producentov, glasbenikov, vizualnih umetnikov in organizatorjev prireditev, ki jih povezuje sodobna glasbena produkcija in klubska kultura.

Kot vodja kolektiva širi svoje znanje in poznavanje urbane/klubske kulture med mladimi umetniki – neuveljavljenimi glasbeniki in didžeji. V okviru svojega glasbenega studia T3S Muzik ustvarja elektronsko glasbo, ki je izdana na številnih kompilacijah in promocijskih zgoščenkah. Poleg didžejanja se ukvarja še z izobraževanjem mladih umetnikov in s širjenjem urbane/klubske kulture. Aktivno sodeluje z RedBullovo glasbeno akademijo (Red Bull Music Academy) kot Mr.X – zastopnik in predavatelj v Sloveniji. V zadnjem obdobju je sodeloval z režiserjem Vitom Tauferjem in prispeval glasbo za tri gledališke predstave.

Jose je najbolj znan kot eden iz hiphop dueta Murat & Jose, znotraj katerega je sodeloval pri prvi slovenski hiphop kompilaciji 5 min of fame – Za narodov blagor ter posnel samostojne albume V besedi je moč (Murat & Jose), Yoyocuts (Murat & Jose + BC 400 iz Londona) in Tuki not (Murat &J ose Band). Snemal in nastopal je s številnimi glasbeniki (med njimi Tomi Meglič, Rok Golob, Janez Bončina Benč, Heavy Les Wanted, soul in gospel skupina Firm Soundation iz Los Angelesa, Big Band RTV Slovenija, Simfonični orkester Slovenske filharmonije). Igral je in igra v različnih slovenskih in hrvaških gledališčih (SNG Drama Ljubljana, Slovensko mladinsko gledališče, Gledališče Glej, Prešernovo gledališče Kranj, SNG Drama Maribor, Slovensko stalno gledališče Trst, Mini teater, Hrvatsko narodno kazalište Ivana pl. Zajca Rijeka, Istarsko narodno kazalište Pula). Izmed vseh predstav velja omeniti vsaj večkrat nagrajeni predstavi Ojdip v Korintu (med drugim velika nagrada Borštnikovega srečanja 2007 za najboljšo uprizoritev v celoti) ter Macbeth po Shakespearu (med drugim velika nagrada Borštnikovega srečanja 2009 za najboljšo uprizoritev v celoti), obe v režiji Ivice Buljana. Ustvarja tudi glasbo in piše pesmi za gledališke predstave in radijske igre za odrasle, mladino in otroke (Kuhna, Nimaš pojma, Ribič in njegova duša, Mila, Mizica pogrni se, Sneguljčica, Obuti maček ...).